Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061029102233764

Toplice nedelja, 29. oktober 2006 @ 10:22 CET Uporabnik: Tatjana Malec I. Toplice niso samo termalna riviera z golf igrišči, zabaviščnimi parki, fitnesi in igralnicami z ruletami na srečo. Marsikdo tudi ne ve, da so toplice dolgočasna ustanova številnih bazenov, v katerih se namakajo starajoča bolna telesa in iz vode molijo od bolečine skrtovičeni trpeči in zgubani obrazi, nabreklih vek od neprespanih noči, zaznamovani s tistim izrazom, ki mu pogosto nadenemo ime: tretje življenjsko obdobje in invalidnost. Kopalce pestijo artritisi, ankilozantni spondilitisi z bambusovo hrbtenico, ki upognejo tudi mladeniče in mladenke kot svečo. Veliko je tudi paraplegikov in ljudi brez nog, ki so jih izgubili v prometnih nesrečah. Težka voda s kovinami se leno giba v protislovje mladosti. Kopalci so redkobesedni, mnogi s pomečkanimi lici, podbradki in ugašajočimi očmi. Jutra so meglena. Ponoči vsa pokrajina tiho zaspi in Sava se lenobno vali po svoji strugi. Sonce ni več tako radodarno. Listi porumenevajo in padajo z dreves. Vodni curki mi v malem okroglem bazenu masirajo hrbet. Tedaj se k bazenu na invalidskem vozičku pripelje moški srednjih let, paraplegik z operacijo na hrbtenici pri dvajsetih. Tumor. Pozorna sem postala, ko se je kot kača s svojim telesom začel leviti svoje negibnosti, se uprl na roke in kot jegulja čez zidek bazena zdrsel s telesom v vodo. Niti mu nisem utegnila ponuditi svoje pomoči in že je sedel na svojem masažnem mestu in mi rekel: »Sem zdrav, hvala, nisem potreboval pomoči!« Rekel mi je tudi: »Tudi žena je na vozičku paraplegik in doma sama gospodinjiva in vse postoriva in še v odbojki in teku z invalidskim vozičkom sva aktivna. Z oči mu je sijalo toliko zmagoslavja, veselja in luči, da je sonce prisililo vso bolečino in apatičnost, ki sta vladali v soparnem prostoru, k molku, da sta skrili svoj obraz grenkobe za tančico sramu. II. V toplicah sem videla ljudi krhkega zdravja, ki so potrebovali malo humorja in veselja. Potrebovali so nekoga, ki bi jih pripravil do smeha tudi ko niso za preobloženo mizo s hrano. Vodstvu hotelov pa ni do animacije, saj so v vse sobe namestili televizijske sprejemnike in hladilnike. Videla sem nasmehe na obrazih gostov, ko so jih hotelski natakarji obsipavali s pozornostmi in dobrotami na krožnikih, ki se jim niso mogli upreti. Videla sem jih kako jim navznoter joče srce. Njihovo počasno gibanje se jim je razvleklo v neskončnost in opazila sem, da niso mogli natančno izraziti svojega cilja, da so prišli na zdravljenje. Nekateri so dišali po cvičku, drugi po česnu. Vhodna vrata hotela so se odpirala in zapirala. Nekatere, zadete od kapi po eni strani telesa, so držale žene pod pazduho in hodile zamišljene ob svojih možeh. Ta nenehni življenjski slog s hlastanjem, ki so ga bili vajeni, jim je spodbujal neverjetni tek. Nakladali so križnike pečenih jajc, šunke, hrenovk, sira in skladovnice kruha in slaščic. Imeli so dvojno težo. Tu slišiš za vsemogoče tragedije, za prometne nesreče, tudi za takšno, ki jo je zakrivil policaj, ko je uničil mladeniču na invalidskem vozičku življenje. Pripovedujejo si, da so izgubili svoje partnerje, da so se ločili, veliko govorijo o holesterolu, visokem krvnem pritisku, o boleznih prostate in prestanih operacijah na hrbtenici ter napakah mikrokirurgov, ortopedov in prepozih diagnozah. Tu slišiš tudi zgodbe o ljudeh, ki jim je življenje naložilo zamolčane grehe, ki jih neusmiljeno trgajo in njihov strah se spreminja v hudournik, ki jih pa ne more oprati in očediti, da bi živeli bolj naravno sproščeno s pretokom pozitivnih energij po telesu. Pravzaprav toplice so klinika za zdravljenjem bremen, ki so se lotili telesa in duha. So lahko odrešitev pred samoubijanjem z grabežljivostjo, za mnoge pa so zadnja postaja pred koncem. Marsikdo gre v toplice zato, da bi prebodel in pretepel zmaja v sebi, ki se ves zašpehan v prašičji smoli valja po njem. Toplice so tudi ustanova za zdravljenje žaltavih ocvirkov in razstrupljenje krvi od zadimljene šunke in klobas. Prav malo ljudi je bilo videti, ki bi odhajali domov vitki kot sveča. Nekateri živijo kot človeški plevel, kot ščavje sredi kopriv in nimajo mirnega spanca ne doma in ne v toplicah, saj kar naprej težijo, da jih tare nespečnost in goltajo tablete. Toplice so strelovod sredi Slovenije, v katerega udarjajo strele, namesto da bi udarjale v razvade in nezdravo življenje ljudi, kajti poti za samoubijanje so različne. Tudi potuhnjenka je spoznala, da se mora poboljšati. Poti so različne: ene imajo široke ovinke in postaje, druge pa imajo direktno traso, ki vodi k pameti. Tudi iz človeških strasti in napak nekateri kujejo denar. Komentarji (2) www.pozitivke.net