NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Klo(w)niranje in ljubezen   
    torek, 14. januar 2003 @ 00:48 CET
    Uporabnik: stojči

    * Zgodbe iz sebe Četudi si se pogovarjal(a) s samimi angeli, si
    zapomni enkrat za vselej, da je ljubezen, ki je zakodirana v tvojem dihu, znotraj tvojega srca tista,
    ki tebe in mene živi, ali kakorkoli želiš imenovati to čudovito brezmejno energijo, ki je tako prijazna, da tebi in meni omogoča obstoj zdaj, da nama omogoča, da lahko čutiva vsak sebe in istočasno drug drugega, da imava to čudovito božansko telo, posodo vseh čutenj in občutkov, za katerimi hrepenijo baje celo bogovi. Ljubezen.
    Na prste ene roke, bi lahko prešteli tiste, pravi mojster, ki so sami brez pomoči učitelja sposobni dekodirati to skrivnostno kodo diha in srca.
    Spomni se, če si doživel(a) kakšno travmo iz otroštva, je ta bila povezana s pomanjkanjem ljubezni in kako dolgo si jo nosil(a) znotraj sebe, ali jo še zmeraj nosiš?

    Jaz, ki sem v svojem življenju veliko pretrpel, enostavno nisem mogel razumeti, da lahko obstajajo ljudje, ki v vsem svojem življenju niso imeli nobenih travm in trpljenj in da se te travme in trpljenja tudi danes nekako niti ne prijemljejo na te ljudi. Zakaj?



    Od rojstva naprej so živeli v izobilju ljubezni, kar se jim odraža na njihovih sproščenih obrazih.
    Kakor so oči zrcala naših duš, tako so poteze našega obraza zemljevid našega značaja. Bolj ko človek živi v laži, bolj je prazen in zguban. Preprosto.

    Pesmice, ki vzpodbujajo takšen vzorec vedenja, kot so:
    « Laži, laži mi…« ali: »Tell me lies, tell me sweetly lies…« vodijo samo v trpljenje tistega, ki temu sledi.
    Spomnim se, da je nekdo vprašal mojstra, zakaj je toliko učencev mojstra, moralo tako veliko pretrpeti v svojem življenju.

    Odgovor je bil zelo preprost:«Če ne bi trpeli, ne bi iskali in če ne bi iskali, ne bi našli mene in če ne bi našli mene, ne bi našli izhoda iz svojega trpljenja.«
    Naj se vrnem na uvod. Poglejmo v naravo in vidimo, da vse divje ali domače živali, brezpogojno ljubijo svoje mladiče, kako jim nesebično pomagajo in jih pripravljajo v življenje, kako se neverjetno veselijo življenja. Obstaja riba, ki čuva svoj naraščaj pred sovražniki, celo v svojih ustih. Lahko bi jih mirno pojedla, saj je to njena osnovna hrana, a jih ne, ko nevarnost mine, jih spet lepo spusti ven.

    Vsa živa bitja, ki jih je ustvarila narava, od virusov, preko bakterij, ljudi, itd, čutijo ljubezen in živijo od ljubezni, ker ljubezen je zmožnost prepoznavanja in čutenja svetlobe, ( in še mnogo, mnogo drugega:) seveda znotraj sebe.
    Verjetno tudi že mnogo prej, ampak
    v nacistični Nemčiji, je nekdo prišel na idejo, da je treba otroke čimprej ločiti od staršev posebej tiste, ki naj bi služili državi kot vojaki, ali policaji in to se je ponavljalo naprej v Rusiji, Kambodži in se še naprej danes dogaja v Kitajski, Severni Koreji in še marsikje. Ti otroci, ki so gor zrasli brez ljubezni svojih staršev, so postali najbolj okrutni uničevalci človeštva, ki so pobili na milijone in milijone ljudi, verjetno brez vsakršne slabe vesti.

    Po televiziji sem gledal neko dokumentarno oddajo o ljudeh, ki so bili spočeti s pomočjo neznanih darovalcev semenčic. Bili so deležni ljubezni svoje matere, kako pa so cela življenja iskali svoje morebitne očete, ali vsaj sledi za njimi in kakšna travma je bila za njih, da jim ni bilo dano, da bi jih prepoznali.
    Večina znanstvenikov, ki se ukvarja z genet«ss«ko in še marsikatero tehnologijo je danes zame kopica navadnih ambicioznih telebanov, da ne rečem še kaj mnogo slabšega, ki si želijo samo čimveč denarja in slave in ki bi na vsak način nekako s svojim imenom radi prišli v zgodovino človeštva.

    Zelo dobro se spomnimo, ko so se genski manipulatorji v svojih brihtnih buticah odločili križati pridno majhno južno ameriško čebelo z leno a veliko afriško. Njihov cilj je bil ustvariti pridno veliko čebelo, ki bo dajala veliko medu, da bo večji dobiček. Iz te kombinacije pa je nastala ubijalska čebela, ki na svojem pohodu, takrat ko se seli, ubija vse živo na kar takrat naleti, in ki je nikakor ne morejo več iztrebiti. Postala je močnejša od vseh svojih naravnih sovražnikov. Prav tako je z virusom HIV, ki se je razvil šele v idealnih pogojih v plazmi afriških darovalcev krvi in razvil neverjetne sposobnosti, razbijanja celic in prilagajanja novim in novim zdravilom. Tudi bakterije, ki so nekoč umirale za »penicilinsko« boleznijo, se danes z njim lahko veselo »prehranjujejo«.

    In vendar obstajajo ljudje, ki so čudežno premagali AIDS z neizmernim občutkom ljubezni in zaupanja vase. Že pred mnogimi leti sem slišal od nekega Kitajca, profesorja raznih znanosti, kako poteka presnova celice. Nekako tako kot vreme.
    Potrebni so celični oblaki, električno in magnetno polje celična strela, in grom, in presnova se zgodi. V kakšni neverjetni usklajenosti potekajo ti medcelični procesi znotraj nas vsak trenutek, si težko predstavljamo. (Utripajoče notranje vesolje)
    Torej Kitajci so v teh genetskih raziskavah in poizkusih daleč pred ostalim svetom in če bo kdo prvi uspešno naredil človeškega zdravega klona, bodo to prav gotovo oni.

    In ko bo prišlo tako daleč, da bodo sposobni razviti takega klona izven maternice, ki bo brez znanih staršev, se bo zgodilo točno isto, kot se je zgodilo pri zgoraj omenjenih čebelah. Prvo, kar bodo storili je to, da bodo poizkušali uničiti tistega, ki jih je ustvaril in to na tak način, da ljudje tega niti ne bodo opazili. Kljubovati nekomu, ki je mnogo pametnejši, močnejši, sposoben hitrega prilagajanja razmeram ni mogoče.
    Moj mojster je v nekem govoru dejal, da so bili pred nami civilizacije, ki so bile na mnogo višjem tehnološkem nivoju, kot smo danes mi, a so izginile brez sledu in da bo morda naslednja najinteligentnejša vrsta, ki bo ostala na obličju te zemlje ščurek.


    Ali se tebi, ki si privrženec kloniranja, morda sanja zakaj?

    In še dve pesmi, ki sem ju na to temo že pred nekaj leti napisal :)


    ZNANJENA DUŠA

    ČLOVEK SE UKVARJA S TOLIKIMI STVARMI,
    A SE NIKOLI NE VPRAŠA ZAKAJ MU SVETLOBA
    ZNOTRAJ CELIC VSE BOLJ UGAŠA IN VSE BOLJ TEMNI,
    ZAKAJ NI SPOSOBEN LOČITI, SRCA SEMENSKIH NITI,
    OD SVOJIH STALNO SPREMINJAJOČIH SE MISELNIH SMETI.
    ON NIMA ČASA, MENI SE SMEJI,
    KO MU PRAVIM SPOZNAJ, ŽIVLJENSKO SILO ZDAJ,
    ZDAJ POIŠČI ČUVARJA NOTRANJE LUČI,
    MOJSTRA STARODAVNE, NESMRTNE VEDNOSTI,
    ZDAJ, NE POTEM, KER POTEM BO DRUG ČAS
    IN DRUG PLANET IN BOG VE KJE BOŠ TI, ČE SPLOH KJE,
    TAKRAT UJET.

    Stojan Svet

    Cloning

    A quarter of century ago
    I asked some “friendly” doctor
    about human inner light and he said:
    “ There is no inner light you idiot”!
    Now scientists know about
    the cell’s electro magnetic field
    and the light effect pulsing.
    But they don’t know nothing,
    about those lights within the light,
    those different shapes and sounds,
    that change in a millionth of the second
    and most of all, why is this light so
    nicely programmed, to leave that cell.
    All is in vain until they discover,
    this breath is their greatest friend,
    but will they ever know,
    cloning is even worse,
    that implanting some of the darkest *censored*ing rap,
    into the light of my sweetest Beethoven?
    After all, we’re all love’s musicians, aren’t we?

    Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030901004810841

    No trackback comments for this entry.
    Klo(w)niranje in ljubezen | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Klo(w)niranje in ljubezen

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 9. junij 2005 @ 21:34 CEST


    Ker se tale moj članek,
    ki sem ga objavil pred dvema letoma,
    kar dobro ujema z Sanjinim:

    V imenu znanosti, profita in lenega duha, AMEN!

    naj tu dodam še prevod moje pesmi Cloning,
    ki je na koncu tega članka za vse tiste,
    ki morda ne znate angleško:

    Kloniranje

    Pred četrt stoletja,
    sem vprašal nekega
    "prijaznega" zdravnika
    o človeški notranji svetlobi,
    pa mi le ta odgovori:

    "Ne obstaja nobena notranja svetloba, idiot!"

    Zdaj znanstveniki že vedo
    o celičnem elektromagnetnem polju
    in pulsirajočem svetlobnem efektu.

    Ampak oni ne vejo ničesar
    o tej svetlobi znotraj svetlobe,
    o njenih različnih oblikah in zvokih
    ki se spreminjajo v miljonikah sekunde
    in predvsem zakaj je ta notranja luč
    tako lepo sprogramirana,
    da dokončno zapusti neko celico.

    Vse je zaman, dokler ne odkrijejo,
    da je ta dih njihov najboljši prijatelj,
    ampak ali bodo oni kdaj spoznali,
    da je kloniranje celo slabše,
    kot cepljenje najtemnejšega fukaškega rapa,
    v svetlobo mojega sladkega Beethovna?

    Navsezadnje smo mi vsi
    večne Ljubezni muzikantje,
    mar ne?

    lp



    ---
    stojči


    Klo(w)niranje in ljubezen

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. junij 2005 @ 13:37 CEST
    V mesecu februarju 2000 je Evropski patentni urad v Munchnu potrdil patent "človeško življenje", človeka je preimenoval iz"human being" v"human animal". V veji " znanosti o človeku" so se vložnikom tako odprle neslutene možnosti in kloniranje človeka obljublja možnost velikih zaslužkov.

    Ta panoga je zagotovo v prihodnosti zlati rudnik. Genski raziskovalci imajo tako z osnovnimi celicami človeškega zarodka v rokah neumrljivo in neomejeno deljivo snov. Kakor sam Bog, ko je ustvaril človeka, kakor hudič, ki je hotel postati enak Bogu. V primeru, da bi se morala odločno uprla, bi vlade Evropske unije in gospodarstvo, ki financira to raziskavo države z moralnimi pridržki kaznovale z gospodarskimi sankcijami.

    Genski raziskovalec Austin Smith je sicer menil, da bo"uspeh genskih raziskav postavil pod vprašanje tradicionalno svetost človeškega življenja."

    Človek računalniško gibčna, klonirana žival v službi novega gospodarstva. In ta ideja pridobiva na materializaciji, ne smemo jo podcenjevati. Kajti s tem se vendar gospodarstvo obrača od človeške družbe! Tako človek uničuje samega sebe.
    Res da človek ima človek dušo, misli, občutke, hrepenenje, upanje. Toda nekdo je na to dejstvo odgovoril:"Elektrokemični možganski procesi pojasnujejo."

    Tako smo danes v naši krščanski kulturi dospeli do najnižje točke. Kar so poskušali naši starši in stari starši ohranjati, je spodkopala materialistična resničnost. Materializem in iz njega nastali kapitalizem spreminja človeka v razumsko žival.
    In kloni lahko pomenijo pravi napad na samega človeka. Mišljenje, občutki in delovanje postajajo popolnoma mehanski in samodejni. To je ena od groznih možnih podob prihodnosti, ki je ne smemo podcenjevati.

    Pomislimo samo na Huxleys-a "Brave new world". Tedaj so ljudje živeli zadovoljno, čeprav so izgubili svojo osebnost.
    To, kar mi danes zaznavamo, je zrcaljenje naših aktivnosti. Človeku se vsiljuje njegova lastna resničnost. Tako kot običajno mislimo in ravnamo, je daleč od duhovnosti; na vsak način pa nismo ljudje z višjo zavestjo, ki bi se navezovala na višje duhovno življenje, predvsem pa ne na Božanski duh

    Včasih se nam zdi kot bi bili sami na odru in se hkrati opazovali pri svojih stoletja dolgo uprizarjenih tragedijah z vsebino"Človek spoznaj samega sebe." Vsekakor pa nam v nekem trenutku življenja masko strga z obraza naša lastna zrcalna podoba. Kaže nam, kako smo se zaprli pred Božansko ljubeznijo. Krasijo nas znamenja pohlepa, samoljubja... Tako se soočamo s samim seboj. Nekdo je prestrašen, nekdo ogorčen, toda molči, ker ne zna najti nič pozitivnega nasproti negativnemu, ne pozna izhoda.

    Izhod je. Ubraniti se moramo vsakega posnetka posnetkov. Camus je imel kar prav, ko je dejal, da ljudje opravljajo Sizifovo delo. Prefinjene spletke oblasti in sil tega sveta, zaznavamo čustveno in razumsko, imamo jih za"resničnost", božanskim svetlobnim silam pa so pravzaprav nasprotne. In sami vso to bedo vzdržujemo s svojo lastno zmoto. S svojo zemeljsko osebnostjo-jazom se dogajanju lahko celo upremo, toda s tem se še ne odrešimo. Kajti to kar vidimo, je le zrcalna podoba resničnosti. Platon je to pojasnil s svojo prispodobo z votlino: Naše mišljenje dojema le zrcalne podobe resničnosti.

    Naše napačne misli so kot mreža, v katero se ujamejo vsi dobri nameni. Tako vsi pripomoremo, da se zadeva tako vzdržuje. Smo nepopolni. Vendar, če bomo nekoč lahko zajemali iz drugega vira, potem bi drugače mislili, čutili in delovali. Tedaj bi spoznali, da svet ni le končen in varljiv, ampak tudi šola. Ko pridemo do meje svojih zmožnosti, izkusimo, da s svojim egom ne moremo napredovati. Naš jaz-osebnost postane nesmiseln in je našemu višjemu razvoju na poti. Višji smisel življenja je vendarle v tem, da si prizadevamo postati eno s Točko Svetlobe, ki sije tako kot sonce nad dobrim in zlom, za slabega in dobrega človeka.
    lep pozdrav,
    Miran.


    Klo(w)niranje in ljubezen

    Prispeval/a: stojči dne petek, 10. junij 2005 @ 14:46 CEST

    Dragi Miran,

    Hvala za zanimiv komentar.
    Kakor je po znanosti jin in janga
    v vsakem dobrem tudi nekaj slabega
    je tako seveda vedno tudi obratno.

    Znanost kloniranja bo pripomogla k temu,
    da bodo znanstveniki iz substanc krvi
    lahko reproducirali določene obolele organe
    in tako pripomogli k znosnejšem življenju tistih,
    ki so priklopljeni na medicinske aparate.

    Kdor pozna smisel svojega življenja,
    pa mu je bolj kot dolgost življenja,
    pomebnejša njegova kvaliteta,
    oziroma uresničitev njegovega poslanstva.

    Očitno pa bodo v bodočnosti pod pritiski ljudi iz velikih farmacevtskih korporacij,
    tudi kloni obstajali,
    vendar bodo tudi oni imeli tako kot mi,
    vsak svojo dušo.

    (Trud bogatašev za telesno nesmrtnostjo,
    je zanikanje njihovega duha in Boga.)

    Genska tehnologija pa s seboj prinaša
    tudi nove in nove genske bolezni
    in potem bo tudi na tem področju
    tako kot je zdaj z antibiotiki.
    Na koncu noben več ne prime..........

    In spet se lahko ponovi zgodovina Atlantide,
    kajti vse to kar počnejo znastveniki
    na področju kloniranja zdaj,
    so to počeli v Atlantidi
    tudi že pred mnogimi desettisočletji.

    Hvala Bogu,
    da ta Najvišja in Najineligentnejša Vesoljna sila
    na vsakem začetku in koncu
    vedno zmaga
    in vse tisto kar je slabo lepo izbriše.... :)

    lp

    ---
    stojči


    Klo(w)niranje in ljubezen

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. junij 2005 @ 18:09 CEST
    Dragi Stojči,
    tudi tebi hvala za zanimiv komentar. Z gotovostjo lahko rečemo, da genska tehnika kot atomska znanost ni nič drugega kot ponovno zemeljsko posnemanje božanske ustvarjalne moči. Je prazaprav odgovor na hrepenenje po popolnem človeku in popolnem svetu.

    Vendar lastnosti božanskega naravnega reda nikoli ni mogoče realizirati v našem padlem, minljivem svetu. Šele ko se temu svetu "odpovemo" in se s pomočjo nove zavesti vrnemo k praideji božanskega načrta, preneha vse trpljenje in umiranje. Kajti v božanskem svetu ni bolezni, proti katerim se je treba bojevati, ne problemov s prehrano, nobenega staranja in umiranja.

    To kar resnično manjka človeštvu, je univerzalno zdravilo-panaceja. To so Kristusove moči, ki človeka v temelju spreminjajo in ga strukturno prenavljajo. Delujejo na vsako celico in vsak atom ter lahko trajno spremenijo svet in človeštvo. Samo tako lahko premagamo nepopolno zemeljsko naravo, ki se je ne da narediti popolne niti z najboljšimi znanstvenimi metodami.

    Pri presajanju organov pa je vsa stvar lahko pozitivna. Vse ima namreč tudi svojo hrbtno stran. Denimo - oče podari svojo ledvico otroku, da bi mu rešil življenje. Otroka bi rad rešil odvisnosti od umetnih ledvic, rešil bi ga rad pred nadaljnim zastrupljevanjem, ki bi ohromilo in zatrlo otrokovo zavest. V tem primeru je očetovo dejanje res, dejanje ljubezni do bližnjega, saj bolanemu dovoljuje nadaljevanje telesnega življenja in s tem tudi nadaljni razvoj zavesti. Dajalec in prejemnik sta zavestno povsem odgovorna in se tudi odločita skupaj. Pridobitve medicinske tehnologije so potemtakem lahko tudi pozitivne, saj omogočajo presaditvene posege, ne da bi darovalec organov moral prej umreti.

    Če je pacientu potrebno nadomestiti bolan organ, medicina raje uporabi podarjen organ kot umetnega iz tovarne. Napovedujejo, da bodo konzervirani živi človeški organi stalno na zalogi, da bi tako lahko hitro in zanesljivo zamenjali "staro za novo". Visoko stehniziranemu človeku ne predstavlja oskrba z biološkimi nadomestnimi deli nikakršne težave. Aparatura, ki beleži električne sunke možganov, lahko v trenutku zazna prag med življenjem in smrtjo.

    Ko sunkov ni več, je pacient "mrtev", proglašen je za klinično mrtvega, v resnici pa ne more še biti mrtev. Toda tako je še bolje, kajti dokler srce še bije, stajajo organi sveži. Čim aparatura zabeleži znak konca, pridobi zdravnik pravico, da nezavestno telo odpre, medtem ko bolnikovo srce še bije iz lastnih moči. Odvzete organe je potrebno hitro zamrzniti pri zelo nizkih temperaturah, tako kot hrano, da bi bili lahko ob vsakem času na razpolago za presaditev. Iz bolnikovega telesa izčrpajo toplo kri in jo nadomestijo s solno raztopino, ki ima temperaturo 4 stopinje Celzija in ki ji dodajo hranilne snovi in sredstva za konzerviranje.

    Srce, ki sedaj ne bije več iz lastnih moči priključijo na aparature, ki v organe dovajajo umetno kri. Vse organe, primerne za presaditev, izrežejo, jih preparirajo in uskladiščijo ali pa jih takoj presadijo prejemniku. tako postaja človek zgolj zbirališče organov; podaljševanje življenja je le še organizacijsko in ne etično vprašanje, tudi ne vprašanje spoznanja v človekov življenjski cilj. Že res, da imamo sicer neko telo, toda vseeno nismo to telo. Zavest biva v telesu vse do praga smrti. Tedaj se umakne iz oblike, da bi se lahko pripravila na nov razvoj.

    Smrt je torej neka prehodna stopnja, ki pomeni osnovo za naslednji korak. Torej se smrt ne zgodi v sekundi, pač pa je proces, v katerem se zavest postopno ločuje od fizičnega ovoja. Znano je, da se prvi novorojenčkov jok, njegov prvi vdih odtisne v njegovo celotno življenjsko pot. Med procesom umiranja gre za žetev življenskih izkušenj, bistva izkušenj, ki pomenijo osnovo za nadaljni razvoj zavesti. Kajti zemeljska duša vstopi v nek drug svet in tam ponovno doživi svoj prvi vdih.

    Zato mnoge različne kulture poznajo čutje ob mrličih. Da bi umrle obvarovali pred vplivi, ki bi lahko zmotili njihovo slovo! Umrli mora v miru pregledati v svoje življenje, da bi ga lahko pravilno zabeležil vse zbrane izkušnje. Življenje v materiji je namreč pot izkustev in pot razvoja zavesti. In iz tega zornega kota je smrt izjemno pomemben trenutek, v katerem potrebuje človek mir in tišino, da bi tok umiranja lahko uspešno predelal. Zakoni mnogih dežel zakonsko predpisujejo obdobje treh dni (toliko traja prehod), v katerem je umrlega treba pustiti v miru.

    Takšni zakoni temeljijo na resnici religioznega prepričanja, po katerem človek ni neko skladišče organov, pač pa skupek različnih teles, od katerih ima vsako neko posebno nalogo.

    Zelo zanimive so izkušnje z nadomestnimi organi. Ko dobi človek nadomestni organ, spremembe ne občuti le njegovo fizično telo, pač pa jo občutijo tudi njegova finejša telesa. Lep primer za to je neka kokoš, ki je pojedla košček prepeličjih možganov, nakar je začela od sebe dajati prepeličje glasove.
    In dalje: nek nekadilec je takoj po presaditvi srca zaprosil za cigareto. Torej gre tu za pojav, ko se je del darovalčeve osebnosti"presadil" v prejemnika.

    Mnogi prejemniki poročajo, da so se počutili kot tujci v lastnem telesu in so se le z veliko muko spet našli svojo lastno indentiteto. Če se spomnimo, da je naše srce povezano z našo bitjo, ni čudno da nastopijo težave. Prejemnik tujega srca živi predvsem s silami, ki so delovale v darovalčevem srcu, in to ni kar tako. Poznan je primer vegetarijanca, ki se je po presaditvi srca ves navdušen lotil rib. Duhovno usmerjen človek se lahko zato upravičeno sprašuje, v kolikšni meri lahko presaditve organov zaustavijo njegov notranji razvoj.

    Presajeni organ je za telo tujek, saj se obrambni sistem odzove nanj. Presaditve so seveda mogoče le med sorodnimi krvnimi skupinami, poleg tega pa se morajo z zdravili ohromiti prejemnikov obrambni sistem. Tako imunski sistem ne more prepoznati posegov v telo in se zato proti njim tudi ne more bojevati. Tudi zarodek v materinem telesu je tujek. Toda mati mu prilagodi svojo hormonsko ekonomijo in za devet mesecev sprejme njegovo navzočnost, potem pa mora otrok zapustiti njeno telo.

    Znano je, da doživljajo nekatere matere nosečnost tako, kot bi " znotraj njih prebival tujec". Čim se otrok rodi, se materino telo povrne v prejšnje stanje. Podobno se dogaja pri presajanju organov: telo bodisi sprejme tujek ali pa ne. Obdobje sprejemanja podaljšujejo z umetnimi sredstvi, in to tako dolgo, dokler se telo ne neha upirati in popusti.

    Torej lahko rečemo, da je pogled presajanja večplasten. če vemo, da bi nek bolnik lahko dalje živel le s podarjenim organom, moremo tudi sklepati, da morajo biti na razpolago zdravi organi. Vsekakor so tu v igri humanistični, posebno pa še poslovni motivi. Za vsakega dobronamernega človeka-humanista bi bilo namreč nečloveško, če zdrav človek s svojimi zdravimi organi ne bi pomagal bolnemu, poslovnež pa ob tem kot hijena zavoha svojo korist.

    Zato ni nič nenavadnega, da revni starši ponujajo organe svojih otrok, tud ni nič nenavadnega, da ponesrečene otroke in odrasle pobirajo s ceste in kradejo njihove organe. V nekaterih državah se je pred tovrstnim legaliziranim ropanjem potrebno zaščititi s kodicilom-dostavkom k oporoki (pri nas je to urejeno). Če žrtev prometne nesreče odpeljejo v bolnico in tam umre ter v bolnici ugotovijo, kateri njeni organi bi utegnili biti še uporabni, kodicil prepreči odvzem teh organov. Podatke o uporabnih organih in podatke o prostovoljnih darovalcih pa varuje banka podatkov.

    Vsak napredek, rojen iz duha časa-iz skupinske zavesti ima vsak dve plati. Bistveno je, ali ima posameznik in človeštvo od neke odločitve resnične koristi ali pa mu odločitev le preprečuje njegov resnični razvoj. Vsakdo se mora odločati po svoji vesti-to je notranjemu vedenju in na lastno odgovornost. Če človek posluša notranji glas, ki sprejema svoje misli iz najvišje ideje, in mu prisluhne, se zmore pravilno odločiti. Tedaj tudi imunski sistem ne bo več zavračal tujka, pač pa bo nov organ lahko postal sestavni del teles.
    Lep pozdrav,
    Miran.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,42 seconds