Zelene bodice nezrelega klasja
so opikale njeno srce.
Gosti oblaki, nič dežja,
igrice malega sveta
na levo, za nekaj stopinj,
v dobrikavo stran,
nižje od vek
se potapljajo v dvom
pod težo nevidnih vlakenc,
ki so bile prostor in čas -
popolnoma neopredeljeno čustvo,
ne nebo, ne zemlja,
ne negibnost, ne ples.
Bilo je nekaj nevidnega vmes.
Les v ognju, kri v temi,
neko pričakovanje,
ki si morda privrženost želi.
Bilo je nekaj kar izgine,
ko cilj zgreši.
Bila je preizkušnja moči.
Spodbudna misel, ki zgori,
veselja nujnost, ki shlapi,
nedopusten dež, ki umiri.
V dežju čudni ples.
Jaz in ti vmes.
Drevesa kot želje zbolijo in usihajo,
še prej pogledajo zemljo in nebo.
Ko odidejo, oddajo še zadnje slovo.
Zelene bodice nezrelega klasja
