|  Za nami je državni in krščanski praznik vseh svetih. Cerkev pravi, da se na praznik vseh svetih spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Nekateri »svetniki« so očitno res dobro skrivali svojo svetost, kajti v času svojega življenja so se ukvarjali z morjenjem, podkupovanjem, ropanjem, ponarejanjem, nečistovanjem. Po nauku RKC morajo člani katoliške cerkve verovati v vse svetnike. Kajti v cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“. Z drugimi besedami to pomeni, da ta oseba pristane v večnem peklu.
Po cerkvenem nauku so torej večno prekleti vsi ljudje, ki ne verujejo npr. v papeža Damaza I. (366-384), ki se je s prelivanjem krvi dokopal do najvišjega položaja v katoliški cerkvi. Najel je tolpo zločincev, ki so izvedli pokol med privrženci dotedanjega papeža Ursina. Damaz I. je vsekakor užival usluge »najuglednejših žensk mesta«. Damazov tajnik, asketski sv. Hieronim, ni odobraval početja papeža in mož, ki so ga obkrožali, saj so bili bolj podobni ženinom kot duhovnikom. Kakšen ducat krepostnih gospa je posvaril, da je rimska cerkev s svojimi duhovniki in laiki pošastno pokvarjena. Leta 378 je Damazu zaradi prešuštva sodila sinoda štirinštirideset škofov. Ko so škofi pretresli dokaze, so si bili edini, da je papež kriv in so ga hoteli odstaviti ter obsoditi na smrt, tedaj pa je posegel vmes cesar Gracijan in to preprečil. Damaz ni bil le oproščen, ampak je bil po smrti celo razglašen za svetnika.
Papež Simah (498-514) je v bitki podkupovanja za papeški prestol premagal protipapeža Lovrenca, toda leta 501 je Simaha poklical predse Teoderik Veliki, vzhodnogotski kralj Italije, in ga obtožil »nečistosti«, prešuštva in zlorabe cerkvenega imetja. V času sojenja se je skliceval na to, da mu kot papežu ne more soditi nobeno človeško sodišče. Ponarejal je tudi dokumente o primerih, ki so podpirali to njegovo stališče. Kljub vsemu temu je bil po smrti nagrajen s svetniškim naslovom.
Prav tako je bil papež Leon leta 1673 razglašen za svetnika. Pod njegovim vodstvom so mnogi samostani postali shajališča homoseksualcev, ženski samostani pa so bili bordeli, kjer so pobijali in sežigali nezaželjene otroke. Vir: Spolno življenje papežev, Nigel Cawthorne. Mnogo svetnikov kriminalcev je razgaljenih tudi v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu.
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v svojem nagovoru ob letošnjem prazniku v cerkvi Vseh svetih na Žalah poudaril, da "svetost ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast.«
Uran ima prav. V cerkveni zgodovini so mnogi »sveti« papeži in duhovniki imeli privilegij, da so ubijali ljudi in kradli, ne da bi bili kaznovani. Je morda zato na svetu toliko zločinov, ker se mnogi verniki v molitvi obračajo na te »svete« može? Že Jezus Kristus je rekel: svet je samo eden, nebeški Oče. Cerkev pa s proizvodnjo »svetnikov« sramoti ljudi in tudi Boga.
Milena Savnik iz Ljubljane
|
NE ZAMUDITE
Katoliški verniki morajo verovati v zločince
Prispeval/a: eckhart dne sobota, 22. november 2008 @ 13:27 CET
Uli Weyland
Strafsache Vatikan
JESUS klagt an
(Kazenska zadeva Vatikan
JEZUS obtožuje – op.prev.)
Največji kazenski proces v svetovni zgodovini. Od 1. stoletja do zdaj segajo obtožnice proti šestinštiridesetim glavnim obtoženim – vsi so papeži, ki nosijo odgovornost za zločine brez primere. Mož, na katerega so se obtoženi sklicevali za časa svojega življenja, jih zdaj sreča kot tožilec. Jezus obtožuje! – V tem zgodovinskem romanu dobro raziskanih odkritij avtorja Weylanda gre za podkupovanje in izsiljevanje, odvzemanje svobode in krvoskrunstvo, intrige in mučenje, za kršitev človekovih pravic in genocid. 528 strani, kart., z barvnimi slikami. Založba Das Weisse Pferd (http://www.das-weisse-pferd.com/buecher.html)
Dajte vsaj en teden dni dopusta katoliškim vernikom!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 22. november 2008 @ 20:35 CET
Vi te mi pa neverjetna aktivistka! Čimprej se je treba organizirati in napovedati sovragu vojno, vsem bordelom, prešušnikom, nečistnežem, svingarjem, mafiji, tajkunom, pedofilom, nasilnim homoseksualcem, političnim hemafroditom, zažigalcem, morilcem, podvijanim voznikom na cesti, pijancem, preprodajalcem drog, vlomilcem, pretepačem svojih žena, prejemnikom podkupnin, lažnivcem, prevarantom, goljufom, tatovom, in vsej mafijski drhali širom po domovini, ki ne izpolnjuje pogoja svetosti, kajti vi edini lahko to storite, ki se očitno niste napasli na pašnikih komunizma in si nabasali žepov v tranziciji, pa še bele roke imate vsi »živahneži« kot angeli, zato pokažite tršato roko pravice in udarite po mizi, da kljuseta, ki so od pamtiveka morila, sleparila in grešila, doseže roka pravice. To je treba storiti ostro, hladno in z rahlim cerescendom v glasu, da se sliši: »V imenu naroda hočemo pravico, tu in zdaj!« Saj smo vendarle društvo za zaščito ustave, torej zakonitosti in pravičnosti.
Očitno so pa vaši udi, ki hočejo doseči pravico, s svilno nežnimi tipalkami do družbenih vprašanj, ne dosežejo svinjarij, ki se dogajajo danes in tu, so prekratki, saj ne pririnejo do najbolj skritih kotov trpeče človeške duše današnjega človeka, a če se hoče vzpostaviti pravična razmerja, je treba imeti tudi tipalke za globinska razmerja v občestvu, ki je verjetno lačno in ga pesti vražja revščina, pa še vere in upanja bi ga radi oskubili.
Vi se zanimate za svetnike, ki so morda živeli pred veliko stoletji ali tisočletjem, a za prave kriminalce in goljufe se pa sploh ne zanimate. Vi hodite okrog pokonci, oholo, podobni zavitemu paragrafu in s tem dokazujete, da ste morda hinavci in klerikalci še slabši od klera, ker s svojim špičastim jezikom natikate kar vse vprek, kar ni več živo, samo družbenega življenja in dejanskih problemov, ki pestijo slovenskega delavca, upokojenca in lačne otroke, ne vidite.
Kot opažam, se strinjate z izjavo cerkvenega dostojanstvenika škofa g. Urana, da je "svetost ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast.« Vseeno mislim, da škofa g. Urana niste smiselno razumeli, kar je hotel v prenesenem smislu povedati s svojim stavkom o svetosti. Če je kaj svetega, potem je to človek njegova svoboda živeti v lastni identiteti v socialno in pravno pravični družbi.
Hajd v protikrižarsko vojno, tu in zdaj! Če so križarji slučajno že mrtvi, pa naj vstanejo iz grobov in se postavijo v vrsto z živečimi križarji, ki bičajo narod. Ali se boste tudi v tem primeru odločili, da jih je treba tako obsoditi, kot obsojate mrtve, ki jih verbalno linčate na javen način, ker se ne morejo braniti. Na javen način jih simbolno sežigate na grmadi, radi bi jih prej obredno mučili, prešpikali ude, odrezati ušesa, zavrtati s svedrom v koleno, jim izruli z gorečimi kleščami jezike, da ne bodo mogli rjuti, ko se bodo kot kipci cvrli na grmadi pred očmi katolikov. Kakšen neverjeten užitek! Pa saj veste ljudje, kako je bilo s knjižnico v Jukatanu in s kulturno zapuščino Majev, Inkov, Aztekov, itd. Morda bi pa bila še boljša ideja, da jih pošljete kar na Goli otok da goreči komunisti obračunajo z njimi.
Pojdite no pod mrzlo prho, vi kolumnisti, velepisuni, ki nas napumpavate z duhovno revščino papačijev, ki so v komunizmu dobro živeli na račun takšnih zgodbic in zganjali ideološke nevihte!
Vi gospa sodnica Milena, ali bi si upali vreči kamen vame, da ste brez greha?
No, kar je zgoraj zapisano, je samo humorno s krpelcem podrezano v česnovo omako, ki jo kuhate v vašem društvu in nam jo skoraj vsaki teden ponudite v novi kuharski izvedbi v degustacijo. Teh vaših ocvirkov pa že ne morem jesti v petek in svetek. Veste saj ljudje nismo tako zagovedani, kot si vi na društvu mislite in kar vam vaš teolog pošilja iz germanskega portfela.
To kar sem vam napisala, je bila slina samozadovoljstva, da vam povem, da mi vaš dekolte ni prav nič všeč. Če bi pred mnogimi tisočletji ali milijardami leti sedeli med zvezdami in pomagali Bogu mešati čas in vesolje in metati kamenje med kolesa stoletij in tisočletji, bi vsi ljudje hodili manj poševno, vi bi zagotovo uporabili spretnosti, da bi tedaj navili ušesa kakšnemu svetniku, ki vam danes gleda z oltarja vaše oprsje in nemo meri užaloščen pogled v našo stopnjo civiliziranosti in doumevanje razvoja človeštva skozi zgodovino.
Veste gospa, meni se čudno zdi, da ne opazite stiske današnjega človeka pred svojim pragom in se greste licemersko jalovost provincialnih kritikastrov, ki obešajo pokvarjenost sedanjih »svetnikov« na tiste, ki samo še krasijo kot kipci cerkvene oltarje.
Bogve kakšna odrekanja imate, ko se toliko trudite, da vse te lajne prevajate iz nemščine in vse to napišete ubogim ljudem, ki jih pestijo skrbi za preživetje, ko nimajo niti za kruh in mleko. Jaz bi se veliko raje pogovarjala o vprašanjih religioznosti pri modernih jezuitih, o življenju čebel, o zlastolaskah na koruzi, o še nespočetih scenarjih naše politike, ki naj bi odrešila naše delavce more preživetja, pa o stradežu, revščini in jetiki klošarjev v Cukrarni, ki je nihče več ne omenja, pa o kritiki lizunstva naše politikov in lobistiov, pa o morali tistih, ki so potopili perspektivna slovenska podjetja, o krajah družbenega denarja in nepravičnem bogatenju, pa kaj je pravično, kaj krivično in kaj je pošteno in kaj ni pošteno. Tudi o vinih in gosjih paštetah bi se bilo bolj prijetno pogovarjati, kot nenehno odkrivati topolo vodo.
LP Tatjana
POLITIČNO MOTIVIRANO DELOVANJE
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. november 2008 @ 09:08 CET
Žrtve boljševikov v Španiji: Sinovi Srca Marijinega 269, Frančiškani 216, Skolopi 209, Bosonogi Avguštinci 205, Dominikanci 178, Bratje maristi 179, Šolski bratje 161, Jezuiti 119, Salezijanci 109. Usmiljeni bratje 97, Kapucini 95, Karmeličani 93, Lazaristi 97, Nereformirani karmeličani 52, Bratje sv. Gabrijela 50, Benediktinci 47, Mercedari 43, Pasionisti 35, Škofijski služabniki 30, Trinitarci 22, Kapucinski tretjeredniki 29, Oblati Brezmadežnega spočetja 23, Redemptoristi 20, Bratje sv, Družine 21, Trapisti 18, Kongregacija presvetega Srca 16, Marijanisti 15, Filipovci 14, Kamilijanci 14, Misijonarji presvetega Srca 11, Očetje maristi 11, Avguštinci 9, Najmanjši 2, Kartuzijani 5, ostali 2. Skupno je bilo umorjenih 2514 redovnikov.
Pri nas pa so pobili do konca vojne 42 duhovnikov, od teh 17 do konca poletja 1942, od teh pa 14 na " osvobojenih ozemljih. "
Brilej je izjavil med vojno, da je treba vso duhovščino pobiti, ker predstavlja največjega notranjega sovražnika. Ko je v partizane prišel Metod Mikuž, niso vedeli kaj naj z njim. Kardelj je moral dvakrat dati navodilo naj ga ne ubijejo ( Jesen 1942, korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963, : 427, 486 - 487
Stanovnik bo seveda v stari boljševiški maniri Mikuža proglasil za izdajalskega agenta, tako kot vseh 1200 pobitih Slovencev v drugi fazi revolucije.
Sam Kardelj je 1. oktobra 1942 naročil Mačku: " ...Duhovne v četah vse postreljajte..."
Obisk s Kontrolno komisijo partizanskega taborišča nad Belo krajino ( okoli 22. julija 1942 ).
" Ko smo stopili v taborišče , smo vsi trije osupnili: bilo je čisto podobno skrivnemu shajališču iz Bizetove opere Carmen. Vsepovsod so se pasli samotni konji , čudne ženske v širokih krilih so z razpuščenimi lasmi posedale po parobkih. Neka stara ženska je bila privezana na kol natanko tako , kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje. Na poseki v bližni ognjene martre je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkovalo moči. Glava mu je padla na odejo , a jo je spet onemoglo dvignil in spet hlipal kot riba na suhem. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počnejo z njim ? Ahac ( Dušan Pirjevec ) je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Začutil sem , da bi nas v hipu pobil, če bi imel v rokah orožje , a v rokah je imel samo ostro stekleno črepinjo. In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku: Brilej je potegnil Ahaca k sebi , ga prijel za roko in skupaj s Strmeckim so odšli kot zarotniki za grmovje."
- Partizan Jože Javoršek - Spomini na Slovence - 3.knjiga !
" Kobariško vojno območje je usmrtilo več aretirancev, njihova trupla so zelo slabo skrili, tako da so jih naslednji dan našli domačini in se zgražali nad dejanjem, saj so bili masakrirani."
- Arhiv Ministrstva za Notranje Zadeve - AMNZ, Za 301 / 66, Poročilo Jožetu Slugi - Lenartu , dne 4.5. 1945 leta!
dr. Milan Lemež , poleti 1941 v Ribnici.
Na vprašanje čemu to početje OF in žrtve pravi Lemež: " Žrtve morajo biti. Zato moraš tudi ti za njimi. "
" Ne moram. Sicer pa imam ženo in otroka. "
" Ti si egoist" , ga je zavrnil dr. Lemež.
- Slovenski dom , VII., 30.9.1942, številka 222 - " Ribniška dolina obtožuje svoje krvnike. "
"Žrtve partizanskega nasilja med vojno skrivajo, da bi nekako rešili uporniško komponento partizanstva. "
- Jože Dežman , Demokracija 12. 5. 2006!
" Na seznamu OZNE je bilo v Julijski krajini na začetku 1945 leta predvidenih za likvidacijo več kot 17.000 ljudi."
- Ivan Maček - Matija, Spomini, Globus, Zagreb 1981 : 230
Španski diktator Franco je po vojni postavil spomenik padlim na katerem so njihova imena - tudi sovražnikova.
Na Veliko noč 1946 leta je Škof Vovk v slavnostni pridigi povedal :
" V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo , da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove. "
- Aludiral je na s strani hijenskih boljševikov oskrunjene grobove družine Natlačen ( posmrtne ostanke so odpeljali neznano kam ter grob zravnali z zemljo ) in na enak izprijen postopek z posmrtnimi ostanki Erlicha in še nekaterih drugih.
Škofa Vovka so v Novem mestu 20.1.1952 leta tudi zaradi te izjave , zavedni boljševiki polili z bencinom in zažgali.
UMORJEN V LETU 1941
1. Leopold KOBAL iz Erzelja, umorjen na Obeluncu nad Gočami.3. decembra 1941.
UMORJENI V LETU 1942
2. Jaroslav KIKELJ, laik, rojen na Opčinah pri Trstu, umorjen 18. marca 1942.
3. Marica NARTNIK, učiteljica iz Kozaršč pri Tolminu, umorjena 25.junija 1942
4. Janez Ciril TURK iz Slapa, umorjen v domači hiši 6.avgusta 1942.
5. Maksimilijan JAMŠEK z Lož, umorjen v domači hiši 2. decembra 1942.
6. Jurij LAVRENČIČ iz Vrhpolja, ranjen pred domačo hišo, umrl 11.aprila 1942 v Gorici.
7. Franc KANDUČ, duhovnik, rojen v Idriji, umorjen 26. decembra 1942.
8. Ivan CURK z Goč, umorjen v začetku 1942.
9. Ivan ŽGUR z Goč, umorjen v začetku 1942.
10. Ivan KOCJANČIČ, umorjen pod cerkvijo sv. Socerba leta 1942.
11. Franc ŠTENKLER , Šentviška gora , umorjen 4. oktobra 1942.
12. Ludvik ČRV , Šentviška gora, umorjen 4. oktobra1942.
13. Davorin ČERNE , Vogrsko, umorjen decembra 1942.
14. Ivan PRINČIČ , Cerovo, umorjen 27. junija 1942.
UMORJENI V LETU 1943
15. Ivan BRIC, kmet, kulturni delavec, rojen v Dragi pri Dornberku, umorjen 2. junija 1943.
16. Franc GABREJNA, duhovnik, rojen na Uncu pri Rakeku, umorjen 15. novembra 1943.
17. Veronika - Vera LESTAN, učiteljica, Miren pri Gorici 3.februar 1908, umorjena 17. novembra 1943.
18. Ciril ŠINIGOJ, profesor, iz Mirna , umorjen 10. novembra 1943.
19. Bogomil KLANČIČ, iz Mirna , umorjen 10. novembra 1943.
20. Venčeslav ŠTANTA , iz Mirna , umorjen 10 . novembra 1943.
21. Alojz RUSJAN , iz Mirna, umorjen 14. novembra 1943.
22. Ludvik NOVAK, duhovnik, rojen v Dolnjih Vremah na Krasu, umorjen 17. novembra 1943.
24. Anton ŠATEJ, duhovnik, rojen v Vrtovinu, župnija Kamnje, umorjen 28. septembra 1943.
25. Emil PETRIČ, Vipavski župan, umorjen pred svojim domom v Vipavi 28. novembra 1943.
26. Jože GORJUP iz Vipave, umorjen v zaselku Slejki nad Črničami leta 1943.
27. Karla DEKLEVA iz Vipave, umorjena na Školu leta 1943.
28. Anton REJEC župan v Šebreljah , umorjen 2. februarja 1943.
29. Pavel ALBREHT iz Vipave, umorjen na cesti pod Erzeljem 15. januarja 1943.
30. Jože FERJANČIČ s Slapa, umorjen na cesti pod Erzeljem 15. januarja 1943.
31. Marija TURK iz Slapa, umorjena 13. septembra 1943.
32. Alojz LAPANJE iz Idrije, učitelj v Št. Vidu, umorjen septembra 1943.
33. Ivana TROŠT iz Podrage, umorjena leta 1943.
34. Marija VOLK iz Slapa, umorjena 11.septembra 1943.
35. Marija VIDRIH iz Lož, umorjena 11. septembra 1943.
36. Ciril CIGOJ iz Podrage umorjen septembra 1943.
37. Marija KRAPEŽ z Malega polja pri Colu, umorjena novembra 1943.
38. Božidar FERJANČIČ z Goč, umorjen 20. oktobra 1943.
39. Alojz FABČIČ iz Orehovice , umorjen 28. oktobra 1943.
40. Jože LAVRENČIČ iz Slapa, umorjen septembra 1943.
41. Štefan NABERGOJ iz Manč, umorjen na Jasni pri Štjaku 1943.
42. Ludvik NOVAK, duhovnik, umorjen v Padežu 17. novembra 1943.
43. Rudolf OSTROUŠKA , umorjen 1943 v Lokvi.
44. Anamarija OSTROUŠKA , umorjena 1943 v Lokvi.
45. Ivan CERKVENIK, umorjen 1943 v Lokvi.
46. Jožefa SATLER, umorjen 1. novembra 1943.
47. Ugo DEVETAK, umorjen 1.novembra 1943.
48. Izidor OSTAN , umorjen avgusta 1943.
49. Darinka ČERNE , 19 let, umorjena 2. maja 1943.
50. Dušan KRALJ, Trst, umorjen 12. oktobra 1943
51. Jože REMEC , Solkan , umorjen 19. oktobra 1943.
52. Boris PERTOT , Trst, umorjen 24. oktobra 1943.
53. Pavel VOŠNER, Trst , umorjen 12. oktobra 1943.
54. Stanko ZAVADLAV, Gorica, umorjen 14. oktobra 1943.
55. Jože MIKUŽ, Idrija, umorjen 21. oktobra 1943.
56. Karol KRALJ , Trst, umorjen 12. oktobra 1943.
57. Lado RODMAN, Vipava, umorjen 2. novembra 1943.
58. Ervin ŽNIDARIČ , Trst, umorjen 12. oktobra 1943.
59. Viktor ŠONC, Tomaj , umorjen 21. oktobra 1943.
60. Placid SANTIN, duhovnik, umorjen 14.9.1943.
61. Frančiška SLEJKO, Ravne nad Črničami, umorjena 24.decembra 1943.
62. Jožica SLEJKO , Ravne nad Črničami, umorjena stara 16 let skupaj z materjo Frančiško , 24. decembra 1943.
63. Angela BRIC, Dornberk , umorjena 18. septembra 1943.
64. Jožefa BRIC , Dornberk, umorjena 18. septembra 1943.
65 in 66 - hčerki zgoraj imenovanih Zorka in Marija , umorjeni 18. septembra 1943.
67. Mirko KEMPERLE , Podbrdo, umorjen septembra 1943.
68. Miloš KONČAR, Idrija , umorjen septembra 1943.
69. Maks JURMAN, Gorica, umorjen septembra 1943.
70. Stanislav Kodrič, umorjen 23.10. 1943.
71. Alojz Badalič, umorjen 16.10.1943.
72. Antonija Vodopivec, umorjena 1943.
73. Stanko Cigoj, umorjen 1943.
UMORJENI LETA 1944
74. Ladislav PIŠČANC, duhovnik, rojen v Barkovljah pri Trstu, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
75. Ludvik SLUGA, duhovnik, rojen na Visokem pri Kranju, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
76. Pavla PAA , učiteljica , umorjena pri Cerknem 3. februarja 1944.
77. Filip BEVK, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
78. Pavla SEDEJ, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
79. Anton MLAKAR , umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
80. Janez AMBROŽIČ, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
81. Rudolf BOGATAJ , umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
82. Karlina ZORZUT, umorjena pri Cerknem 3. februarja 1944.
83. Angela ERŽEN , umorjena pri Cerknem 3. februarja 1944.
84. Katarina MEZEK , umorjena pri Cerknem 3. februarja 1944.
85. Malka PURGAR , umorjena pri Cerknem 3. februarja 1944.
86. Franc ROJC , umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
87. Albert KAVČIČ, umorjen pri Cerknem 3. februarja 1944.
88. Angela BRECELJ, hči mizarja, rojena v Žapužah pri Ajdovščini, umorjena 12. julija 1944.
89. Jože BRECELJ, mizarski mojster, kulturni delavec, rojen v Žapužah pri Ajdovščini, umorjen 12. julija 1944.
90. Marija, Marica BRECELJ, hči mizarja, rojena v Žapužah pri Ajdovščini, umorjena 12. Julija 1944.
91. Martin BRECELJ, sin mizarja, rojen v Žapužah pri Ajdovščini, umorjen 12. julija 1944.
92. Gizela LAVRENČIČ, kmečka gospodinja, rojena na Robedišču, usmrčena 24. septembra 1944.
93. Jožef LAVRENČIČ, kmet, rojen v Logjeh pri Kobaridu, usmrčen 24. septembra 1944.
94. Albin LAVRENČIČ, kmečki sin, rojen v Logjeh, usmrčen 24. septembra 1944.
95. Ivan ANDLOVEC iz Poreč, umorjen v Trebuši 24.decembra 1944.
96. Alojz BIZJAK iz Št. Vida, , umorjen v Trebuši 24.decembra 1944.
97. Miroslav BRATOŽ iz Poreč, umorjen v Trebuši 24.decembra 1944.
98. Vincenc FRELIH iz Podbrega, umorjen v Trebuši 24.decembra 1944.
99. Jože TROŠT iz Podbrega, umorjen v Trebuši 24.decembra 1944.
100. Joško SCHIFF iz Vrtojbe, umorjen aprila 1944.
101. Anica ČERNE učiteljica iz Grgarja, umorjena pri Renčah 8.avgusta 1944.
102. Anton PISK iz Kanala, upokojeni duhovnik , umorjen v Gorenji Trebuši 28. oktobra 1944.
103. Alojz OBIT, duhovnik, rojen v Škrutovem, župnija Sv. Lenart v Benečiji, umorjen 5. januarja 1944.
104. Mario SEMOLA iz Erzelja, umorjen nekje na Krasu leta 1944.
105. Anton BRATOŽ iz Vrhpolja, 1944, umorjenv Trebuši 24.decembra 1944.
106. Anton BRATOŽ - mlajši, iz Vrhpolja, umorjen v Zadlogu leta 1944.
107. Jožefa FABČIČ iz Orehovice, umorjena 7. februarja 1944.
108. Rafaela ALBREHT iz Vipave, umorjena pri Vipavi 1944.
109. Bogomir REMIC, lazarist, rojen 8.novembra1923, umorjen v Hraščah 14.decembra 1944.
110. Stana BENČINA, umorjena v Lokvi 14.aprila 1944.
111. Miro HLAD iz Vrhpolja, ranjen 4.oktobra 1944 v domači hiši, umrl v Gorici 5.oktobra 1944.
112. Karlo BAJC iz Vrhpolja, umorjen v domači hiši 4.oktobra 1944.
113. Emil KETE, bogoslovec, rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, umorjen 26. novembra 1944.
114. Stanko VUK iz Mirna, umorjen v Trstu 10. marca 1944.
115. Dragica VUK iz Trsta , umorjena v Trstu 10. marca 1944.
116. Drago ZAJC , umorjen v Trstu 10. marca 1944.
117. Lado SLUGA , umorjen 1944.
118. Vanda FAJDIGA , umorjena 9. marca 1944.
119. Marija ČUK , umorjena 31. januarja 1944.
120. Katarina ČUK , umorjena 31. januarja 1944
121. Frančiška OZBIČ , umorjena 31. januarja 1944.
122. Zofija PETKOVŠEK, umorjena 2. januarja 1944.
123. Franc SLABE, umorjen 4. januarja 1944.
124, 125, 126, 127 in 128 - petčlanska družina Leonarda Pascolinija, umorjena v Ravnah nad Črničami, januarja 1944 - podatke še zbiramo.
UMORJENI LETA 1945
129. Jože ŠORLI, sodnik iz Gorice, umorjen marca 1945.
130. Viktor PERKAN, duhovnik, rojen v Trnovem pri Ilirski Bistrici, umorjen 9. maja 1945.
131. Ana PEGAN iz Vipave, umorjena 5. maja 1945.
132. Franc POGORELC, lazarist, rojen 4.decembra 1923 , umorjen v Divači 16. februarja 1945.
133. Vinko KRAŠOVEC, lazarist, rojen 15. julija 1923, umorjen pri Kobaridu maja 1945.
134. Ivan ABRAM z Nanosa, umorjen pri Ajdovščini 5. maja 1945.
135. Milan SEMIČ iz Podbrega, umorjen konec aprila 1945.
136. Mirko SIMČIČ , umorjen iz zasede v Kamnem, 5. februarja 1945.
137. Ivo MARTELANC , umorjen v Trstu, 26. oktobra 1945.
138. Narte VELIKONJA, umorjen neznano kje , 25.junija 1945.
139. Ciril LISJAK, umorjen 10. januarja 1945.
UMORJENI LETA 1946
140. Filip TERČELJ, duhovnik, rojen v Grivčah pri Ajdovščini, umorjen 7. januarja 1946.
141. Valentin PIREC, duhovnik, Idrija pri Bači, izpostavljen mrazu, umrl v bolnici v Gorici 23. decembra 1946.
142. Izidor ZAVADLAV, župnik, umorjen od domačinov Gorenje polje, 15. septembra 1946.
143. Janez Krstnik DORBOLO , umorjen , Samotorca ( Kras ) , 10. marca 1945.
144. Pavla Vončina, umorjena, Mrzli vrh, 9. januarja 1946.
UMORJENI LETA 1947
145. Andrej ( Slavko) URŠIČ, ugrabljen v Kobaridu 31. avgusta 1947. , umorjen neznano kdaj in kje. Zadnji znani zapiski o njem so iz zaporov Udbe z dne 29. 9. 1948 leta.
146. Joško MEDVED, Gorica, umorjen 3.5.1947.
RAZSTAVA "BOJ PROTI VERI IN CERKVI"
Ljubljana (5.9.2007) - V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani potekalo odprtje zanimive zgodovinske razstave "Boj proti veri in Cerkvi 1945 - 1961". Gre za skupen projekt Arhiva Republike Slovenije, Nadškofijskega arhiva Ljubljana, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Založbe Družina, ki skuša z ohranjenimi pisnimi viri, predmeti in pričevanji predstaviti najhujše obdobje komunističnega preganja katoliške Cerkve po vojni.
Na odprtju razstave je bil naš posebni poročevalec, zgodovinar dr. Damjan Hančič. Poročilo je razdeljeno na dva dela. Prvi del je predstavitev dogajanja ob tiskovni konferenci in odprtju razstave, drugi del pa je strokovno-zgodovinski in nam s pomočjo razstavljenih predmetov predstavi preganjanje katoliške Cerkve od leta 1945 do začetka 60.-tih let.
I. Tiskovna konferenca in odprtje razstave
Na tiskovni konferenci ob 11. uri so sodelovali predstavniki projektne skupine oz. soavtorji razstave (z leve proti desni): Blaž Otrin (Nadškofijski arhiv Ljubljana), dr. Janez Grilj (Družina), dr. Tamara Griesser Pečar (glavna avtorica razstave), Marjan Zupančič (Arhiv RS) in Jože Dežman (Muzej novejše zgodovine Slovenije).
Po tiskovni konferenci je avtorica razstave dr. Tamara Griesser Pečar udeležencem tiskovne konference predstavila samo razstavo.
Zvečer ob 19. uri pa je sledilo uradno odprtje razstave. Osrednji slavnostni govornik je bil predsednik DZ RS dr. France Cukljati. V svojem izredno dobro pripravljenem govoru je med drugim poudaril, da se moramo iz preganjanja Cerkve po vojni naučiti predvsem to, da nikdar ne smemo gojiti takšnega sovraštva do svojih nasprotnikov kot ga je Komunistična partija, ne glede na to, kdo so to.
Zbrane je nagovoril tudi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit msg. Alojz Uran. V svojem govoru se je spomnil tudi lastnih izkušenj, ki jih je imel kot učenec in dijak na šoli, ker je bil veren in je hodil v cerkev. Poudaril je velik pomen trdnosti takratnega vodstva Slovenske katoliške Cerkve, zlasti ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki je zdržal nešteto nočnih zaslišanj in mučenj ter je kljub temu svojim mučiteljem izjavil preroške besede: "Mene in vas ne bo več, Cerkev pa bo ostala".
Sicer pa se je na otvoritvi zbralo toliko gostov, da Viteška dvorana Cekinovega gradu ni bila dovolj velika za vse, ki so hoteli poslušati slavnostne govornike.
Avtorica razstave dr. Tamara Griesser Pečar z direktorjem Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije Jožetom Dežmanom.
Eden od soavtorjev razstave arhivist v NŠALj Blaž Otrin s soprogo Klaro na odprtju razstave.
Osrednji slavnostni gost na odprtju razstave je bil po vojni na smrt obsojeni (in kasneje pomiloščeni) primorski duhovnik Jožko Kragelj, ki je danes star 88 let. V družbi avtorice razstave si je tudi on z veseljem ogledal razstavo, kjer se med žrtvami komunističnega nasilja omenja tudi sam.
II. Razstava "BOJ PROTI VERI IN CERKVI 1945 - 1961"
Gre za prikaz nasilja nad Cerkvijo od konca vojne maja 1945 pa vse do leta 1961. To je bilo obdobje popolne brezpravnosti katoliške Cerkve in največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki v Sloveniji. Za „ljudsko oblast“ je bila Cerkev notranji sovražnik številka ena, ker je ostala edina organizirana sila zunaj komunistične partije. Verske svobode kljub načeloma priznani svobodi vere in veroizpovedi (ustava 1946) ni bilo. Za komunistično oblast je bila vera znamenje reakcionarne preteklosti. Pod krinko „ločitve cerkve in države” je izločevala predvsem katoliško Cerkev in njene pripadnike iz javnega življenja. Preprečevala je vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando. Prišlo pa je tudi do drugih obračunavanj. Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952.
Razstavo začenja križ, ki je med leti 1934 in 1954 stal na Škrlatici, a so ga "neznanci" leta 1954 pahnili v prepad, in to kljub temu, da so nekaj let pred tem nanj namestili tudi manjšo spominsko obeležje padlim partizanom.
Predstavitev po vojni umorjenih vojnih kuratov. Iz Vetrinja vrnjene kurate oz. zasežene na poti tja (14), je oblast skupaj z vrnjenimi domobranci preprosto ubila.
Sodišča niso bila nevtralna in neodvisna. Sodstvo je bilo v rokah vladajoče partije in je uresničevalo samo njene cilje. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu. Udba je do leta 1951 vodila celo kazensko preiskavo in razvila postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva kot samico, temnico, neskončna nočna zasliševanja itd. Izvedla je selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca. Sodišča niso upoštevala razbremenilnega gradiva in prič. Od 429 duhovnikov, ki so se znašli na zatožni klopi – povprečno je bilo nekaj manj kot 1000 duhovnikov –, je bilo 339 kaznovanih z zaporno kaznijo. Duhovniki, redovniki in redovnice so bili obsojeni na nesorazmerno visoke kazni. V Sloveniji je bilo na smrt obsojenih devet slovenskih duhovnikov in en hrvaški, poleg tega pa še en salezijanski. Štirje duhovniki so bili dejansko usmrčeni. V Tuzli je bila na smrt obsojena še ena usmiljenka-bolničarka. Sodbe so pogosto vsebovale zaplembo premičnega in nepremičnega premoženja. Zaradi obsodb posameznih redovnikov in redovnic, je bilo zaseženo premoženje križniškega in jezuitskega reda, usmiljenk, lazaristov, slovenjbistriških šolskih sester, magdalenk. Upravni postopki proti različnim dejavnostim – verouku, tisku, vzgoji, procesijam itd. – so močno ovirali delovanje Cerkve. Do leta 1961 je bilo izrečenih najmanj 1411 upravnih kazni v skupnem znesku 5,315.000 din ter 95 z zaporno kaznijo – skupaj 1450 dni.
Seznam 630-tih po vojni bodisi umorjenih bodisi obsojenih in zaprtih slovenskih duhovnikov, redovnikov in redovnic. Če upoštevamo, da je v tem obdobju v Sloveniji delovalo nekaj manj kot 1000 duhovnikov, to pomeni, da je bilo preganjanih več kot polovica takrat delujočih duhovnikov.
Komunistična oblast je skušala Cerkev nasploh tudi ekonomsko uničiti: z zaplembami, z zakonom o »agrarni reformi in kolonizaciji«, z davki itd. Številni sakralni objekti – cerkve, kapele, znamenja, križi, pokopališča – so bili onečaščeni, nasilno porušeni ali rušeni pod kakšno „strokovno“ pretvezo. Na sliki vidimo navodila Mitje Ribičiča, kako naj se gospodarsko oslabi katoliška Cerkev.
Sicer pa je UDBA delolovala tudi med semeniščniki. Partija si je namreč v prvih povojnih letih zadala nalogo, da katoliško Cekev loči od Vatikana in po zgledu pravoslavne Cerkve ustanovi nacionalno katoliško Cerkev, na katero bi lahko imela večji vpliv. Prvi zametek tega je bilo Ciril-Metodovsko društvo (CMD), v katerega so se vključili Partiji naklonjeni duhovniki, vendar je velika večina slovenskih duhovnikov, kljub raznim privilegijem, ki jim jih je nudilo CMD društvo, ostalo zvestih Vatikanu.
Karikature iz povojnih časov, objavljene v listu "Pavliha", so smešile katoliško Cerkev.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je bil v odsotnosti na montiranem sodnem procesu obsojen na 17 let prisilnega dela. Njegov proces je Partija nalašč združila s procesom proti vojnemu zločincu Rösnerju, samo da bi čim bolj diskreditirala Cerkev. Do obnove procesa pa zaradi še vedno precejšnje ideološke obremenjenosti našega sodstva do danes še vedno ni prišlo. Na razstavi je prestavljen tudi dokument, iz katerega je jasno razvidno, da je škof Rožman pri Italijanih posredoval za izpustitev komunista in "narodnega heroja" Toneta Tomšiča. Sicer pa si na razstavi ogledamo še nekatere pred kratkim odkrite dokumente, ki so se hranili v zapuščini Rožmanovega zagovornika na procesu, vendar na sodišču niso smeli biti uporabljeni oz. upoštevani.
Njegov naslednik Anton Vovk, pa je preganjanje Cerkve izkusil na lastni koži. Vrhunec gonje proti njemu in slovenski katoliški Cerkvi je bil vsekakor njegov zažig v Novem mestu januarja 1952. V vitrini (levo) je razstavljen tudi njegov škofovski prstan, ki ga je nosil na roki ob tem dogodku.
Škof Vovk s svojimi najtesnejšimi sodelavci v vodstvu škofije. Tudi oni so bili preganjani in obsojeni na večletne zaporne kazni.
Duhovniki, ki so bili po vojni obsojeni na smrt in kasneje nekateri med njimi pomiloščeni, vendar obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Med njimi je bil tudi današnji slavnostni gost duhovnik Jožko Kragelj.
Jožko Kragelj si je v preiskovalnem zaporu izdelal tudi majhen lesen križ, ki ga kot spomin na težke dni hrani še danes. Ta križ je tudi eden od eksponatov na razstavi.
Rušenje cerkva je bilo po vojni najbolj intenzivno na Kočvskem, kjer je povojna komunistična oblast s tem dokončala etnocid nad Kočevskimi Nemci, ki sta ga začela leta 1941 že nacizem in fašizem.
Pa tudi nekatere druge cerkve so morale biti odstranjene. Med njimi tudi Plečnikova cerkev pred ljubljanskim Gospodarskim razstaviščem, ki so jo morali podreti zaradi VII. kongresa KPJ /ZKJ.
Komunistični totalitarizem je bilo čutiti celo pri književnih delih. Na razstavi je predstavljen pasus prevoda nemške pripovedke o deklici Hajdi. Na mestu, kjer se v originalu omenja "gospod župnik", so v času komunizma to besedo morali prevesti v "stari učitelj", šele nova izdaja "Hajdi" iz leta 1997 prinaša pravilen originalni prevod.
Na razstavi je torej predstavljeno komunistično preganjanje največje verske skupnosti na Slovenskem, seveda pa se je podobno godilo tudi z ostalimi verskimi skupnostmi. Najbolj so preganjali nekatere protestantske cerkve in jehove priče.
Položaj katoliške Cerkve pa se je začel izboljševati konec 60.-tih in v začetku 70.-tih let, ko je Jugoslavija kot edina komunistična država spet vzpostavila diplomatske stike s Svetim sedežem. Kljub temu pa so bili verniki vse do leta 1990 bolj ali manj obravnavani kot drugorazredni državljani.
Razstava odprta od 6. septembra do 2. decembra 2007 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, 1000 Ljubljana
NE DELITE VEČ SLOVENSKEGA NARODA NA VERNE IN NEVERNE, NE SEJTE SOVRAŠTVA, DOVOLJ JE BILO PRELITE KRVI!
VSI VERUJOČI IN NEVERUJOČI SMO SINOVI IN HČERE ENE MATERE DOMOVINE!
Katoliški verniki morajo verovati v zločince
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. november 2008 @ 23:24 CET
EVROPSKA UNIJA
Odbor regij
CONST-IV-016
76. plenarno zasedanje
8. in 9. oktober 2008
MNENJE NA LASTNO POBUDO
Odbora regij
OKREPITEV BOJA PROTI TERORIZMU:
VKLJUČITEV REGIONALNIH IN LOKALNIH OBLASTI
ODBOR REGIJ
- je prepričan, da je globalna grožnja terorizma velika nevarnost za demokracijo, človekove pravice ter gospodarski in socialni razvoj mednarodne skupnosti;
- poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti osrednjega pomena pri izvajanju strategije EU za boj proti terorizmu. Te oblasti bodo skrbele zlasti za izvajanje na ravni vidika preprečevanja in prihodnjih pobud proti terorizmu in radikalizaciji v vseh državah članicah;
- priznava pomen strategije EU za boj proti radikalizaciji, ki se izvaja vzporedno s strategijo EU za boj proti terorizmu, toda poudarja, da morata obe strategiji pustiti manevrski prostor za lokalno izvajanje, upoštevanje lokalnih izkušenj in pojmovanja, razvijanje jasnih okvirov za lokalno obveščanje in zagotavljanje podpore in virov lokalnim oblastem, da se oblikujejo projekti proti nasilni radikalizaciji, kjer je to potrebno; poudarja, da bi morala EU skupaj z vladami držav članic usmerjati razvoj vloge regionalne in lokalne javne uprave v preprečevanju terorizma in nasilne radikalizacije;
- priporoča organizacijo javnega posvetovanja na lokalni ravni v državah članicah, ki bi omogočilo večplastno razumevanje lokalnih izkušenj in konceptov terorizma ter razlogov za ekstremizem. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo posvetovanja in prizadevanja spodbudila k udeležbi tiste, ki sicer ne delujejo v lokalni demokraciji;
- pozdravlja drugi strokovni pregled načrtov za obvladovanje kriz, ki ga trenutno izvaja Komisija, toda Komisijo poziva, naj lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi polno in dejavno vlogo pri tem pregledu;
- poziva Unijo, naj zagotovi, da bo celotna politika za boj proti terorizmu neposredno upoštevala enakopravnost in človekove pravice ter da njeni ukrepi ne bodo povzročili negativnih izkušenj v kateri od skupnosti ter ne bodo spodbudili odtujevanja in razlogov za ekstremizem.
ODBOR REGIJ je prepričan, da je globalna grožnja terorizma velika nevarnost za demokracijo, človekove pravice ter gospodarski in socialni razvoj mednarodne skupnosti.
Tudi ekstremistično delovanje proti doseženim svoboščinam in človekovim pravicam je lahko prikrita oblika terorizma s svojimi izrazito političnimi nameni in orodje manipulacije z ideološkimi gorečneži - glasniki, ki se svojega pravega delovanja, zakritih ciljev in posledic v svoji slepoti niti ne zavedajo.
Katoliški verniki morajo verovati v zločince
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. november 2008 @ 23:38 CET
Katoliški verniki morajo verovati v zločince
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. november 2008 @ 16:28 CET
Jaka Novak
učenec 3. letnika Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru
Verski fanatizem – ali nas ogroža?
Fanatizem je povsod okrog nas. Ljudje iščemo razlike, se jim čudimo, se nad njimi zgražamo in jih obsojamo.
Kaj je pravzaprav versko fanatično? Jutranja molitev? Molitev pred jedjo in po jedi? Znamenje križa v hiši? Samomorilski atentati? Kje se začne strašni verski fanatizem, ki nas tako močno ogroža?
Večno vprašanje je, koliko bogov v resnici obstaja. Ima vsaka religija resnično svojega, ali obstaja neki »univerzalni Bog«, ki je Bog vsem in si ga različni ljudje, ki so pripadniki različnih verstev, samo drugače razlagajo? Zdi se mi čudno, da je na svetu toliko različnih verstev, ki se nekatere razlikujejo le v majhnih in ne v bistvenih stvareh. Vsa verstva stremijo k istemu – ljubiti Boga, sočloveka in sebe ter služiti Bogu. To je osnova in tu smo si vsi enaki. Razlikujemo se le v fasadi, ki pravzaprav ni temelj. Hiša brez problema stoji brez fasade, brez temeljev pa ne more. Pozorni smo na vsako malenkost, v kateri se razlikujemo od »konkurenčnega« verovanja in to je povod vseh grozodejstev, ki se dogajajo povsod po svetu. Na Irskem se že stoletja borijo katoliki in protestanti. Oboji stremijo za svojimi cilji. Že stoletja se slepo spopadajo, pa ne spoznajo, da jih vera uči isto: Ljubiti se med seboj.
Zanimivo je dejstvo, da se za vero borijo predvsem mladi. Na ulicah protestira mladina, s puškami oznanjajo veselo novico in v samomorilskih napadih se »za boga« žrtvuje mlada populacija. Zakaj ravno mladi? So obupani ali si le napačno razlagajo božjo besedo? Ali gre mogoče za napake veroučiteljev?
Pripadnik vsake religije ima na začetku težave. Na začetku svoje duhovne poti lahko hitro zamenjamo pravo pot s fanatizmom. Večini sicer uspe ostati, ali pa se vrniti nazaj na pravo pot, kjer razvije pravi pogled in spoštovanje do soljudi, ne glede na to, kateri veri pripadajo. Probleme z verskim fanatizmom imajo predvsem mladi v težavah. Ni vzrok v nezaupanju v lastno vero, temveč v prevelikem naslanjanju nanjo. Ob besedah »pojdite in oznanjajte evangelij po vsem svetu«, mladega fanatika le še spodbudi in utrdi v odločitvi, da vzame puško in se odpravi »misijonirat«. Božja beseda in nauk pa naj bi se širila brez nasilja. Nekateri ljudje pa hočejo oznanjevati vero z ognjem in mečem, tu pa se služenje Bogu konča.
Nekdo je rekel, da se brez fanatizma ne da narediti ničesar velikega. Namesto besede fanatizem bi raje izbral besedo gorečnost. Res je, da le človek, ki je vnet za neko stvar, bodisi za vero, za umetnost, šport, znanost ali karkoli drugega lahko res nekaj doseže, napravi nekaj velikega. Znanstveniki, ki jih danes omenjamo, veliki športniki, verski reformatorji so bili in so vneti, goreči ljudje. Če to ne bi bili, marsičesa ne bi dosegli ali spoznali.
Hudo pa je, če se ta vnetost prelevi v fanatizem, ki zatira drugo in druge, ki gre v boj za svoje ideje ali bolje ideologije z ognjem in mečem. Mislim, da sta si gorečnost in fanatizem zelo blizu, a posledice enega in drugega so neprimerljivo drugačne.
Skozi vso zgodovino pa so ljudje na žalost vedno spet zamenjali gorečnost za vero s fanatizmom. Verski fanatizem torej ni zadnja moda, korenine ima zelo stare in široke. Zgodovinsko najbolj znane bitke z verskim motivom so bile križarske vojne.
Ob izbruhih kuge so ljudje obtoževali Jude, ker so zaradi čistejšega načina življenja zbolevali manj. To je vodilo v množične poboje Judov. Mnogi so verjeli, da je kuga božja kazen, zato je takrat po vsej Evropi izbruhnil verski fanatizem – boj proti Judom.
Mimo Hitlerja, kot zgodovinske fanatične osebe, ne moremo. Pristojen za holokavst – množično uničevanje Judov. Ko se je preselil na Dunaj, mu je umrla mati. Zdravnik, ki je ni mogel rešiti, je bil po naključju Jud.
Danes je vse več terorističnih napadov povsod po svetu. Verski terorizem izbruhne zaradi »preroških idej« posameznikov. Teroristične skupine imajo široke tarče, ki zajemajo čim več ljudi. Teroriste vodi njihova lastna vizija preroštva in jih praktično ni mogoče ustaviti.
Tukaj, na Koroškem in tudi v Sloveniji je vse več muslimanov. Prihajajo od vsepovsod, v upanju na boljše življenje. Smo v Evropski uniji in živimo v času, kjer globalizacija ni tuja, še več – dobrodošla je! Na vsakem koraku srečamo veliko različnih ljudi. Različnih barv, narodnosti in verstev. Ampak vseeno – islama se bojimo. Bojimo se, da bi se kričanje z minaretov slišalo dlje kot zvonovi z naših zvonikov. Bojimo se njihove zaprtosti, navad in običajev, ki jih ne poznamo. Vidimo in slišimo kako muslimani bolj zavzeto in prepričljivo živijo svojo vero, mi kristjani pa smo mlačni, ne živimo svoje vere, nismo goreči.
Ne poznamo svoje vere in je tudi ne živimo, še manj pa poznamo tuja verstva, tudi ne islama. Zato se ga bojimo, zato imamo predsodke do muslimanov. Bojimo se vedno tega, česar ne poznamo in ker vidimo, da izgubljamo tla pod nogami. Boji se tisti človek, ki ni zasidran v sebi, ki se počuti manjvrednega, negotovega. Zato mora zatirati druge, ker se čuti ogroženega. Vse to velja za verstva, narode, jezike.
Naš dragi deželni glavar se zaveda tega, kako so Korošci ogroženi, saj jih ogrožajo Slovenci in zadnja leta še islam. Ker je dober glavar, se je potrudil in Koroško zavaroval - prepovedal je gradnjo džamij. Kljub naraščajočemu številu muslimani nimajo možnosti zgraditi svetišča. Pa bo to pomagalo? Je bolje, če se vrnejo tja od koder so prišli, ali če zgradijo džamijo in so nam za zgled, kako biti predan veri? Dejstvo je, da so nam zato tako tuji, ker so v naših očeh »fanatično predani veri«. Mi tega nismo navajeni. Kristjan gre v nedeljo k maši, pa je opravil dolžnost do Boga do naslednjega tedna. Ne bi bilo slabo zgraditi kakšne džamije, ali imeti muslimana za soseda, saj bi se verjetno marsikaj naučili o odnosu do Boga. Javno mnenje o njihovem odnosu do človeka pa je porazno zaradi nekaj skrajnežev, ki kvarijo njihov ugled s terorističnimi napadi.
Deželni glavar se zelo trudi za varnost na Koroškem. Že nekaj let neuspešno poskuša ločiti koroške Slovence od Avstrijcev. Njegovo zavzeto in velespoštovano delo si upam označiti za fanatično. Zdi se mi, da mu ne uspeva zaradi prevelike vneme, ki jo je moč čutiti v njegovih delih.
Verski fanatizem nas dejansko ogroža. Ogrožajo nas predvsem mladi, ki se dajo prehitro usmeriti v katero koli smer, na žalost tudi v fanatizem ali celo terorizem. Vesele aleluje ne moreš oznanjevati s puško, lahko pa jo poneseš po svetu z dobro besedo in dobrimi deli.
Vera in fanatizem
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 28. februar 2009 @ 10:31 CET
Lao Tzu :
Vera brez ljubezni lahko vodi v fanatizem.
Juda I.
Vera in fanatizem
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 28. februar 2009 @ 11:15 CET
Sv. Pavel v Novi Zavezi:
Tudi če bi imel vse,
ljubezni pa ne,
bi bil nič.
Juda I.
Človek
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 28. februar 2009 @ 12:38 CET
Kerševan:
V človeku je človek, ki čaka na Človeka.
Juda I.
Človek v človeku.........
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 1. marec 2009 @ 13:57 CET
Prosto po Kerševanu.....................
Človek v človeku še vedno čaka na Človeka.
Juda I.
Ubogi človek.........
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 1. marec 2009 @ 15:07 CET
In tako človek v človeku počasi spoznava, da kdor čaka....
...........pač čaka.........
Juda I.
Ubogi človek.........
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 1. marec 2009 @ 15:53 CET
42. člen Zakona o medijih - Pravica do odgovora na objavljeno informacijo
« 41. člen | 43. člen »
(1) Pravica do odgovora je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah.
(2) Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji.
To je spet eden izmed "prefinjenih" komentarjev Malečeve. V vsakem primeru visim kot luster z žarnico ali brez, vselej pa moram z rokavom pobrisati ves prah.
Poznam enega, ki se je zaradi nespoštovanja zakona demonstrativno zažgal. Vendar to je zgodba, ki je dolgo ležala v policijskih omarah.
Ko zahrbtni rak začne najedati zdrave dele telesa, je zares žalostno. Ali skomigneš z rameni in greš naprej ali se z njim spopadeš. Lahko tudi v drugi secializirani kliniki! Nekateri naredijo tudi samomor.
Vendar, mogoče boš Buda razumel, da so si vsi mladi samomorilci, vsi preobčutljivi mladeniči in pesniki, Aleš Kermavner, Vojko Gorjan, Marko Pavček, Borivoj Wudler in Marko Slodnjak, ves ta subtilni cvet naroda, si ni vzel življenja zaradi vase obrnjenega morilskega nagona, ampak zaradi preobčutljivega predpada med osebno vestjo in družbeno resničnostjo, med čistostjo njihovih duš in umazanostjo sveta, pa tudi zaradi vsesplošnega pomanjkanja ljubezni. O tem bi vedel veliko povedati pokojni pisatelj Marjan Rožanc.
Včasih smo imeli v zakonodaji tisti slavnostni 133/1, ki je bil porok, da ohranimo vsaj nekakšen red, vsaj nekakšno hierarhijo, pa čeprav z nasiljem. Kaj pa danes? Odgovor je na dlani. Boljše je, da ti jezik zleze nazaj v grlo, da si zapneš suknjo in greš dalje....
LP Tatjana
Ubogi človek.........
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 1. marec 2009 @ 15:56 CET
.............in čaka..............
Juda I.
Ubogi človek.........
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 1. marec 2009 @ 16:03 CET
......., da bodo vsi brali Kajuha in Balantiča ter se klanjali njima ne pa tistim, ki se z njima kitijo.......................
Juda I.
Nesebični gen
Prispeval/a: MC dne nedelja, 1. marec 2009 @ 16:53 CET
Mene je zmeraj fasciniralo, kako lahko tako zelo poduhovljeni ljudje, ne vidijo več smisla v svojem življenju. Na srečo naroda pa obstaja veliko število pesnikov in pesnic, ki niso tako zelo subtilni in občutljivi (imajo dovolj močan in izražen ego ter bogato pravniško znanje) in zato ne bodo nikoli naredili samomora.
....čaka...
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 1. marec 2009 @ 17:16 CET
.......in čaka..............
.......na odpuščanje........
.......dočaka zasmehovanje........
.......razumsko hladno obdelovanje.............
....zato še vedno čaka.........na Človeka namreč.....
Juda I.