|  Sogovorec:
»Povej mi, skrivnostni mož,
kaj najbolj ceniš -
življenje ali večnost?«
Skrivnostni mož:
»Ne morem se odločiti
kaj bi odgovoril,
ker večnosti še ne poznam.«
Sogovorec:
»Večnost je dimenzija brezčasja,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknilo tvoje življenje
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih tvoje ljubljene ženske.«
Skrivnostni mož:
»Ne morem ti odgovoriti,
ker ne vem kaj je brezčasje.«
Sogovorec:
»Brezčasje je dimenzija večnosti,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknil čas
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih svoje ljubljene ženske.«
Skrivnostni mož:
»Ne morem ti odgovoriti,
ker večnosti in brezčasja
ne morem meriti s časom
in časa v večnosti in brezčasju ni,
da bi lahko iskal in našel
življenje, ki je dimenzija časa,
v nedrih moje ljubljene ženske.«
Sogovorec:
»V večnosti in brezčasju
je vse mogoče,
mogoče bosta oba tam živa.«
Skrivnostni mož:
»Kaj pa če obstaja samo čas in življenje,
večnosti in brezčasja pa ni?«
Sogovorec:
»No, potem boš vseeno iskal in našel
življenje v nedrih svoje ljube,
ker veš, da njena nedra zagotovo so.
Vendar, če boš iskal in našel v njenih nedrih
večnost in brezčasje tu, do smrtne ure
ne more priti, ker sta čas in življenje
v njenih nedrih večna.«
Skrivnostni mož:
»Da, življenje in čas v dimenziji
večnosti in brezčasja lahko obstajata,
vendar kako je to mogoče,
če ju ne vidimo in zaznamo?
Sogovorec:
V času je vse mogoče,
ker ima tvoja ljuba odtisnjeno
življenje in ljubezen v svojih nedrih.
Ljubezen je pa brezčasna in večna.«
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Dialog o večnosti
Prispeval/a: titanic dne petek, 25. november 2005 @ 09:17 CET
v naglici vsakdana, ki me je ponovno (upam, da za kratek čas) potegnila v svoje kremplje, sem se ustavila pri dvoji poeziji. Zelo sem ti hvaležna, ker si mi polepšala dan in se za trenutek ustavila in odpočila. Misli o večnosti in o trenutku, ki mine, ki se ne vrne več, so mi razjasnile zavedanje, ki ga sicer imam, vendar mi je za trenutek izginilo.
Kaj je življenje in kaj je večnost moramo najprej vedeti, če si želimo o tem narediti neko predstavo in se odločiti, kaj želimo, cenimo in spoštujemo. K čemu stremimu?
Dimenzija brezčasja je lahko občutek, ki si ga prikličemo v življenju s poglabljanjem v sebe ob meditaciji in molitvi. Takrat ne obstaja čas, ne prostor, nič, pa vendar vse lahko doživljamo s popolno natančnostjo.
Vsak dan umiramo, ko gremo zvečer spat in se ponovno rodimo v življenje (nekateri v životarjenje) zjutraj, ko se zbudimo. Kaj naredimo s svojim časom, življenjem in seboj, je odvisno od vsakega posameznika. Lahko smo mirni, polni ljubezni, hvaležnsoti, radosti in živimo v harmoniji z okoljem in vsem kar nas obdaja, lahko pa se upiramo vsemu in ne vidimo namena našega življenja in dogodkov, ki se nam "zgodijo", da nas prebudijo.
Vse kar se nam dogaja ima smisel, lahko osmislimo vse sami. Vsak ima svojo pot, ki je kot instrument v orkestru, ki igra svojo melodijo tako, da je v sozvočju z ostalimi instrumenti, da je zadovoljen in se prijetno počuti.
Lahko vidimo, čutimo, slišimo in včasih tudi otipamo čudeže, ki nam ležijo pred nogami, a kaj, ko ne verjamemo, da je to mogoče. Živimo v svoji iluziji, ki je drugačna od drugih, saj ima vsak svojo nalogo in niti dva na svetu nimata enake.
Kje je večnost in brezčasje?
Kje je ljubezen, sreča in mir?
Eni najdejo to v ljubljenemu partnerju, drugi v otrocih, tretji kje drugje. Vendar, vse je minljivo, vse se spreminja - torej tudi ljubezen, sreča in mir je minljiva. Seveda, če iščemo ljubezen v partnerju, otroku, trenutku ali svojem uspehu, je minljivo.
Čas - brezčasje ....... minljivost - neminljivost
V svojem srcu, ki ga ne moremo ne videti, ne otipati je shanjena ljubezen, mir, sreča, harmonija, vedenje vsega. Tam je vse in vse gre kamor gremo sami. Ni minljivo, če smo sami neminljivi in se to zavedamo s svojim, sicer omejenim, razumom. Če prisluhnemo srcu, stopimo v svoje srce, kjer je seveda Bog, ki se ga ne vidi, čuti, sliši in tudi ne otipa, dovolj je da vemo - smo v neminljivosti ljubezni in sreče.
Kako naj nekaj razložimo, če zato ni besed?
Kako naj pokažemo, če z zemeljskimi očmi ne moremo videti?
Kako naj povemo, če ne vemo povedati - to je pot in upanje, hrepenenje in vedenje, to je sprejemanje in prepričanje, da je, da obstaja.
Večnost in brezčasje, kjer je vse mogoče.
lp Melita
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 25. november 2005 @ 09:49 CET
moram reči, da že dolgo nisem brala tako lepega komentarja, kot si ga ti namenila meni in bralcem pod mojim dialogom večnosti. Podnoč je legel mrak, zmračilo se je in iz sosednje hiše sem zaslišala kako zveni za uho prijetna glasba, ki mi je segla v srce. Glasba pa je v hipu utihnila, ko je zasvetila pred knjigo na moji mizi svetilka in me s svojim svetlim sijem spomnila, da sem ta trenutek prenovljena in bogatejša. Čutila sem, da prihaja iz mojega lastnega bistva občutenje bolečine zaradi kratkega časa, ki nam je odmerjen za življenje in hkrati radosti, da je namenjeno človeku življenje iz ljubezni. Rodi se misel na minljivost in ker je ljubezen večna in brezčasna, se je rodil dialog o večnosti "ljubezni".
Ljubezen je tista moč, tista radost, tista dobrota, ki nam osmisli življenje na krilih hrepenenja. Ljubezen ni nikoli v ednini. Ljubezni je v življenju mnogo, vedno znova nam nove utirajo pot in zgodi se, da vsi pogosto občutimo iste reči, te mnogotere iskrice, ki nam razsvetljujejo pot, po kateri hodimo. Te iskrice tudi povezujejo ljudi in to je ena velika in večna ljubezen, ki ni nikoli v ednini.
Lep pozdrav in veliko osebne sreče
Tatjana
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 25. november 2005 @ 12:30 CET
Le od kod nam prihaja misel na večnost?
Na čem temeljijo te misli, ta upanja?
Že nepredstavljivo dolgo gleda človek zvezde, a vidi jih le malo. Ene se še vedno svetijo, čeprav že dolgo ne obstajajo več. Okrog naše zemlje pošiljamo satelite s teleskopi, ki z "mehanskimi očmi" prodirajo daleč v prostor in gledajo v globino vesolja. Te oči vidijo preteklo, mogoče vidijo celo začetek. Vidijo zvezde in planete, ki so nekoč nastali v vesolju, nekateri mogoče že pred petnajstimi milijardami let. Svetloba takih zvezd je prešla že pred mnogimi svetlobnimi leti, preden je dosegla naše teleskope. Vendar kdo lahko reče, da te zvezde še obstajajo? Gledamo nekaj, česar v resničnosti mogoče ni več. Vesoljstvo se spreminja, nič ni statičnega, vse pride in gre.
Včasih se nam dozdeva, da traja minuta celo večnost, ko recino, čakamo v vrsti pred poštnim okencem, torej predvsem v neprijetnih in težkih razmerah. Prav nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je torej fikcija. Pojma večnosti ne moremo določiti s časom. Vendar od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij? Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi?
Ker je človek dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z semenom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.
Večno ima torej samostojno bit, ne pa samostojnega obstoja, kajti obstoj ima začetek in konec. Samostojna bit je vsezajemajoča in je zunaj "obstoja". To bi lahko imenovali kot univerzalno, vezano na nič in vendar objema vesolje. Iz hermetičnega zakona "kakor zgoraj tako spodaj" spoznamo, da je tudi človek obdan, oklenjen z večnostjo. Tako je naš univerzalna bit tudi naš izvor. Naš obstoj je tako dolgo navezan na začetek in konec, dokler ju ne odpravimo v samem sebi. O tem nam Tomažev Evangelij, 18, da to slutiti
"Učenci so rekli Jezusu: Povej nam, kakšen bo naš konec? Jezus je rekel: Mar ste odkrili začetek, da sprašujete po koncu? Kajti kjer je začetek, tam bo konec. Blaženi so, ki so na začetku; spoznali bodo konec in smrt ne bodo okusili."
Smrt spada k vidnemu vesolju, k vsemu, kar pride in gre, k vrtečim se nebesnim telesom in k črnim luknjam. Vendar pred "začetkom" ni bilo ničesar, ni bilo obstoja. Ničesar ni bilo, kar bi izhajalo iz nečesa drugega. Zato pravijo modreci vseh časov: to kar je bistveno, je ne-bivanje. To pa ne pomeni nič drugega kot preiti ali zaiti v večnost. O tem nam govori celotna svetovna modrost, ki ima svoje korenine v absolutnem vedenju, v Absolutu.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dialog o večnosti
Prispeval/a: ivangop dne petek, 25. november 2005 @ 19:30 CET
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 26. november 2005 @ 06:31 CET
mi je žal, vendar nisi razumel globljega sporočila "Dialoga o večnosti".
Precej znanstvenikov se strinja s tem, da je vesolje imelo začetek. Večina si je prav tako edina, da je pred začetkom moralo obstajati nekaj resničnega. Nekateri govorijo o večni energiji. Drugi izhajajo iz prepostavke, da v to predobstoječe stanje sodi prvobitni kaos. Kakor koli že to imenujemo, večina jih predpostavlja, da je nekaj obstajalo - nekaj, kar ni imelo začetka in je ostajalo neskončno dolgo.
Vprašanje se torej nazadnje zoži le še na to, ali predpostavljamo obstoj nečesa ali nekoga večnega. Katera od obeh možnosti se ti zdi po tem pregledu znanstvenih odkritij o nastanku in naravi vesolja ter življenja v njem bolj razumna?
Tako je Ivan, Stvarnik nas je pustil, da hodimo vsak po svojih potih. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja o tem, da je delil dobrote in dajal nam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval naša srca z veseljem, naša telesa pa s hrano, da smo preživeli. Vseh stvari stvarstva ne vidimo, zato lahko razpoznamo le nekatere od njegovih lastnosti. Ali si se kdaj vprašal, ko si pogledal v inteligentno organizirano vesolje, ki je očitno imelo začetek, kako domiselno je ustvarjeno in kaj se skriva za to stvaritvijo. Albert Einstein, eden največjih znanstvenikov vseh časov je bil prepričan, da ima vesolje začetek in si je želel tudi sam spoznati, kako je Stvarnik ustvaril svet. Kljub temu pa ni izpovedoval vere v osebnega Boga. Govoril je o nekakem kozmičnem religioznem občutku, ki ne pozna ne dogme in ne Boga, pojmovanega v osebni podobi. Nobelov nagrajenec kemik Dencihij Fakui, je verjel v velik vseuokvirjeni princip v vesolju. Rekel je, da bi lahko to veliko vez, ta vseuokvirjeni princip izrazili z besedo kot je Bog. Imenoval pa je le "posebnost narave". Einstein je bil prepričan, da njegov kozmični religiozni občutek dobro izraža budizem.
Religija je zakoreninjena globoko v človeški naravi in jo je najti v vseh različnih izobrazbenih ravneh. Človek je po svoji naravi bogazavedno bitje. Posamezniki so sicer lahko ateisti, narodi kot celota pa ne in to v obdobjih že od pamtiveka.
Ti Ivo, praviš, da je vse kemija in fizika, čeprav ne odgovoriš odkod ta kemija in fizika. Če naj bi človek nastal zgolj iz naključnega združevanja nukleinskih kislin in beljakovinskih molekul, zakaj naj bi te molekule razvile ljubezen do umetnosti, do lepote, postale verne in premišljevale o večnosti? Evolucijska razlaga človekovega obstoja odpove ravno v najpomembnejšem vidiku. Ne more namreč pojasniti obsoja vsakega od nas, obstoja edinstvenega bitja, ki se zaveda samega sebe. Več kot vemo o delovanju naših možganov in našega uma, lažje razumemo, zakaj milijoni sklepajo, da je človekov zavestni obstoj dokaz za Stvarnika, ki mu je mar za nas.
Sodobna znanstvena odkritja ponujajo obilo dokazov, da sta tako vesolje kot življenje na zemlji, imeli svoj začetek.
Kaj pa je povzročilo začetek?
Mnogi so se s preučevanjem razpoložljivih dokazov dokopali do sklepa, da mora obstajati Pravzrok. Kljub temu se temu vzroku bojijo nadeti osebnost. Zanost ne zna razložiti kako bi informacije, ki jih imajo geni, nastale spontano. Za kaj takega je potrebna inteligenca. Ne morejo nastati naključno.
Ali je tvoja kemija in fizika, o kateri govoriš Ivan, nastala naključno. Ali ni odzadaj neka višja inteligenca. Vsi ti zapleteni procesi v vesolju, na Zemlji in v samem človeku, ne morejo nastati sami od sebe. Vsa ta uglašenost in organiziranost življenja ne more nastati iz nekega kaosa, ne da bi jo kdo upravljal. Za obstoj Zemlje je potrebna preciznost. Zemlja je ravno prav oddaljena od Sonca, kar je bistveni dejavnik za to, da življenje na njej uspeva. Če bi se njena oddaljenost od sonca samo za malenkost razlikovala od sedanje, da bi bila bliže soncu, bi nastal učinek tople grede, pojavil bi se že priblišno pred 4000 milijoni let. Če bi bila po drugi strani samo za en odstotek bolj oddaljena od Sonca, pa bi prišlo do zaledenitve pred kakimi 2000 milijoni let. Zemlja se zavrti okoli svoje osi po enkrat na dan, kar je ravno pravšnja hitrost, da se razvijejo zmerne temperature. Venera potrebuje za en obrat 243 dni. Če bi bili takšni pogoji na zemlji, ne bi nihče preživel ekstremnih temperatur, ki bi bile posledica tako dolgih dni in noči. Tudi kometi imajo široko eliptično pot in nas varuje orbita pred smrtnimi ekstremnimi temperaturami.
Kaj to pomeni?
Že iz izkušenj vemo, da vse teži k neredu. Tudi naša pamet pogosto. Če stanovanje zapustiš, ga ne vzdržuješ in popravljaš, začne vse razpadati. To je težnja, ki ji pravijo zakon termodinamike. Kaj pa vesolje? Tudi zanj velja zakon termodinamike in če za vesolje ne bi neka višja inteligenca skrbela, bi razpadlo v polni nered. To je stanje entropije.
Odgovori mi Ivan, zakaj v vesolju ne vlada kaos? Zakaj torej živimo tukaj na zemlji in smo ljudje? Od kod inteligenca?
Spopasti se moramo torej s problemom začetka, torej z večnostjo? Premajhne možgane imava Ivan, da bi midva Boga zanikala ali ga dokazovala. Kar govoriš ti, je napuh malega človeka. Nekaj napuha pa imamo vsi ljudje, ki hočemo več vedeti, kot ve Stvarnik ali višja inteligenca, ki vse to upravlja.
Tebi se moja pesem zdi nerealna. Ali ni ljubezen večna? Pesem govori simbolično, da je v nedrih ženske. Ljubezen je večna in je lastnost vsega Univerzuma, je lastnost stvarstva. Če bi ljubezen razpadla, bi razpadel ves red v stvarstvu in bi nastal kaos. Ti bi odvrčal proti Saturnu in tam zaledenel, jaz bi se zaletela v Venero in izparela.
Lep pozdrav in malo razmišljaj, daj malo vzleta svojemu duhu.
Tatjana
Dialog o večnosti
Prispeval/a: ivangop dne sobota, 26. november 2005 @ 09:29 CET
Dialog o večnosti
Prispeval/a: ivangop dne sobota, 26. november 2005 @ 10:29 CET
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 26. november 2005 @ 14:55 CET
praviš, da je vse fizika in kemija. Matematika ni nekaj, kar bi ti ležalo na dvorišču za hišo. Matematika je stvaritev človekovih možgan. Vprašamo se, kje se matematika najbolj obnese. Kar hito lahko ugotovimo, da na področjih fizike osnovnih delcev in astrofizike, to je področjih temeljnih znanosti, ki nimajo prav nobene zveze z vsakodnevnim življenjem. To mi govori, da naša zavest in sposobnost nista zgolj naključni, nista neznatna elementa niti nepomembna stranska porizvoda evolucije.
Raziskovalci neraziskanih kontinentov so ugotavljali, da kamor koli pridejo, v neznane, dostlej neraziskane predele zemeljske oble, naletijo, da ljudstvo govori nek jezik. Nikoli niso našli nobenega plemena nemega. Nikoli niso našli nikjer nobenega kraja, ki bi lahko bil zibelka kakega jezika. To razkritje govori v prid temu, da je jezik plod posebnega človeškega instinkta. V živalskem svetu imamo značilnost en glas en pomen, človek pa ima človeške edinstvene možnosti, da se ene besede skladajo z drugimi, kar kaže, da je tudi jezik inteligenca. Ko pogledamo ta rezumski svet in očitno lepoto fizikalnega sveta, ki se nam odkriva skoz fizikalno znanost, vidimo svet, v katerem je vse polno dokazov za um. Za vernega človeka je to Stvarnikov um, ki ga človek spoznava ravno na ta način. V vesolju živi kakih 200 milijard zvezd, ki krožijo v nekem zakonitem redu. Znanstveniki uporabljajo besedo Bog v pomenu nečesa abstraktnega in odmaknjenega, da se ga še konaj loči od naravnih zakonov, pravi dobitnik Nobelove nagrade za delo na področju osnovnih sil Steven Weinberg.
Zdi se, da bi morali z besedo Bog, da bi nam ta kaj zares pomenila, razumeti Boga, ki se zanima, Stvarnika in zakonodajalca, ki ni postavil le zakonov narave in vesolja, temveč tudi merila za to, kaj je dobro in ne, nekakšno osebnost, ki se zanima za to, kar počnemo, na kratko torej nekaj, kar bi bilo primerno, da bi častili. To je Bog, ki je ljudem skozi zogodvino nekaj pomenil.
Moja pesem "Dialog večnosti" govori o ljubezni, ki je lastnost neskončnosti, kajti ljubezen je večna. Vendar to večnost doživljamo mi tu in zdaj. Kje pa piše, da bi morali biti vsa večnost in nadčasje v rokah človeka. Če imamo ljubezen in jo občutimo, potem smo deležni večnosti in nadčasja, ker ljubezen je del večnosti in nadčasja. To je tako, kot bi gledal drevo obloženo z jabolki. Utrgaš eno jabolko in se nasitiš. Ni potrebno pojesti vse jabolke in še drevo zraven, da bi verjel, da drevo z jabolkami obstaja.
Vprašal si kaj obstaja za fiziko, kemijo in zakoni narave. Nekdo ali nekaj je, neka višja inteligenca, ki to uravnava. Človek je rekel temu Bog. Bog je psihično dejstvo človeka, ni nobeno nadsvetovno bitje z dvema rokama in dvema nogama. Ne vemo kaj je. Ustvarili smo si ga po svoji domišljiji in potrebi. In kaj je potem za to inteligenco? Zoper inteligenca in zopet zakon narave. In za njim? Zopet inteligenca in zakon narave v neskončnost in brezčasje. Zakaj bi pa morale vladati v vesolju dimenzije - čas in prostor? To je osnova za človekovo razumljenje sveta okoli sebe. In ljubezen je lastnost te neskočnosti in brezčasja, človek pa je produkt te neskočno in brezčasne ljubezni. Zakaj je ljubezen neskončna in brezčasna? Zato, ker ni determinirana z dimenzijami človeka na Zemlji. Izven nas so dimenzije, ki jih čoveški možgani ne doumejo. Pred nami se zastira zavesa, ki nam ovira pogled v neskočnost in brezčasje in človek strmi v to zaveso in bi hotel pokukati čez, vendar njegove oči zaenkrat ne nesejo tako daleč. Človek strmi in občuduje stvarstvo in to je že njegova predreligioznost. Da si vse skupaj predstavljaš, moraš imeti tudi malce domišljije in duha. Ko premišljujemo o samem človeku, o njegovih dilemah, o njegovem položaju na svetu in v tem vesolju, smo zelo malo napredovali od takrat, ko se je čas za nas začel. Še vedno se bodemo z vrašanji: kdo smo, zakaj sploh živimo, kakšna je naša prihodnost, kam gremo. Običajno nas zaposluje skrb za družino, služenje kruha, skrbijo nas potovanja ali drugi interesi. Nekateri si življenje osmislijo z umetnostmi, znanstvenim raziskovanjem, človekoljubnimi prizadevanji, z olajšanjem trpljenja drugim, z razdajanjem ljubezni svojim otrokom. Nekateri pa si življenje osmislijo, da se celo življenje ukvarjajo s filozofijo, z raziskovanjem zgodovine itd. Vsi nekaj počnemo, da bi bi osmislili naše delovanje, povezano z iskanjem smisla.
Kot primer naj navedem, da je Buda iskal Boga in potem ko je prvič videl bolnega človeka, starca in mrliča in iskal razsvetljenje oziroma smisel v religiji, vendar brez vere v osebnega Boga, je rekel ko je srečal bolnega starca in mrliča, da je v tem srečal tudi Boga, torej vse tri.
Bog je postal razseljenec, povsod ga srečaš, kamor koli greš. On prebiva in se razodeva v tebi, v tvojih dobrih dejanjih. To je smisel in vsa modrost življenja. Občutiti ga moraš kot ljubezen v svojih nedrih. Tam je vse, vse vesolje, vsa večnost, vse nadčasje - tam si ti, kot edini, ki občuti, da nosi s seboj Stvarnika. Ni ti potrebno dokazovati njegovega obstoja, dokaz da Stvarnik obstaja, si ti, zdaj in tukaj.
Jaz si tako predstavljam večnost. Če pa je zate Ivan, samo čas in prostor, ki ga umeš razumeti in si pred vsem, kar ne razumeš zagrnil zaveso in ne želiš pokukati čez, je tudi to zate tudi dobro, ker si se s tem zadovoljil. Vendar resnica je tako tvoje gledanje, kot n. pr, moje ali Einsteinovo gledanje na svet. Pri vsakem izmed nas je to resnica, vendar samo subjektivna resnica, ki se pretaka skozi posamezno zavest. Objektivne resnice žal, še ne vidimo in je ne poznamo, jo pa občutimo, ker se razodeva kot skrivnost življenja v nas.
Lep pozdrav
Tatjana
Dialog o večnosti
Prispeval/a: ljudmil dne sobota, 3. december 2005 @ 04:25 CET
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 3. december 2005 @ 19:59 CET
Tvoji komentarji izžarevajo toliko pozitivne energije, da bi lahko napolnila vsako srce, če bi se ji vsaj malo odprlo. Všeč mi je tvoj odnos do življenja, do žensk, všeč mi je, kako prijazno in plemenito govoriš o njih in jih zagovarjaš pred raznimi zadrtimi in šovinističnimi osebki. Takega prijatelja bi tudi jaz rada kdaj spoznala!
Stavim, da si zelo srečen in zadovoljen človek, ki se ne pritožuje nad krivičnostjo življenja. Stavim, da tebi ni treba govoriti o življenskem porazu in jadikovati, ker še nisi srečal partnerke svojega življenja. Stavim, da si v srečni partnerski zvezi, kajti tvoja topla osebnost dobesedno vleče nase ljubezen.
Smo kar smo, kajti sami si krojimi svojo usodo z mislimi, z besedami in z dejanji.
Naj bo tvoje življenje ena sama nepretrgana, prijetna pravljica, polna ljubezni, prijateljstva in sonca!
Ljuba
Dialog o večnosti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 3. december 2005 @ 22:05 CET
Hvala obema za vajina komentarja, sta zares sončni in ljubeznivi osebnosti. Lepo vaju je brati, sta kot dve žareči sončnici, obloženi s svetlobo in ljubeznijo. Obema prisrčen pozdrav
Tatjana
Dialog o večnosti
Prispeval/a: ljudmil dne ponedeljek, 5. december 2005 @ 05:04 CET