Zelene bodice nezrelega klasja
so opikale njeno srce.
Gosti oblaki, nič dežja,
igrice malega sveta
na levo, za nekaj stopinj,
v dobrikavo stran,
nižje od vek
se potapljajo v dvom
pod težo nevidnih vlakenc,
ki so bile prostor in čas -
popolnoma neopredeljeno čustvo,
ne nebo, ne zemlja,
ne negibnost, ne ples.
Bilo je nekaj nevidnega vmes.
Les v ognju, kri v temi,
neko pričakovanje,
ki si morda privrženost želi.
Bilo je nekaj kar izgine,
ko cilj zgreši.
Bila je preizkušnja moči.
Spodbudna misel, ki zgori,
veselja nujnost, ki shlapi,
nedopusten dež, ki umiri.
V dežju čudni ples.
Jaz in ti vmes.
Drevesa kot želje zbolijo in usihajo,
še prej pogledajo zemljo in nebo.
Ko odidejo, oddajo še zadnje slovo.
...o0o... |
Nevidna vlakenca
Prispeval/a: arlena dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 06:15 CEST
moje občudovanje za vse tvoje komentarje , za pesem Hirošima , ki nam je v poduk in razmišljanje in za to pesmico
prav lepo te pozdravljam
Arelena
Nevidna vlakenca
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 09:36 CEST
v svojih tankočutnih besedah
si nam naslikala čudovito impresivno sliko,
ki jo je tudi Iga lepo opremil.
Hvala.
lp
---
stojči