Če rečem: »Mislim, da te ljubim«, ali: »Mislim, da se midva ljubiva« je to povsem nekaj drugega, kot če ne rečem nič, vendar čutim svojo ljubezen in ljubezen ljubljene osebe in prav isto čuti ta ljubljena oseba.
Ljubezen je zame ta pretakajoči se, pozitiven energetski tok, iz globin enega do drugega srca, ki ne potrebuje nobenih besed.
Popolnoma isto je z resnico.
Če rečem: »Mislim, da je to in to res«, ali: »Verjamem, da je to in to res«, to pomeni, da nisem povsem prepričan v to, ampak nekako verujem, da je res tako, ker tudi drugi mislijo tako, ali so tako drugi rekli. Tudi resnico se da čutiti, prav tako kot ljubezen in tudi ta prihaja iz globine srca.
Si opazil(a), kadar se ti nekdo zlaže, kako dostikrat pri tem odvrne oči, ali se celo obrne stran?
Si se kdaj vprašal(a) zakaj?
Zakaj so oči ogledala duše in zakaj nobena duša na obličju te zemlje ne ljubi niti svojih laži in še manj laži drugih? Ali poznaš koga, komur se enostavno ne moreš zlagati? Jaz jih poznam kar precej, sicer pa laganje od mene zahteva mnogo več napora, kot govorjenje resnice, ker si moraš kar naprej nekaj izmišljati in moraš si pri tem tudi zapomniti to, kar si si izmišljal, da se slučajno ne ujameš v lastne lažnive pasti. Saj poznaš pregovor, da ima laž kratke noge. Zamisli si, da bi bil vsak človek prozoren in da bi vsak od nas lahko bral misli drugih. Koliko bi nam bilo prihranjenega. Sodišča ne bi bila potrebna, niti advokati, niti policija, ne bi bilo korupcije, vladalo bi blagostanje.
Spomnim se neke stare pesmi, od Kabirja, ali Nanaka, ki gre nekako takole:
»Smejem se tistemu ki laže
in misli, da ne bo nalagan,
smejem se tistemu, ki goljufa,
in misli da ne bo ogoljufan,
smejem se tistemu, ki krade
in misli, da ne bo okraden,
smejem se tistemu, ki ubija
in misli, da ne bo ubit«
Kot bi celo naše življenje bilo ena sama zrcalna podoba naših misli, besed in dejanj… in vse kar počnemo drugim, počnemo vedno svojemu notranjemu bistvu.
Zanimivo, ko se v domačem kraju srečamo s sovaščani se pozdravimo: »Dober dan« v Indiji pa se ob srečanju že tisočletja predvsem na podeželju pozdravljajo: »Jai sat chit anand« v prevodu: »Slava resnici, zavesti blaženosti«.
Ljubezen in resnica imata isti izvor: Blaženost, za katero je potrebna nedolžnost otroka. Otroci, dokler so še v globokem stiku sami s sabo, so v stanju blaženosti in mi to vedno lahko prepoznamo, ker to svojo blaženost nekako prenašajo iz sebe tudi na nas.
Pri obeh stanjih gre za absolutno pozitivnost. Tu za kakršnokoli negativnost enostavno ni prostora, niti ni prostora za kakršnokoli odsotnost, niti ni prostora za preteklost, ali prihodnost, ampak izključno samo za sedanjost, za ta trenutek zdaj.
Vse izhaja in se vrača v ta trenutek. Ali znam živeti iz tega trenutka za ta trenutek?
Tudi če znam, mi to prav nič ne pomaga, da bi ta trenutek resnično živel. Potrebujem nekoga, ki me na to prijazno opozarja. Majhni otroci so nam lahko pri tem velik zgled in učitelj, ki nas na to opozarjajo, ker oni funkcionirajo izključno iz tega trenutka. Kdo se lahko ubrani iskrenemu nasmehu otroka, njegovi zaupljivosti in odprtosti?
Kako je smešno in hkrati žalostno, ko vidiš srečnega, odprtega, sproščenega otroka in ob njem odraslega, ki se nikakor ne more notranje sprostiti in prilagoditi. Celo nerodno mu je ob tem (in to omenjam iz lastnih že precej starih izkušenj :) Si se vprašal kdaj, zakaj pri majhnem zdravem otroku ni nikoli tistega odsotnega praznega pogleda, ki ga tolikokrat zasledimo pri odraslih, zakaj v očeh otroka ni nikoli sovraštva, ki ga lahko zasledimo včasih pri odraslih?
Moj prijatelj, učitelj in mojster Maharaji, me že mnogo let opozarja na dragocenost tega trenutka in življenja, ki iz tega trenutka diha izhaja. Takrat, ko mi to uspe, je zame vsak sončni zahod mnogo lepši, vsaka roža ima mnogo prijetnejši vonj, vsaka glasba se mnogo lepše sliši, ker imam možnost prepoznati znotraj sebe tisto popolno božansko stvar, ki mi omogoča, da lahko to cenim, da lahko čutim to neverjetno hvaležnost za svoj zemeljski obstoj. In kaj to je? Če hočeš, lahko to imenuješ Bog, ali nebesa, ali ljubezen, ali resnica, ali preprosto čista pozitivna energija, ali pa je sploh ne imenuješ in v njej samo preprosto uživaš.
Včasih me kdo vpraša, če sem iskalec resnice in jaz mu odgovorim: »Ne, ker sem resnico, ki sem jo iskal, že zdavnaj našel«, včasih me kdo vpraša: »Ali iščeš Boga, ali verjameš vanj?« in jaz mu odgovorim:
»Ne, ker sem svojega Boga že zdavnaj našel in dokler Boga ne čutim znotraj sebe, mi tudi moje verovanje v njega prav nič ne pomaga. Božansko v sebi moram čutiti. Drugače ne gre.«
in smo spet nazaj pri ljubezni in resnici. Kako se v življenju vse vedno vrti v zrcalnih podobah srca :)
Če rečem: »Mislim, da te ljubim«, ali: »Mislim, da se midva ljubiva« je to povsem nekaj drugega, kot če ne rečem nič, vendar čutim svojo ljubezen in ljubezen ljubljene osebe in prav isto čuti ta ljubljena oseba. 
Zakaj so oči ogledala duše in zakaj nobena duša na obličju te zemlje ne ljubi niti svojih laži in še manj laži drugih? Ali poznaš koga, komur se enostavno ne moreš zlagati? Jaz jih poznam kar precej, sicer pa laganje od mene zahteva mnogo več napora, kot govorjenje resnice, ker si moraš kar naprej nekaj izmišljati in moraš si pri tem tudi zapomniti to, kar si si izmišljal, da se slučajno ne ujameš v lastne lažnive pasti. Saj poznaš pregovor, da ima laž kratke noge. Zamisli si, da bi bil vsak človek prozoren in da bi vsak od nas lahko bral misli drugih. Koliko bi nam bilo prihranjenega. Sodišča ne bi bila potrebna, niti advokati, niti policija, ne bi bilo korupcije, vladalo bi blagostanje.
Spomnim se neke stare pesmi, od Kabirja, ali Nanaka, ki gre nekako takole:
Si se vprašal kdaj, zakaj pri majhnem zdravem otroku ni nikoli tistega odsotnega praznega pogleda, ki ga tolikokrat zasledimo pri odraslih, zakaj v očeh otroka ni nikoli sovraštva, ki ga lahko zasledimo včasih pri odraslih?
