Končno si želim živeti,
zdaj vem
kako čarobno je
nekoga imeti resnično
in v globino rad.

Oči spet vidijo lepoto
v duši je radost,
nekje v tebi pod goloto
magični je most.

Ti si meni energija,
moj notranji mir,
to si, kar mi prija,
inspiracije izvir.

Zašla je zarja včerajšnjega dne.
Pustila za seboj je temo.
V luč današnjega jutra ponovno se zbudila je.
Izbrisala se je črnina minulega dne.

Danes vstalo sonce znova je.
S seboj prineslo je svojo luč,
da prežene preostale temne sence.

Razočaranje napihnjen je balon,
ki med letom je nenadoma uplahnil.
Razočaranje je naložen vagon,
ki na tirih si kolesa je izpahnil.

Razočaranje kot tesen je obroč,
ki kot kača se okrog srca ovija.
Razočaranje je kot dolg žebelj žgoč,
ki v srce ti kdo počasi ga zabija.

Razočaranje utež je na nogah,
ki te vedno bolj v obupa brezno vleče,
razočaranje nenaden je preplah,
da usoda ni ti namenila sreče.

Žalost je zakrinkana pojava,
ki - nevabljena - srce zasede,
da ne more duša do besede,
ker grenkobo v sebi le zaznava.

Žalost je, če se ti ne dogaja
to, kar k sebi hočeš privabiti,
ali, kadar moraš se raziti
s kom, ki srcu tvojemu ugaja.

Žalost je, če sploh te ne opazi
tebi najprivlačnejša oseba,
ali če nenehno ta koleba
med teboj in drugimi obrazi.

Ljubim tvoje besede
Ljubim tvoj smeh
Ljubim tvoje oči
Ljubim tvoje ustnice
Ljubim tvoj vrat in rame
Ljubim tvoje prsi
Ljubim tvoj trebuh
Ljubim tvoja kolena in noge
Ljubim tvoje boke
Ljubim tvoj hrbet
Ljubim tvoj pas in nižje, tudi odzadaj

Vse to ljubim,
Tebe ne ljubim.

Z jeklenimi zobmi
bom pregriznil
tvoj srebrni vrat,
z zlatim jezikom
bom polizal tvojo
neskončno energijo,
dvignil te bom
in te vrgel v ogenj zvezde,

zatem se bom
stuširal s kislino
in prišel za tabo.

Danes sem tak,

Da mi po godu je vsak –
Na trenutke molčim in poslušam,
Spet drugič govorim,
Da se včasih še meni zazdi,
Da težim…

A v glavnem dopuščam
Vsem Dušam
Svoj Mir in svoj Glas;
Morda kdaj res celo preveč popuščam…

A to sem Jaz…
Takšna je moja Izbira!

…In spoštovati jo –
TO je moja Namera…

Svoje hladne prste
Bom ovil
Okoli tvojega vratu,
Ledeni poljub
Mrtve ljubezni
Bom dihnil
Na tvoje ustnice.

Takrat naj se ustavi
In umre vesolje
Zmrznejo naj zvezde,
Naj ugasne
Tema in luč,
Bele v temi,
Te naj ne vidim,
Črnega v temi,
Me ne boš videla.

Tam na trgu, sred vasi,
kjer vse diši od cvetja,
tam se lipa v zelenju bohoti,
čeprav je stara že stoletja..

Pod nje zelenimi lasmi,
fant poljubil je dekle,
se je zaljubil kot še ni,
ljubi dragi je predal srce..

Sta dom zgradila složno,
na up sta morala vzet
in edino je bilo še možno,
draga šla je služit v svet..

Prišel sem
Vzponi so za mano
Pozabljeni napori
Noči brez teme
Dnevi brez svetlobe
Leta hrepenenja
Kruta resnica
Tvoj nasmeh
Tvoja odločitev
Moja nemoč
Tvoj klic
Na pomoč
Tvoja resnica
Njegova želja
Moja žalost

Z ognjenim jezikom
se bom prebil
do tvojih prsi,
v razbeljeni objem
žareče ljubezni
te bom stisnil
in zažgal.

Kdo mi testament napiše
Zakaj mi pravi imam te rad
Na razpelo se podpiše
Goni me iz vročine v hlad

To je roka, ki me tepe
Ne sovraži, se smeji
Rane so postale lepe
Le v glavi kri boli

Božaj me kamor spadaš
Ljubi me brez oči
Zmeraj isto, ti zavladaš
Enako tebi, tisti, vsi

Tihi mrak pokril je zemljo,
noč v prvi dan hiti,
življenje tvoje se začenja,
zapiše ti usodo dni.

V temni izbi tvoja mati
solze sreče briše si,
zaskrbljena sedmo dete
v staro zibel položi.

Čas otroštva hitro mine,
kakor sanje je mladost,
tiho srečo človek kuje
dokler ne sreča te starost.

Nekoč sem izgubil
Kar nikdar nisem imel,
Takrat samoto sem zasnubil
Nisem črn, nisem bel

Pride dan, ko bom zaspal
Pride noč, ko bom kričal,
Zdavnaj sebe sem izdal
Tam pred vrati sam bom stal

Danes
srce naj ti govori
o angelu, ki čuva te,
upajoče spremlja te.

Ljubeče
v snu - ob tvoji žalosti
duši tvoji šepeta,
vero v življenje da.

V tišini
ob njega prisotnosti
se razkrijejo moči,
skrivnosti zvezdnatih noči.

Neizrekljivo bela.
Pridušeno bela nežnost
in ranljivost zgoščenih zvokov.
O, cvetna veja drevesa,
razžarjena luč vode,
globoka svetloba magične moči,
podzemna pianistka,
vznikla s svojim glasom
in vitkimi prsti ob telesu,
zapredena v deviškost zemlje
s svojo gibko lepoto,
z utripajočim sijem kometa.

Zeleni se jutro.
Impresija.
Pojav občutka.
Ustavitev časa.

Pot poti
preko grebena,
teža bremena
teži na tla

klop klopi
kjer je voda,
nikjer je ni
za zmeraj

Dan se lovi z jutrom in spat se hodi s kokošmi.
Še posebno to velja za kokoši in njim podobnim.
Taki pa smo v večini.
V večini preveč kokodakamo in premalo naredimo.
Svet in druge spreminjamo tako, da spreminjamo in spremenimo sebe.
In?
Še sreča, da tudi slepa kura zrno najde.
Ali potrebuje za to pol dneva meditacij, fizičnih treningov, razgibavanj,
visoko duhovnost in ponovna rojstva?
Ne.
Zrnje je raztrošeno čisto blizu, na lastnem dvorišču in ne v nebesih.
In?

V pomladni prvi dan
prebujam se
iz tisočletnih sanj

Kot v transu nad zemljo lebdim
Kot v sanjah na perutih letim
Skozi gozdove
Čez polja hitim

Ko človek išče srečo na tej poti,
ustavi se korak in se ozre,
a vidi, da je v zmoti.

Iščeš tu, iščeš tam,
a usoda usmeri se drugam,
ko greš pač prek vseh zablod,
najdeš zopet svojo pot.

Sovražiš ljudi,
ki so drugačni od tebe?
Sovražiš, ker niso taki kot ti,
ker so boljši sami od sebe?

Sovražiš dekle,
ker ima mehkejšo kožo in polt svetlejšo?
Sovražiš vse,
ker ne preneseš, da ima pot uspešnejšo?

Sovražiš jih,
ker so drugačni od ljudi, ki jih poznaš!
Sovražiš njih,
ki so samo drugačni od nas!

Že v soncu ziblje se pomlad,
ko vedno ti mladost pričara,
na kraj kjer vse brsti, poganja,
v grmovju teloh zacveti
in kukavica spet pomlad oznanja.

Oh stari mlin, zdaj več te ni,
sledove mojih mladih dni obujaš,
spominov sto in sto budiš,
kar meni nekoč, zdaj drugim spet ponujaš.

Zakaj je v nas tolikokrat žalost,
jeza, osamljenost in neodločnost,
saj smo tu le na krajšem obisku,
z namenom, da opravimo nalogo,
ki nam je bila dana.
Mogoče bomo skozi ta čustva
ugotovili prav to,
saj z vsakim čustvom pride novo odkritje,
s tem pa odkritje samega sebe.