Za nami je državni in krščanski praznik vseh svetih. Cerkev pravi, da se na praznik vseh svetih spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Nekateri »svetniki« so očitno res dobro skrivali svojo svetost, kajti v času svojega življenja so se ukvarjali z morjenjem, podkupovanjem, ropanjem, ponarejanjem, nečistovanjem. Po nauku RKC morajo člani katoliške cerkve verovati v vse svetnike. Kajti v cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“. Z drugimi besedami to pomeni, da ta oseba pristane v večnem peklu.
Po cerkvenem nauku so torej večno prekleti vsi ljudje, ki ne verujejo npr. v papeža Damaza I. (366-384), ki se je s prelivanjem krvi dokopal do najvišjega položaja v katoliški cerkvi. Najel je tolpo zločincev, ki so izvedli pokol med privrženci dotedanjega papeža Ursina. Damaz I. je vsekakor užival usluge »najuglednejših žensk mesta«. Damazov tajnik, asketski sv. Hieronim, ni odobraval početja papeža in mož, ki so ga obkrožali, saj so bili bolj podobni ženinom kot duhovnikom. Kakšen ducat krepostnih gospa je posvaril, da je rimska cerkev s svojimi duhovniki in laiki pošastno pokvarjena. Leta 378 je Damazu zaradi prešuštva sodila sinoda štirinštirideset škofov. Ko so škofi pretresli dokaze, so si bili edini, da je papež kriv in so ga hoteli odstaviti ter obsoditi na smrt, tedaj pa je posegel vmes cesar Gracijan in to preprečil. Damaz ni bil le oproščen, ampak je bil po smrti celo razglašen za svetnika.
Papež Simah (498-514) je v bitki podkupovanja za papeški prestol premagal protipapeža Lovrenca, toda leta 501 je Simaha poklical predse Teoderik Veliki, vzhodnogotski kralj Italije, in ga obtožil »nečistosti«, prešuštva in zlorabe cerkvenega imetja. V času sojenja se je skliceval na to, da mu kot papežu ne more soditi nobeno človeško sodišče. Ponarejal je tudi dokumente o primerih, ki so podpirali to njegovo stališče. Kljub vsemu temu je bil po smrti nagrajen s svetniškim naslovom.
Prav tako je bil papež Leon leta 1673 razglašen za svetnika. Pod njegovim vodstvom so mnogi samostani postali shajališča homoseksualcev, ženski samostani pa so bili bordeli, kjer so pobijali in sežigali nezaželjene otroke. Vir: Spolno življenje papežev, Nigel Cawthorne. Mnogo svetnikov kriminalcev je razgaljenih tudi v knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu.
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v svojem nagovoru ob letošnjem prazniku v cerkvi Vseh svetih na Žalah poudaril, da "svetost ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast.«
Uran ima prav. V cerkveni zgodovini so mnogi »sveti« papeži in duhovniki imeli privilegij, da so ubijali ljudi in kradli, ne da bi bili kaznovani. Je morda zato na svetu toliko zločinov, ker se mnogi verniki v molitvi obračajo na te »svete« može? Že Jezus Kristus je rekel: svet je samo eden, nebeški Oče. Cerkev pa s proizvodnjo »svetnikov« sramoti ljudi in tudi Boga.
