NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 05-jul
  • Sodobna slovenska ilustracija

  • torek 12-jul
  • Ustvarjalno poletje v UGM

  • torek 19-jul
  • Razstava: Vino naše vsakdanje

  • sobota 23-jul
  • Postavljanje klopotca pred Hišo Stare trte

  • nedelja 31-jul
  • Natalija Šeruga Golob / Iz zbirke W.B.

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost   
    sreda, 22. januar 2003 @ 10:00 CET
    Uporabnik: stojči

    * Modre misli in zgodbe Če rečem: »Mislim, da te ljubim«, ali: »Mislim, da se midva ljubiva« je to povsem nekaj drugega, kot če ne rečem nič, vendar čutim svojo ljubezen in ljubezen ljubljene osebe in prav isto čuti ta ljubljena oseba.

    Ljubezen je zame ta pretakajoči se, pozitiven energetski tok, iz globin enega do drugega srca, ki ne potrebuje nobenih besed.

    Popolnoma isto je z resnico.


    Če rečem: »Mislim, da je to in to res«, ali: »Verjamem, da je to in to res«, to pomeni, da nisem povsem prepričan v to, ampak nekako verujem, da je res tako, ker tudi drugi mislijo tako, ali so tako drugi rekli. Tudi resnico se da čutiti, prav tako kot ljubezen in tudi ta prihaja iz globine srca.

    Si opazil(a), kadar se ti nekdo zlaže, kako dostikrat pri tem odvrne oči, ali se celo obrne stran?
    Si se kdaj vprašal(a) zakaj?

    Zakaj so oči ogledala duše in zakaj nobena duša na obličju te zemlje ne ljubi niti svojih laži in še manj laži drugih? Ali poznaš koga, komur se enostavno ne moreš zlagati? Jaz jih poznam kar precej, sicer pa laganje od mene zahteva mnogo več napora, kot govorjenje resnice, ker si moraš kar naprej nekaj izmišljati in moraš si pri tem tudi zapomniti to, kar si si izmišljal, da se slučajno ne ujameš v lastne lažnive pasti. Saj poznaš pregovor, da ima laž kratke noge. Zamisli si, da bi bil vsak človek prozoren in da bi vsak od nas lahko bral misli drugih. Koliko bi nam bilo prihranjenega. Sodišča ne bi bila potrebna, niti advokati, niti policija, ne bi bilo korupcije, vladalo bi blagostanje.

    Spomnim se neke stare pesmi, od Kabirja, ali Nanaka, ki gre nekako takole:
    »Smejem se tistemu ki laže
    in misli, da ne bo nalagan,
    smejem se tistemu, ki goljufa,
    in misli da ne bo ogoljufan,
    smejem se tistemu, ki krade
    in misli, da ne bo okraden,
    smejem se tistemu, ki ubija
    in misli, da ne bo ubit«

    Kot bi celo naše življenje bilo ena sama zrcalna podoba naših misli, besed in dejanj… in vse kar počnemo drugim, počnemo vedno svojemu notranjemu bistvu.

    Zanimivo, ko se v domačem kraju srečamo s sovaščani se pozdravimo: »Dober dan« v Indiji pa se ob srečanju že tisočletja predvsem na podeželju pozdravljajo: »Jai sat chit anand« v prevodu: »Slava resnici, zavesti blaženosti«.

    Ljubezen in resnica imata isti izvor: Blaženost, za katero je potrebna nedolžnost otroka. Otroci, dokler so še v globokem stiku sami s sabo, so v stanju blaženosti in mi to vedno lahko prepoznamo, ker to svojo blaženost nekako prenašajo iz sebe tudi na nas.
    Pri obeh stanjih gre za absolutno pozitivnost. Tu za kakršnokoli negativnost enostavno ni prostora, niti ni prostora za kakršnokoli odsotnost, niti ni prostora za preteklost, ali prihodnost, ampak izključno samo za sedanjost, za ta trenutek zdaj.
    Vse izhaja in se vrača v ta trenutek. Ali znam živeti iz tega trenutka za ta trenutek?
    Tudi če znam, mi to prav nič ne pomaga, da bi ta trenutek resnično živel. Potrebujem nekoga, ki me na to prijazno opozarja. Majhni otroci so nam lahko pri tem velik zgled in učitelj, ki nas na to opozarjajo, ker oni funkcionirajo izključno iz tega trenutka. Kdo se lahko ubrani iskrenemu nasmehu otroka, njegovi zaupljivosti in odprtosti?
    Kako je smešno in hkrati žalostno, ko vidiš srečnega, odprtega, sproščenega otroka in ob njem odraslega, ki se nikakor ne more notranje sprostiti in prilagoditi. Celo nerodno mu je ob tem (in to omenjam iz lastnih že precej starih izkušenj :)
    Si se vprašal kdaj, zakaj pri majhnem zdravem otroku ni nikoli tistega odsotnega praznega pogleda, ki ga tolikokrat zasledimo pri odraslih, zakaj v očeh otroka ni nikoli sovraštva, ki ga lahko zasledimo včasih pri odraslih?

    Moj prijatelj, učitelj in mojster Maharaji, me že mnogo let opozarja na dragocenost tega trenutka in življenja, ki iz tega trenutka diha izhaja. Takrat, ko mi to uspe, je zame vsak sončni zahod mnogo lepši, vsaka roža ima mnogo prijetnejši vonj, vsaka glasba se mnogo lepše sliši, ker imam možnost prepoznati znotraj sebe tisto popolno božansko stvar, ki mi omogoča, da lahko to cenim, da lahko čutim to neverjetno hvaležnost za svoj zemeljski obstoj. In kaj to je? Če hočeš, lahko to imenuješ Bog, ali nebesa, ali ljubezen, ali resnica, ali preprosto čista pozitivna energija, ali pa je sploh ne imenuješ in v njej samo preprosto uživaš.

    Včasih me kdo vpraša, če sem iskalec resnice in jaz mu odgovorim: »Ne, ker sem resnico, ki sem jo iskal, že zdavnaj našel«, včasih me kdo vpraša: »Ali iščeš Boga, ali verjameš vanj?« in jaz mu odgovorim:
    »Ne, ker sem svojega Boga že zdavnaj našel in dokler Boga ne čutim znotraj sebe, mi tudi moje verovanje v njega prav nič ne pomaga. Božansko v sebi moram čutiti. Drugače ne gre.«
    in smo spet nazaj pri ljubezni in resnici. Kako se v življenju vse vedno vrti v zrcalnih podobah srca :)


    Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030121202549117

    No trackback comments for this entry.
    Laž, resnica, ljubezen, blaženost | 8 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 22. januar 2003 @ 14:50 CET
    Vse lepo in prav stojči, ampak tale mislim da, ki si ga postavil na začetek, pa ni tako nedolžen, kakor zgleda.

    Kadar ljubim, nimam problema reči nekomu: \"Ljubim te\". Je sicer malo štorasta beseda za nekatere, jaz pa se k temu sicer lahko dolgo pripravljam in zbiram pogum, pa potem le nekoč skoči ven, jaz pa čakam, ali se bo svet zato podrl ali morda vendarle ne.

    Vendar, kadar moja čustva niso vprašljiva, oz. zakrita tudi meni, mi tega ni problem jasno povedati. V primeru, da bi rekel: \"Mislim, da te ljubim\", pa je zadeva že malo drugačna. Recimo, da mislim, da se bo svet podrl, pa zato namerno malo bolj momljam in v stavke vrinjam mašila, ok, naj bo, samo najbrž ne bom naredil željenega vtisa in prej ali slej se mi bo svet začel zato vsaj malo krušiti.

    V primeru, da nisem tako zelo prestrašen, pa je še huje. Mislim da, verjamem da, v povezavi z nekim čustvom lahko pove samo to, da v to svoje čustvo niti sam nisem prepričan. Pove, da do neke mere mislim in verjamem, tudi da te ne ljubim. Lahko pomeni, da blefiram, da lažem, recimo samemu sebi, da mislim, da bi v tem trenutku moral kaj takega izreči, kljub temu, da tega pravzaprav ne čutim. Lahko pomeni, da govorim nekaj v tri dni. Zoprna epistemološka zanka, kaj?

    Tako da bi si lahko predstavljam naslednji romantični dialog:
    Romeo (dramatično): Mislim, da te ljubim!
    Julija (zdolgočaseno in vznejevoljeno): Daj, bodi raje tiho in ne govori neumnosti.


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 22. januar 2003 @ 21:57 CET
    se strinjam s tabo, vendar tu govorimo že o pogojenosti intenzivnosti čutenja ljubezni z besedami, kar seveda absolutno ne bi smelo biti zanemarljivo :),
    vendar je intenzivnosti čutenja ljubezni, ali resnice, sama po sebi zame že neverjeten božanski fenomen :)
    stojči


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 22. januar 2003 @ 23:36 CET
    sam pojmujem resnico precej drugače od ljubezni. zame ni občutek ali čustvo, je bistveno bolj abstraktna. zame je pogodba, ki jo sklenem s tabo, pogodba zaradi katere lahko midva komunicirava, kontekst v katerem izmenjava mnenja.

    In kot taka ni absolutna, temveč ima omejeno polje veljavnosti na točno določene odnose. resnica pa je potem lahko merilo kvalitete odnosov, ki jih imamo. in ljubezen naj bi bilo na tem področju najboljše, kar zmorem, če zmorem, ko zmorem.

    Poleg tega je zame vsako čutenje hud čudež oziroma zelo božanski fenomen, ki se mu neprenehoma čudim.


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 23. januar 2003 @ 11:13 CET
    Tudi moja resnica je bila nekoč točno taka kot tvoja,
    dokler nisem začutil njen globji pomen
    in kdo pravi, da ga ne boš enkrat tudi ti? :)
    stojči


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 27. januar 2003 @ 17:43 CET
    Uvodna misel mi je najbolj sedla. Tudi sama vedno bolj vem, da je naše energetsko telo najmočnejši dejavnik izražanja nas samih. Zatorej, ko ti povem, \"kako zelo te ljubim\", je lepo. In kadar tako zelo močno občutim, vem, da ta polsvetloba potuje do tvojega telesa, vpliva nanj, ga oživlja, neguje, hrani, osvaja.. Tudi zato je pomembno, da ko smo se zaupali in naglas izgovorili svoje misli, z njimi \"še nismo svojega dela tudi opravili\". :)

    Prav je, da jih naše telo spremlja na poti. Nekateri trdijo, da z mislijo oživljamo materijo. Nujno moramo dopolniti, da je to energija našega telesa in misli. Otokom je v tem lažje, saj so povečini še enotni v svoji psihi. Z odraščanjem, dozorevanjem pa se naše želje, občutki, strahovi komplicirajo.

    Ljubezen in resnica sta res eno a ne smemo slepo odrekati možnost, da je tudi \"majhna\" laž včasih lahko prav koristna.



    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 27. januar 2003 @ 22:19 CET
    Zanimivo je predvsem to, da majhni otroci ne znajo lagati. To se šele naučijo od nas starejših in ko vidijo, da jim to lahko prinese korist (da recimo niso kregani ali tepeni), postanejo pravi virtuozi celo do te mere, da verjamejo v svoje izmišljotine. Tudi sam sem bil tak, ko sem bil majhen.
    Druga stvar pa je koristnost majhnih laži. Zame nobena laž, najsi bo še tako majhna ne koristi niti mojemu srcu niti moji duši. Le kakšna pa je korist, ki pelje človeka od sebe?
    Zame so opravičljive samo tiste laži, ki nikomur ne delajo prav nobene škode :)
    Vsak zase ve, kaj je zanj najbolj prav in kaj ne. :)


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne torek, 28. januar 2003 @ 16:01 CET
    Lepo bi bilo, če tudi odrasli ne bi znali lagati. Pa vendar moramo še ločit med resnico in lažjo in še vedeti, da obstaja oboje. Je problem z izrazi in našimi asocijacijami. Vse kar ni resnica je laž ali pa te ni, je le bolj ali manj odkrita resnica? :)


    Laž, resnica, ljubezen, blaženost

    Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 29. januar 2003 @ 23:15 CET
    Če vzamemo, da je resnica izključno zavest blaženosti,
    smo nekateri trenutno še daleč od nje :)
    stojči


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,27 seconds