Če ne bomo imeli domišljije,
bomo umrli v zatohlih kletkah preteklosti,
ki je izobčila iz našega spomina
barvne preproge mladoletnih travnikov
in zatišno glasbo ustvarjale slasti.
Tam globoko v srcu rojijo čebele svojo pesem.
V nekem skrivnem kotičku slišim medeno glasbo miru.
Z rogovilami minljivosti nas vleče življenje
v himnični barvni zanos domišljije.
V šatulji cveta je shranjena do polovice
izpeta pesem, ki razpira soncu svoje liste,
kot da mu kovinska noč hoče ukrasti trenutek.
Jutranja luč se je naslonila na podvodno fantastiko,
v svet čudežnega brstenja, ki hoče živeti v korali.
Je morda to optična prevara oči,
utvara razuma, prispodoba podvodnega življenja?
Med košatimi morskimi travami sem našla
starodavna imena rib in njihovo domovanje.
Naletela sem na svojo človeško samoto.
Val je s svileno haljo plesal svoj valček.
Na meji, kjer se končuje realnost, sem zaprla oči.
Zbudila sem se v ozvočeni dvorani s šumom
morja in krikom človeškega začudenja.
Koralnemu grebenu sem dala žensko ime.
Brez vzroka me je preplavila radost gibanja.
Pozabila sem iz katere rečne struge prihajam
in kam me vodijo mokri pločniki.
Bila sem slap svetlobe, vznesena v duhu.
Vso genezo svojega rojstva sem prebrala na novo,
zaznamovana s sončnimi pegami in sijajem
svetlečih se krivulj, kot da me je čas na novo
spočel v mutacijah velikega žrela vulkana.
Začutila sem počasen vzgib, bivanje na novo.
Bivanje, ki ga zahtevajo izviri notranjih besed.
Napisala sem zgodbo o pobegu pred svobodo.
Nebo mi je nastavilo ogledalo svoje brezmejnosti.
Če ne bomo imeli domišljije,
