Prasketanje, vžig iskre
in zabobnelo je in bobnelo.
Zgodil se je veliki pok.
Nastal je glasen odjek.
Zvočno valovanje in donenje.
Masa atomov, zbrana v jedru,
se je razletela v neskončnost
in dosegla večni ritem gibanja.
Svet se je zazibal v evolucijo.
V kopalnem plašču svojega telesa
je s planeti zaplavala riba Faronika.

Nisem tu,
da bi se zarasla s časom
in prestopila v zmanjšani prostor iluzij
na strehi mesečnikov.

Tu sem
v nevihtni mesečini noči,
da rastem v sebi
in presežem čas spomina
brez začetka.

Luna tam gori, mlada in tiha.
Tišina ne govori.
Varujem jo,
da se ohrani v molčečem stanju.
Ko iz sebe seže čezse,
ustvari lastno težnostno polje
in mi s svojo geometrijo določa pot.
Nad mano se vzpenja visoko sonce.

Globoko v sebi se nasmehnem,
ker vem, kaj je to ljubezen.
Ostala je neomadeževana,
nikoli nisem je priznala.
Bilo je lepo kakor pesem,
dokler je iz mene izžarevala,
a tedaj nisem ust odprla,
da bi jo izpela.
Bilo je sveto čustvo,
nedotaknjeno je moralo ostati,
da mi ni potrebno zdaj
za nazaj obžalovati.

Danijela Premzl

Iz ječe svojega prsnega koša
so prihajali k tebi iskalci duha.
Bili so kakor saje požara.
ki so ga prižgali demoni.
Ob bučanju razburkanega morja
so se ganljive podobe dvigovale
iz silne globine dna
in se vzpenjale na visoke čeri.
Slišati je bilo krike: Na pomoč!
Vsem si ponudil svojo roko,
jim drobil verige, obvezoval rane.
Vsak razpoložljivi košček kože
so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.
Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.
Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,
medtem ko je tebe presevala bolezen
in te jemala v kraljestvo samote.
Na valovih Univerzuma si ustvarjal
človeka drugih razsežnosti
in izgoreval v plamenih svojega telesa.
Ko si klecal pod bolečino
in se z očmi obračal v nebo,
je vrelec tvojih moči usihal
in duhovni blesk je zasijal,
ko se je življenje spreminjalo
v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.
In biserna školjka neba je zaprla
svojo lupino do ponovnega rojstva.
Zazrti v lesk Rimske ceste
prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.
Dotlej v miru počivaj!
Oproščam se ti,
če te kdaj nisem razumela.

www.tatjana-malec.si

Mirno bom stopila,
kjer ajda cveti.

Rži si bom užila,
da me mak
pošlje na oblak.
Mišim bom kradla
zrnje z njihovih njiv.

Potem bom zbežala
k tebi
in skupaj
bova luščila
nemir.

Ana Porenta

Ko se mi bo nekoč uspelo dvigniti,
Nad hrupom in vse splošno zmešnjavo,
Previsoko, da bi lahko uvidel,
Kakšne misli se rodijo.

V daljavi slišim,
Ujete duše, ki mi govorijo.
Ne oziram se nazaj,
Vse svoje spomine,
Srečne in nesrečne,
Sem v solze pretopil.

Beri me, kot bereš pravljico za lahko noč.
Zate spletam vedno novo zgodbo vsak večer,
da se morda ne bi me naveličal.
Samo po kapljicah se dajem ti spoznavati,
sicer ti druženje z menoj prešlo v dolgočasno bo navado.
Nič ne bova časa prehitevala,
a v najino poznanstvo bova vložila prav vse, kar premoreva.
Čeprav se trudiva, zgodbe, ki jih piševa
niso vedno čisti idealizem,
vsakdanjost je pač nekje vmes.
Zelo širok razpon imava in nobena barva na najini paleti ne manjka,
ko dan za dnem slikava vsak svoj najboljši avtoportret.

Moja beseda
je lahko karkoli,
v moji domišljiji oživi
in me osrečuje.
Vodi me neopazno;
nevsiljivo.
Zavzeto mi dopoveduje,
da mi zvesta bo ostala,
dokler je jaz sama nekoč ne bom izdala
ali kako drugače zlorabila njeno moč,
ki ti zmore približati nebesa,
ali pa te kot kamen z vso močjo
zalučati v pekel.

Danijela Premzl

Vsak dan ista pesem,
znan refren.
Le glas
zdaj bolj
zdaj manj
ubran je,
uglašen.
Brez trikov
in brez
raznih pomagal
občinstvo svoje
vedno znova
zdolgočasim
z edino melodijo,
ki jo sploh poznam.

Danijela Premzl

Gospod, vsaka priložnost
je prava, da se obrnem nate.
Pričakuješ, da se bom
vsaj malo potrudila
za najin boljši odnos
in tvegala čisto iskrenost,
brez olepševanja
in prikrivanja.
Želiš, da Tvoje Besede
vzamem zares,
jim zbrano prisluhnem
in se ravnam
po njih nasvetu.

Muc naš tigrasti
nas vedno kratkočasi
s svojimi raziskovalnimi pohodi.
Kot ljubitelja klasične glasbe
ga presneto mika naš klavir.
Naša stenska ura
ga je čisto uročila,
kazalci, ki se po številčnici
sprehajajo,
pa se sploh ne zmenijo
za mijavkajoči glas,
ampak še naprej nemoteno
do pičice natančno odmerjajo čas.
Tudi redoljuben je naš muc,
saj vedno sili v omare –
seveda le zato, da bi preveril
naše delovne navade.
Da je nadarjen,
sploh ne dvomimo,
posebno še tedaj,
ko skupaj z mano bulji v zaslon -
če mi seveda uspe preprečiti,
da si za svoje počivališče
ne izbere kar tipkovnice.

Nisem iz kosti in mesa,
ne doseže me dotik,
Nisem viden prostemu očesu,
Sem del širnega neba,
In obiščem te v obliki sapice vetriča,
Te osvežim v hladni reki,
Me obiskuješ v prostranih gozdovih,
Nevede sem povsod, čeprav nisem ob tebi,
Da bi prijel tvojo dlan,
Stisnil te k sebi in te tolažil,
Da bi mi zaupala, kaj te skrbi,
Da bi me objela, ko te žalosti,
Bom pa vedno košček tebe,
Del tvojega srca,
Drobtina upanja, del spomina,
Misel, ki te obiskuje v sanjah,
Dežna kaplja, ki se ustavi na tvojih ustnicah,
Sončni žarek, ki te nežno boža,
Meje niso, tiste ki nas omejujejo,
Nekoč bova združena v eno,
Kot neskončna energija,
Ki se pretaka med nama,
In bova kot naša ljubezen večna,
Nesmrtna.

Ej, življenje,
ti si največ, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še čas imam,
da končno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvočju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokončam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.

Dolg čas mi je.
Si za klepet kar tako?
Greva na sprehod?
Naj naju svež zrak objame.
V mislih te prosim,
spomni se,
in vzemi mojo roko v svojo.
Sam si mi dejal,
da ti je moja bližina ljuba,
torej to dokaži.
Natrosi mi blagih misli.

O, glasba…, glasba…, glasba…, kako si čudovita…
Znamenje, da človek še lahko resnično ljubi…
O, glasba…, glas srca iz tebe se zrcali,
ti si več kot vse besede…
Resničnejša, močnejša in mogočnejša
od vsega si minljivega…
Kako opereš dušo
Kako potegneš vase…
Kako osvajaš in prežemaš moje bitje…
Kako si čista, nežna, nepopisno lepa…
Visoka pesem mojega srca…

Danijela Premzl

Že nekaj let si mi prijatelj zvesti.
Najina komunikacija je v tipkah in v ukazih skrita,
rezultati najinega razumevanja pa so vidni na zaslonu.
Preučujem tvoje zmogljivosti.
Ravnam se po nasvetih strokovnjakov,
ki vedo, kako se rokovati s tabo.
Ugotavljam, da veliko bolj učen si kakor jaz,
vendar me vsaj ti ne ocenjuješ,
ampak moje znanje vztrajno s svojim dopolnjuješ.
Varno hraniš moje slike, glasbo, filme, besedila.
Si zelo priročna spletna enciklopedija.
Pismonoša tvoj me redno obiskuje,
nabiralnik moj se nič ne pritožuje.

Želim si sanjati medvedka iz pliša,
ki se prenajeda medice in tačke
kosmate steguje prek jase, kjer hiša
iz brun ob potočku namaka oblačke

v odsev svoj in poleg odseva ležijo
nečimrni, strti kristalčki zrcala.
V odsevu sled vile, za vilo stojijo
princeske. A le katera je prava?

Želim si sanjati cvetlico odseva,
kako se vzpenja in pleza in vije.
Prek lica zre rože brezčasna lepota,
vrtinec dišav je kot plašč domišljije.

V vsakem pogledu
je majhna kletka.
V njej se oglaša ptica
iz svojega totemskega telesa.
Ujetega ptiča tožba
se okrepča z molkom.
Ko vzide jutranje sonce,
se skrij v njen glas
in utišaj v sebi žuborenje prvinske
rodovne vode,
ki se izliva v reko,
v povratni tok k izviru.

Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.

Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.

Ta trenutek čutim,
Nekaj neotipljivega,
Kot sanje,
Nekaj večnega,
Se v mojih očeh zrcali,
Čas ne obstaja,
Je le utopija,
Vse strani življenja,
Stiskam v dlani,
Sočasno vsak dražljaj, impulz,
Združen v enem,
Na dosegu notranjega vzgiba,
Neskončnost dojemam,
Igrivo zajemam,
Tisto, kar mi je bilo nekoč nedosegljivo.

Izumetničena sedanjost nas je oddaljila,
Neskončna tišina v nas samih,
Sredi kaosa, ki nas obkroža,
Nas ni osvobodila okov pradavnine,
Pozabili smo svoje korenine,
Izgubili smo stik s zemljo in bližnjimi,
Navadili smo se bolečine,
Ki je postala skoraj naravna,
Kot je bila ljubezen svoj čas,
Naša veličina, je sedaj postala zgodovina.

Jeza in sovraštvo sta preprosti,
Zelo enostavno je sovražiti,
Težje je sprejeti,
Brez predsodkov,
Pogledati v dušo tistega,
Ki stoji pred teboj,
Ga objeti in sprejeti,
Ne glede na to kar ti govori srce,
Najtežje je ljubiti in to pokazati,
Malenkosti v očeh opaziti,
Pravi čas spregovoriti,
In razumeti, kar nekdo v sebi nosi,
Vsak na koncu koncev,
Za odpuščanje prosi.

Prisluhnila sem pomladi,
se dotaknila prvega cvetja,
sončnih trobentic, zvončkov,
ter prisluhnila melodiji..
pesmi pomladi o ljubezni,
svoji notranjosti, žgolenju ptic.
Začutila sem moč sonca,
se veselila ozelenele trate..
spomladanski veter.
ki me je gladil,
podajal roko...
mi pokazal pot tja,
kjer me čaka on...