I.

Toplice niso samo termalna riviera
z golf igrišči, zabaviščnimi parki,
fitnesi in igralnicami z ruletami na srečo.
Marsikdo tudi ne ve, da so toplice
dolgočasna ustanova številnih bazenov,
v katerih se namakajo starajoča bolna telesa
in iz vode molijo od bolečine skrtovičeni
trpeči in zgubani obrazi, nabreklih vek
od neprespanih noči, zaznamovani
s tistim izrazom, ki mu pogosto nadenemo
ime: tretje življenjsko obdobje in invalidnost.

Kopalce pestijo artritisi, ankilozantni spondilitisi
z bambusovo hrbtenico, ki upognejo
tudi mladeniče in mladenke kot svečo.
Veliko je tudi paraplegikov in ljudi brez nog,
ki so jih izgubili v prometnih nesrečah.
Težka voda s kovinami se leno giba
v protislovje mladosti. Kopalci so redkobesedni,
mnogi s pomečkanimi lici, podbradki
in ugašajočimi očmi. Jutra so meglena.
Ponoči vsa pokrajina tiho zaspi in Sava
se lenobno vali po svoji strugi.
Sonce ni več tako radodarno.
Listi porumenevajo in padajo z dreves.

Vodni curki mi v malem okroglem bazenu
masirajo hrbet. Tedaj se k bazenu
na invalidskem vozičku pripelje moški
srednjih let, paraplegik z operacijo na hrbtenici
pri dvajsetih. Tumor. Pozorna sem postala,
ko se je kot kača s svojim telesom začel leviti
svoje negibnosti, se uprl na roke in kot jegulja
čez zidek bazena zdrsel s telesom v vodo.
Niti mu nisem utegnila ponuditi svoje pomoči
in že je sedel na svojem masažnem mestu
in mi rekel: »Sem zdrav, hvala, nisem potreboval pomoči!«
Rekel mi je tudi: »Tudi žena je na vozičku paraplegik
in doma sama gospodinjiva in vse postoriva
in še v odbojki in teku z invalidskim vozičkom sva aktivna.
Z oči mu je sijalo toliko zmagoslavja, veselja in luči,
da je sonce prisililo vso bolečino in apatičnost,
ki sta vladali v soparnem prostoru, k molku,
da sta skrili svoj obraz grenkobe za tančico sramu.


II.

V toplicah sem videla ljudi krhkega zdravja,
ki so potrebovali malo humorja in veselja.
Potrebovali so nekoga, ki bi jih pripravil do smeha
tudi ko niso za preobloženo mizo s hrano.
Vodstvu hotelov pa ni do animacije, saj so v vse
sobe namestili televizijske sprejemnike in hladilnike.
Videla sem nasmehe na obrazih gostov,
ko so jih hotelski natakarji obsipavali s pozornostmi
in dobrotami na krožnikih, ki se jim niso mogli upreti.
Videla sem jih kako jim navznoter joče srce.
Njihovo počasno gibanje se jim je razvleklo v neskončnost
in opazila sem, da niso mogli natančno izraziti svojega cilja,
da so prišli na zdravljenje. Nekateri so dišali po cvičku,
drugi po česnu. Vhodna vrata hotela so se odpirala in zapirala.
Nekatere, zadete od kapi po eni strani telesa, so držale žene
pod pazduho in hodile zamišljene ob svojih možeh.
Ta nenehni življenjski slog s hlastanjem, ki so ga bili vajeni,
jim je spodbujal neverjetni tek. Nakladali so križnike
pečenih jajc, šunke, hrenovk, sira in skladovnice kruha in slaščic.
Imeli so dvojno težo. Tu slišiš za vsemogoče tragedije,
za prometne nesreče, tudi za takšno, ki jo je zakrivil policaj,
ko je uničil mladeniču na invalidskem vozičku življenje.
Pripovedujejo si, da so izgubili svoje partnerje, da so se
ločili, veliko govorijo o holesterolu, visokem krvnem pritisku,
o boleznih prostate in prestanih operacijah na hrbtenici
ter napakah mikrokirurgov, ortopedov in prepozih diagnozah.
Tu slišiš tudi zgodbe o ljudeh, ki jim je življenje naložilo
zamolčane grehe, ki jih neusmiljeno trgajo in njihov strah
se spreminja v hudournik, ki jih pa ne more oprati in očediti,
da bi živeli bolj naravno sproščeno s pretokom pozitivnih energij po telesu.
Pravzaprav toplice so klinika za zdravljenjem bremen,
ki so se lotili telesa in duha. So lahko odrešitev pred samoubijanjem
z grabežljivostjo, za mnoge pa so zadnja postaja pred koncem.
Marsikdo gre v toplice zato, da bi prebodel in pretepel
zmaja v sebi, ki se ves zašpehan v prašičji smoli valja po njem.
Toplice so tudi ustanova za zdravljenje žaltavih ocvirkov
in razstrupljenje krvi od zadimljene šunke in klobas.
Prav malo ljudi je bilo videti, ki bi odhajali domov vitki
kot sveča. Nekateri živijo kot človeški plevel, kot ščavje
sredi kopriv in nimajo mirnega spanca ne doma in ne v toplicah,
saj kar naprej težijo, da jih tare nespečnost in goltajo tablete.
Toplice so strelovod sredi Slovenije, v katerega udarjajo strele,
namesto da bi udarjale v razvade in nezdravo življenje ljudi,
kajti poti za samoubijanje so različne. Tudi potuhnjenka je
spoznala, da se mora poboljšati. Poti so različne: ene imajo široke
ovinke in postaje, druge pa imajo direktno traso, ki vodi k pameti.
Tudi iz človeških strasti in napak nekateri kujejo denar.