|  Okoli nje vlada popoln mir in globoka svežina.
Enostavno sedi tam in se, skozi reko solz, včasih malce nasmehne.
Z absolutno gotovostjo spregovori:
"Jaz sem večna in nesmrtna."
Partner jo pisano gleda in čez čas obetajoče vpraša:"O-o-o-od kje p-p-pa si?"
Pogleda ga in skozi oči ji bije modrost: "Iz enega utripa srca..."
(opis situacije na Intenzivu Razsvetljenja po izkustvu Samospoznanja. Več o izkušnjah ljudi na Intenzivih v nadaljevanju in v drugem delu prispevka.)
Popolna sreča in neizrekljiva radost. Globoka svežina in preprostost.
Brezpogojna ljubezen in absolutna jasnost uma. Globok mir in svoboda.
Popolna, globoka izpolnjenost.
S temi besedami se lahko opiše samospoznanje (stanje enosti, samadhi). Stanje, kjer ločenost oz. relativna dualnost preneha in nastopi naša prava narava.
O tem stanju zavesti govore vsi pravi duhovni Učitelji. In prav vsi poudarjajo pomembnost zavedanja naše prave in absolutne narave: Kdo smo, kaj smo in kaj so drugi.
Zame osebno se je moje življenje po izkustvu samadhija šele začelo. Kakor, da bi iz sanj teorije in napol-nepreverjenih-podatkov-iz-knjig stopil na trdna tla resnične in lastne izkustvnene modrosti.
Sedaj vem, kdo sem, kaj sem in kaj si drugi, brez najmanjšega dvoma v srcu. Ne iz knjig, od Učitelja ali pa na podlagi pričevanj drugih ljudi, ampak neposredno, iz Sebe. Želim si, da bi bili takih spoznanj deležni prav vsi ljudje...
Na splošno ljudem kljub obvladovanju vseh mogočih filozofskih sistemov in Novodobnih teorij manjkajo pristne, intimne in neposredne izkušnje. Moje skromno mnenje je, da so le-te edini pravi vir zadovoljstva in sreče. Hmm. Kako naj bo posameznik sploh srečen in izpolnjen, če pa zagotovo ne ve niti kdo in kaj Zares Je?
Ampak pojdimo lepo po vrsti.
STARODAVNE RESNICE V NOVI PROBLEKI
Moderna, uradno priznana psihologija počasi priznava obstoj nivojev zavesti, ki vsakdanje doživljanje presegajo po svoji jasnosti, absolutnosti in spremljajočem občutku popolne izpolnjenosti...
Ta stanja so seveda dosegljiva prav vsakomur. Tisti, ki so ta stanja neposredno doživeli pričajo, da so to pravzaprav edino resnično in trajno imetje, ki enkrat za vselej postavi življenje na trdne temelje...
Samospoznanje, samorealizacija oz. neposredna izkušnja svoje prave in dokončne narave je stanje zavesti, ki ima mnoga imena. Tradicije in kulture so to stanje poimenovale na različne načine:
* Samadhi (vedska književnost)
* Satori (japonski Zen in kitajski Čan)
* Nirvana (Budhizem)
* Mistična izkušnja (zahodnjaška ezoterika)
* Iluminacija zavesti (moderna psihologija)
* Enlightenment/Razsvetljenje (na zahodu)
* Stanje Enosti, Samospoznaja (na zahodu)
* itd...
Vzemimo besedo SAMADHI. Izvira v Sanskritu (najstarejši živi jezik na svetu) in pomeni "eno" (SAM...) z "gospodom" (...ADHI). Implikacija obstoja "gospoda" je seveda subjektivna percepcija avtorjev Ved (starodavnih svetih spisov).
Brez težav lahko obstoj boga odmislimo in stanje zavesti SAMADHI poimenujemo "stanje enosti z dokončno Resnico". Tako lahko tudi ateisti razumejo (in sprejmejo) o čem teče beseda.
Pravzaprav sam Lord Buddha boga sploh ne omenja. Zanj je vse stvar percepcije, relativne ali pa absolutne.
In potem je seveda tukaj uveljavljena in "moderna" psihologija, ki počasi odkriva tiste poti do človeške izpolnjenosti in sreče, ki so jih na Vzhodu posamezniki izkustveno prehodili že pred več tisoč let..
Od Freudove absolutne pogojenosti s podzavestjo (vse, kar se lahko naredi je omejiti vpliv podzavesti tako, da človek ne kriči neprestano, kako hudo mu je) do prvih pogumnih korakov Humanistične psihologije, ki postavlja posameznika v center dogajanja in ga pojmuje kot srž, ki ima v sebi potencial, da se zaveda vsega, kar si pač izbere (svoboda izbire igra glavno vlogo, podzavest ima le relativni vpliv).
OK no, glede na to, da živimo v materialistični družbi, pogojeni z napihnjenimi intelekti, nam gre v bistvu kar dobro...
DUHOVNA MATEMATIKA vs IZKUSTVENO ZNANJE
Vsaka pot se prične najprej s prvim korakom, praviloma je to teorija. Knjige, članki (kot je ta, ki ga berete sedaj), poslušanje predavanj in navodila Učiteljev. Potem malce intelektualne akrobacije, uporaba IQ potenciala in počasi se pogled na sebe, svet in druge malce spremeni na bolje.
Veliko ljudi se s takim pristopom k svojemu napredku zadovolji in kar nekako ne preidejo na iskanje SVOJEGA lastnega, NEPOSREDNEGA znanja. Je razlog za to pomanjkanje poguma? Morda. Botruje pomanjkanju izkustvenega znanja (na duhovni poti) prav pomanjkanje resnične angažiranosti in srčne želje po pravem in trajnem napredku? Ne vem.
Kakor koli že, dejstvo je, da lačen človek ne bo nikdar in nikoli potešil svoje lakote le z opisom okusne in tople pizze. Um in čutila ne morejo prav zares nadomestiti grižljaja Kraške pizze, recimo.
Da, moje mnenje je, da so izkušnje, lastne intimne izkušnje na duhovni poti (ali pa kjerkoli drugje) največje bogastvo. Izkušnje so tisto, kar posameznika nekam pripeljejo, teorija je le pasivna priprava uma na izkušnje, nič več nič manj.
Obstaja široka paleta izkušenj, velika večina jih spada med t.i. vsakdanje izkušnje oz. relativne izkušnje v vsakdanjih stanjih zavesti (budno stanje, sanjanja in spanec brez sanj). Torej, vse kar ljudje doživljamo, vse kar vemo, poznamo, prav vsa vsebina naše zavesti je minljiva, spremenljiva ter ne-dokončna. Kar se rodi v teh stanjih, slej kot prej tudi umre, in izgine... Povprečen Zemljan se celo življenje vrti in omejuje samega sebe le na ta tri relativna stanja... Na žalost, kot tak, seveda tudi nima nikakršnih možnosti za resnično in trajno Srečo.
Obstajajo pa stanja zavesti, ki presegajo te tri vsakdanja stanja. Njih skupni imenovalec je nepopisen občutek sreče ter notranjega zadovoljstva in absolutna jasnost zavedanja Resnice.
Poleg naštetega je za ta stanja značilna še odsotnost referenčne točke, ki je vzrok za dvojnosti v umu. Objekt, proces zaznave ter subjekt, so v teh stanjih ENO. Ločenosti enostavno ni.
TO je naša prava narava in naša duhovna dediščina.
No, tako vsaj pravijo Samorealizirani posamezniki (Ramana Maharshi, na primer). Resnico mora vsak spoznati sam, seveda.
Opis izkušnje Samospoznaja oz. razsvetljenja:
“Na intenziv razsvetljenja sem prišla z namero, da se popolnoma predam delu na sebi. Prvi dan je šlo bolj trdo, imela sem občutek, da se moram zelo, zelo truditi. Drugi dan sem še bolj zaorala, usmerila vso energijo v tehniko; delala sem, ko sem se sprehajala, ko sem šla spat, skratka, postala sem tehnika sama...
...In glej ga šmenta, zgodilo se je, počilo je, se razletelo, eksplozija, vse se je zgodilo v hipu in tako intenzivno, da tega nikoli ne bom pozabila. Mislila sem, da so vsi prisotni slišali ta pok in krik, ki je potrjeval videno, ki je bil sam silni “jaz”. Zažarela sem v radosti in veselju. Smeh je zaobjel vse moje bitje, vse v meni je drgetalo in se smejalo v radosti bivanja. Zgodilo se je zlitje, spoj v eni točki, izkušnja, da je vse eno; ta izkušnja je presegla vse, kar sem si prej sploh lahko zamislila.
Tega notranjega doživetja mi nihče na tem svetu ne more dati niti odvzeti. To je in bo za večno moja izkušnja, ki sem jo dosegla skozi predajo tega, kar sem. Vse sem Jaz. In resnično, karkoli rečem, da sem Jaz, to nisem Jaz...” – Antoneta
Imate željo po izkustvu Tega tudi vi?
Na moj naslednji IR se lahko prijavite tukaj:
http://www.pozitivke.net/calendar_event.php?eid=20050429211545176
V nadaljevanju članka oz. v drugem delu bomo podrobno pogledali sam format Intenziva, kdo vse se ga lahko udeleži, samo tehniko IR in seveda še več opisov neposrednih izkušenj stanja Enosti udeležencev IR.
Edmond C.
Se nadaljuje...
|
NE ZAMUDITE
Samospoznanje, temelj prave sreče – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Janez B. dne torek, 3. maj 2005 @ 12:41 CEST
recimo, da nekomu uspe prebiti se do te dokončne resnice. Recimo, da je to možno v tako kratkem času.
Kaj oziroma kako lahko to doživetje pomaga človeku v njegovem življenju (poslu,. družini, pri študiju, v prostem času itn...)?
hvala
Samospoznanje, temelj prave sreče – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 3. maj 2005 @ 12:58 CEST
Ko pride v človekovem življenju zaradi stiske duše do tega čudovitega preobrata, potem je to seveda pretresljiva izkušnja. Obdobje pred tem je bilo verjetno zelo zmedeno. Na zunaj je vse potekalo razmeroma normalno, v notranjosti pa so se zgrinjali temni oblaki. Postajalo je vedno temneje, tako temno, da je postalo bivanje boleča izkušnja. V takšni situaciji človek težko živi in ne ve, kje mora iskati Zavračanje ne pomaga več. Tema, ki prevladuje, se ne pusti več odgnati.
In potem se zgodi čudež. Nenadoma ni več teme, ampak le svetloba, veselje, toplota, kot bi se prižbal ogenj. Zadostoval je le trenutek svetlobe ("Zažarela sem v radosti in veselju"), da je osamljeneno dušo potegnil iz teme.
Iz lastne izkušnje vemo, da takšno stanje sija in veselja traja morda cel teden, potem pa vsakdanjik spet zahteva svojo pravico in tema se vrne. Povsem razumljivo je, da se po takšnem doživetju pojavi vprašanje, kako čim hitreje spet ponoviti takšno izkušnjo. S tem pa se seveda začne določeno iskanje. Iskanje je neka oblika vprašanja, zato se nam ponujajo različni odgovori:filozof, guru, inovatorji. Vsebino njihovega "vedenja" najdemo v literaturi. Tako iskanje postane raziskovanje Seveda nam ob tem raziskovanju grozi nova zmeda, tako dolgo, dokler raziskovalec še ni sposoben razlikovati. Deležen pa bo vodstva le tisti, ki zna prisluhniti tišini v tišini.
Torej je predpogoj za resnično spoznanje notranja tišina. To je tista tišina, ki nastane, ko se naš jaz-ego ne želi več uveljavljati. V primeru neiskrene, neprave tišine postane takšna inicijacija oskrunitev. Naš jaz se mora torej naučiti umolkniti, da bi naredil prostor za prvotno življenje. Ta proces umikanja pa ne gre brez težav in spotikanja ter zatikanja na naši poti. Na začetku še neopazno delovanje jaza-ega-naše četverne smrtne osebnosti postane moteče opazno Zato iskalec prosi jaz, naj bo vendar malo manj vsivljiv. Postaja mu jasno, da zavest jaza ne more obstajati brez jaza kot središča, to je središča, ki vse vsrka in pritegne vase. Jaz-ego je ravno nasprotno od sonca, ki vse daje.
Pa vzemimo npr., da iskalcu uspe utišati svoj jaz-ego. Je to "nagrada" za to notranje razsvetljenje? Ne za jaz, ampak za drugi višji duhovni princip v človeku, za Drugega. Jaz-ego lahko doživi celo ekstazo, veselje in prijetne izkušnje. Vendar pa lahko doživi le časovnost, kajti pripada končnemu času. Višji princip, Drugi pa izvira iz večnosti in lahko doživi večno. Ta izkušnja žarči iz Boga, je usmerjena od znotraj navzven in se daje drugim. To pomeni, da se zavest, da bi to izkušnjo lahko doživela, razširi, tako kot vre v krogih voda iz izvora.
Prvi krog je razširjena zavest in mirna vodna gladina, na kateri se krog tiho širi. Lahko govorimo o izkušnji razsvetljenja. Zen budist D. T. Suzuki pravo o tem takole:" Če prenesemo v temno sobo gorečo svečo, izgine tema in je svetleje. Če gori deset ali sto sveč, je še svetleje. Odločilno spremembo pa je prinesla prva sveča, ki je pregnala temo."
Vendar to stanje še ni nova zavest, še ne. Zato pa moramo ustvariti potrebne pogoje. Kajti prostor, ki ga mora zavzeti nova zavest, še vedno obvladuje jaz-ego, predstavnik umrljive zavesti. Je kot kočijaž na vozu, ki ni sposoben, da bi letel. Lahko postaja le "manjši" in končno popolnoma razpade, se spremeni kot umrljiva zavest, da bi naredil prostor za Drugega. Šele, ko se človek zave drugega, višjega principa v sebi, obstaja možnost, da se ta proces začne. Prišel bo trenutek, ko se bo prebudila nova zavest. Tukaj se nam postavlja vprašanje, ali je to kozmična zavest? Ne, še ne. To je šele njen začetek, njeno rojstvo.
Problem sodobnega človeka je, da stalno hiti. Ko vidi cilj, se umiri. Naglica je energija, ki spada v svet časa. Najhitrejša pot k razsvetljenju se pokaže, ko se naš jaz-ego umiri in naredi prostor drugemu v nas samih. In iz tega razloga so stari dejali: "Hiti počasi".
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Samospoznanje, temelj prave sreèe – 1. del (1/2)
Prispeval/a: edmond c. dne torek, 3. maj 2005 @ 16:55 CEST
Kaj točno si hotel povedati s tem komentarjem?
sorry, te ne razumem.
lp
e.
---
Vprašajte se vendar!
www.insamadhi.com
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: asta dne torek, 3. maj 2005 @ 17:06 CEST
samospoznanjem in samorealizacijo. A je?
asta
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: stojči dne torek, 3. maj 2005 @ 17:17 CEST
NI :)
lp
---
stojči
Samospoznanje, temelj prave sreèe – 1. del (1/2)
Prispeval/a: edmond c. dne torek, 3. maj 2005 @ 17:48 CEST
"Kaj oziroma kako lahko to doživetje pomaga človeku v njegovem življenju (poslu,. družini, pri študiju, v prostem času itn...)? ..."
Janez živjo :)
Hvala za dobro vprašanje.
Po izkušnij Absolutne resnice se seveda posameznik lahko zadovolji s subjektivnimi koristmi svoje neposredne izkušnje Resnice in je srečen tako.
Lahko je srečen, da sedaj vsaj ve kdo živi življenje in da ga lahko živi iz sebe, namesto da živi iz neke relativne predstave o sebi oz. iz osebnosti. Že samo to dejstvo ga uvršča med tisti procent ljudi na tem svetu, ki imajo dejansko svoje lastne duhovne realizacije (absolutne realizacije, ne realtivne).
Lahko pristopi h katerikoli tehniki duhovnega razvoja in odlično napreduje, enostavno zato, ker sedaj za njegovimi odločitvami in napori stoji On.
Sedaj se zaveda stvari, ki jih večina ljudi le bere ali pa posluša na predavanjih.
Tudi njegova odprtost je sedaj večja kot prej in je lahko bolj srečen in izpolnjen v svojem vsakdanjem življenju.
Vsekakor obstaja ogromna razlika med intelektualnim znanjem in dejanskim izkustvenim znanjem o tem Kdo mi smo, Kaj so drugi in Kaj mi smo.
In pot do te neposredne izkušnje je vsekakor trnjava. Potrebne je ogromno odprtosti, poguma in seveda vztrajnosti... vendar na koncu koncev lahko rečem le to: izplača se.
Brez trdnih temeljev niti čisto vsakdanja samozavest enostavno ni tista prava, da o resničnh vpogledih v duhovnost (brez direktnih izkušenj) niti ne govorim.
O integraciji Izkušnje Samadhija (razsvetljenja) v vsakdanje življenje si lahko preberete tudi na moji spletni strani:
http://www.insamadhi.com/clanki.php#b8
upam, da sem vam odgovoril na vaše vprašanje zadovoljivo.
lp
e.
---
Vprašajte se vendar!
www.insamadhi.com
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: edmond c. dne torek, 3. maj 2005 @ 17:55 CEST
Ma glej, iz mojega vidika sta te dve besedi sinonim za eno in isto stvar:
neposredno izkušnjo Dokončne Resnice o tem, kdo mi smo.
Samospoznavanje je seveda lahko tudi enostavno čitanje astrološke karte. Tako se lahko človek o svoji osebnosti ogromno nauči.
Vendar tista prava samorealizacija oz. samospoznanje, o kateri teče beseda v tem prispevku, pa je realizacijo oz. spoznanje nečesa, kar je daleč onkraj naše osebnosti.
Daleč onkraj čustev, misli in fizičnega telesa. Absolutna zavest. Enost. Čista duhovnost. Nekateri Temu rečejo Bog.
Nič na tem (relativnem) svetu se s tako izkušnjo ne more primerjati, enostavno zato ne, ker nič takega na tem svetu ne obstaja...
:)
---
Napredek v vsakdanjem in duhovnem življenju:
http://www.insamadhi.com
Vprašajte se vendar.
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 4. maj 2005 @ 10:54 CEST
Razlika med tema dvema pojmoma je. Spoznanje, oz. samospoznanje pomeni zavedati se božanskega v sebi. Božje v človeku je ujeto in se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku.
"Samoodrešitev" ni mišljena v smislu, da je za odrešitev odločilno skrivno znanje. Ne. Ne gre za znanje z razumom in ne za rešitelja naravnega smrtnega človeka. Gre za to, da se vsak človek zave božanskega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če zemeljski človek poleg verovanja tudi molči in se popolnoma preda božjemu. Kdor pozna svetovno zgodovino, čeprav v orehovi lupini, pozna tudi zgodovino sebe kot zemeljskega bitja. In obratno: Kdor pozna sebe, pozna bistvo fizičnega sveta; kajti zemeljski človek in fizični svet sta eno.
Smrtnik torej lahko reče: Svet in jaz sva eno. To je enost nižje narave. Kristus pa pravi: "Oče in jaz sva eno." To je enost božanske narave. Če lahko človek kot dediščino Jezusa Kristusa resnično izgovori te besede, je glavna drama življenja razrešena. Preden pa je tako daleč, veljajo Jezusove besede:"Dva počivata na isti klopi, eden bo umrl, drugi bo živel."
In kdo je tisti, ki bo živel? To je ustvarjalna, božanska zavest, ki počiva s človekom na isti klopi, je ob njem, v njem, bližje mu je kot njegov dih. Nekaj sebe je položila v človeka, to v njem počiva. Kdo je tisti, ki bo umrl? To je zemeljski človek, bitje, ki ga po krivici označujemo"človek" To je umrljivi in ne živi. Umrl bo, to je nepreklicno. Če drame ne bo razrešil, bo umrl, če pa jo bo razrešil, bo prav tako umrl. Toda med tema dvema vrstama smrti je temeljna razlika. Prva smrt v nižji naravi(psihično področje, astral), kot posledica naravnega valovanja, druga smrt je prehod v božansko naravo, v življenje. Prva smrt pomeni nadaljevanje drame, druga smrt je konec drame.
Dokler človek živi v nevednosti ali temi je v stanju ločenosti od Boga, Absolutne zavesti. Vendar pa božanski sopotnik (Drugi v nas) ne pusti zemeljskega človeka pri miru. Neprestano kliče umrljivega. In v nekem trenutku življenja pridemo do temeljnega spoznanja, da naše zemeljske drame ne moremo rešiti z zemeljskimi sredstvi. To je trenutek, ko postanemo blagoslovljeni človek. Kajti klic življenja se dotakne našega srca. Nenadoma lahko postane vse drugače.
Živo v človeku je istočasno tudi univerzalno božansko. Za Boga ne obstaja znotraj in zunaj. Tako je le za človeka, dokler ne živi v Kristusu in dokler ne reče:"Oče in jaz sva eno!" Ko enkrat živi to prvo, edino hrepenenje v človeku, bo vse, kar potrebuje podrejeno temu hrepenenju("Iščite najprej božje kraljestvo", ki je v nas, v našem srcu). Kajti, kdor podeduje kraljestvo, prejme vse. Božansko kraljestvo je absolutno kraljestvo, neskončna ljubezen.
Kdo ve, da je božansko v njem, čeprav nosi svoje zemeljsko obleko, ne bo trpel pomanjkanja. Kdor postavi božansko kraljestvo nad vse in ne ravna iz privzete vere, ampak iz globokega uvida v stvarjenje, iz resnične inteligence in velike ljubezni do svojih sobitij.
To temeljno spoznanje je v bistvu preobrat in začetek popolnoma novega, drugačnega življenja. Zato resničnega življenja ne moremo iskati z vajo, z urjenjem ali učenjem. Priti mora iz naše notranjosti. Biti mora hrepenenje duše kot posledica božanskega prečudovitega dotika božanske skrivnosti v srcu, dotika tistega, ki je poleg nas in v nas, dotika tistega, ki živi! In zato, kdor v tem življenju spregleda, se prepozna kot zemeljsko bitje in želi zapustiti kolo nasprotij, se preda s srcem in dušo dotiku tistega, ki je v njem in ob njem.
"Ljubite svojega Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe." Iskanje božanskega kraljestva in ljubezen do Boga in bližnjega se združijo v srcu. Tako to postane središče ljubezni. Vse naše želje izginejo. Razstopijo se v ljubezni do neskončne, večne Biti. Bog je absolutno vse. Kdor ljubi Boga prejme vse. Srce postane luč V tej svetlobi spoznamo svet in svoja sobitja.
Zaradi luči v svojem srcu gleda razsvetljeni človek v svetlobo in spozna svetlobo v soljudeh, pa čeprav to svetlobo še prekrivajo skrbi, želje in zlovoljnost. Ljubiti Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe, to ni zunanji izraz mistične, nejasne sentimentalnosti, ampak resnično stanje zavesti, duhovno sončno oko. Kdor Boga, Absolutno Bit, zares ljubi nad vse in se zaradi te ljubezni notranje popolnoma spremeni, lahko reče: "Tvoja volja, naj se zgodi o Gospod!" To je najvažnejši ključ naše odrešitve. Tako umrljivi prebudi resničnega Drugega, božanskega človeka v nas samih.
Težko bi krajše in bolj jedrnato lahko izrazili človeško dramo, kot nam to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61: "Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel." V vsakem izmed nas ljudi se odigrava ta drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili.
lep pozdrav,
Miran.
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 4. maj 2005 @ 11:31 CEST
V tem stanju zavesti, ki ga opisuješ, če sem prav razumel gre za prebuditev praspomina, kjer se spozna pot, sled, ki ju tudi smrt ne izbriše. To stanje zavesti je Božanska modrost in nepristranska ljubezen. Takšni zavesti ne vladajo več relativne lastnosti, ampak abolutno. Sledi te poti so kot sem že dejal so prisotne kot praspomin, kot nejasno domotožje v človekovem srcu. In vsakdanjem življenju v veliki stiski se včasih zasveti pred človekom ta zlata pot in prinese rešitev.
To je sila v sredini, ki lahko spet spregovori. To se lahko zgodi, takrat, ko zapustimo bojišče, torej takoj ko se več ne oklepamo obeh polov in smo lahko svobodni, ne da bi svoje soljudi več obsojali in kritizirali. Tedaj lahko spet spregovori sila v sredini, prvotno življenje se lahko rascveti. Duhovni prvotni človek v človeku se spet rodi, Jezus postane Kristus, čista duša, ki se zaveda Božjega duha, svojega voditelja.
Lao Ce to imenuje Tao:
"Gledamo Tao, pa ga ne vidimo, temu rečemo"yi" Poslušamo ga, pa ga ne slišimo; temu rečemo"xi" Segamo po njem, pa ga ne zgrabimo, temu rečemo"wei"Teh treh lastnostni nam dojeti ni mogoče, naj se še tako trudimo. Med seboj prepletene se zlijejo v Eno. Eno, ničesar ni obsežnejšega nad njim, ničesar manjšega pod njim. Razširja se neimenovani v neskončnost in priteka nazaj v nestvarno; lahko mu rečemo brezoblični, megleni; ko mu nasproti prihajaš, mu obraza ne vidiš, ko mu slediš, pa hrbta ne. Trdno oklepajte se Taa oklepajte se Taa starih, da bi krmarili v sedanjem svetu. Spoznati prazačetek, tja vodi nas Tao." ( Tao te king, 14. poglavlje).
lep pozdrav,
Miran
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: edmond c. dne sreda, 4. maj 2005 @ 11:54 CEST
Ja, tudi tko bi se lahko temu reklo, ja: praspomin. In kot hrepenenje po nečem višjem, boljšem, kot pa doživljamo vsak dan.
In ljudje potem To iščemo zunaj sebe. V materilanih zadevah...
No, moja poanta je, da je to Stanje popolnoma dosegljivo za vsakega izmed nas. Ne le kot praspomin ali pa hrepenenje v srcu, temveč kot zelo realna in povsem intimna in neposredna izkušnja.
Po taki izkušnji nič več ni tako, kot je bilo. Kako bi tudi lahko naša zaznava ostala ista, če pa se "razsvetli" v samih temeljih?
lp
e.
---
Napredek v vsakdanjem in duhovnem življenju:
http://www.insamadhi.com
Vprašajte se vendar.
Samospoznanje, temelj prave sre
Prispeval/a: Janez B. dne sreda, 4. maj 2005 @ 12:03 CEST
hvala za ta jedrnat odgovor. Pričakoval sem kar dolg odgovor ampak si napisal bistvo.
Ne vem pa, ali naj verjamem ali pa vsaj upam, da se lahko tako globoko stanje res doseže v eni sami samcati delavnici, kot je intenziv razsvetljenstva.
Hvala tudi za povezavo. Lepo oblikovano stran imaš...
lep pozdrav iz LJ
Janez B.
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 4. maj 2005 @ 15:20 CEST
seveda je to "Stanje" dosegljivo tukaj in sedaj vsakemu človeku.
Takšno "Stanje" je razodetje, ki pa ga ni mogoče odkriti in ustvariti s človeškim razumom in človeškimi besedami. Razodevanja imajo značaj notranjega videnja, vizije. Kaj takega za moderno, racionalno mišljenje ni dojemljivo. V moderni jezikovni rabi je celo govora " o veličasni viziji", ki so jo doživeli veliki znanstveniki v preteklosti in tudi mnogi duhovno veliki, kot popolnost.
Takšno razodevanje so občutili in prejeli mnogi ljudje v trenutku, ko so se njihove osvobojene duše povezale z Božanskim duhom Ta trenutek lahko označimo kot " notranjo razsvetlitev". Takšen spust duha v dušo se imenuje Kristusova zavest.
Kdor pride do spoznanja, lahko najde izhod. Zato fizična in duševna stopnja v razvoju pradstavljata pred pripravo na spust Duha v dušo. Človek je lahko šele zares človek, ko se v njem razodeva duh. Sokrat je govoril v tej povezavi o razodevanju daimona, Ibn Arabi in Krišnamurti ga označujeta kot pojav večnega tovariša. Hermes Trismegistos je govoril o doseženi popolni naravi.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: edmond c. dne sreda, 4. maj 2005 @ 16:01 CEST
lepo si povedal, ja.
Kot sam navajaš mnoge posameznike, ki so očitno To spoznali, je seveda povsem jasno, da je tako stanje dosegljivo v prav vsaki religiji, skozi skoraj vsak filozofski sistem in prav vsakemu izmed nas.
prijazen pozdrav iz sončne Sežane
e.
---
Napredek v vsakdanjem in duhovnem življenju:
http://www.insamadhi.com
Vprašajte se vendar.
Samospoznanje, temelj prave sreA¨e – 1. del (1/2)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 4. maj 2005 @ 18:59 CEST
hvala za razumevanje in za pozdrav.
lep pozdrav v Sežano.
Miran.
Samospoznanje, temelj prave sre
Prispeval/a: edmond c. dne četrtek, 5. maj 2005 @ 13:03 CEST
glede na to, da Resnica, Dokončna Resnica že je (sej če ne pa ne bi bila dokončna in absolutna, je tko?), se jo lahko izkusi kadarkoli in kjerkoli.
Ja, nekateri potrebujejo veliko več časa za tako doživetje, nekateri pač ne.
Vse je odvisno od posameznika in njegove angažiranosti in predvsem srčne odprtosti...
lp
e.
---
Napredek v vsakdanjem in duhovnem življenju:
http://www.insamadhi.com
Vprašajte se vendar.
Samospoznanje, temelj prave sre
Prispeval/a: Janez B. dne sobota, 7. maj 2005 @ 10:20 CEST
Za koga natančno je intenziv primeren?
Drugi del članka pride kmalu?
hvala
Janez B.