Ljuba...
Žalost je znak da te Bog nekam vodi. Žalost, rane srca-naše duše bolijo. Nekdo nas je razočaral, nas ni sprejel, nam odrekel ljubezen itd. So žalosti zaradi katerih se ponoči prebujamo oznojeni s krikom na ustih in strahom občutka kot da je neka zgoščena navzočnost v naši sobi. So žalosti, razočaranja, ki jih ne moreš pozabiti. Pa vendar, tudi najbolj gosta tema ima svetlobo. Celo, ko je tema najgostejša, žalost največja, je ta svetloba močnejša in kot zdravilo močnejše.

So trenukti ko mislimo da ne zmoremo več, ko smo z močmi na koncu, ko je modrost izčrpana, tedaj pride Bog in v nas vstopijo nadčloveške moči. Takrat se v nas začne nekaj novega. Bog nikomer ne daje bolečine ali žalosti, katere ne bi zmogel prenesti. Bog včasih dopusti globoko žalost samo zato, da bi Ga z vsem bitjem iskali.

Nekoč sem bil v bolnici na obisku pri mojemu prijatelju, ki je imel hudo prometno nesrečo. Vse ga je strahovito bolelo, antibiotiki niso in niso dovolj prijeli, da bi mu odvzeli hude bolečine. Noči ni spal. Na njemu se je videlo, da je ves v krčih bolečin. rekel mi je, da že nekaj tednov ne spi, da zdravila nikakor ne ublažijo bolečin. Predlagal sem mu naj moli na Kristusa.

Neke noči, ko ni mogel več izdržati bolečin, je v roke vzel rožni venc, ki sem mu ga prinesel in samo na glas začel izgovarjati: Kristus pomagak mi! Po nekaj minutah je bolečina izginila. Pravi, da se je zelo začudil, saj ni pričakoval takšen odziv na svoj krik, njegove molitve. Čakal je da se bolečina zopet vrne, a bolečina se tokom noči ni več pojavila.

No, obstojajo žalosti katere lomijo srce. Obstojajo žalosti v katerih nas lahko samo Bog tolaži. Obstoja praznina katero nihče v našem življenju ne more zapolniti kot samo Bog. Molitev je v tem primeru izhod. Naj Kristus položi na tvojo žalostno dušo svoje nevidne roke in te ozdravi od te žalosti.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]