Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.

Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.

Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.

IMAMO, DA DRUGIM DAMO

Iz misli ali še črk so besede,
iz radosti in not melodije.
Naj bo zraven trezen premislek,
tudi molk in malo tišine.
To doseči, podeliti, razveseliti,
nikoli obupa, lenobe podpirati!

LE NEKAJ

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti,
ko pa ljubimo, razumemo več.

Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.

Ljubezen je največje veselje,
toda kdor ljubi, ta trpi.

Kjer vrisk z gora v dolino odmeva,
družba veslih src na glas prepeva,
vrhovi tam planine so nam v okras,
jih obiskujemo, so nam v čast.

Morja modrina, poletno sonce vabi,
valov, opojnosti slane se ne pozabi,
še jadrnice, ladje, školjke na obali,
rad vsak poltjo z morja rad pohvali,

Nam kraje kjer griče krase gorice,
ob trgatvi rade obiščejo jih ptice,
a klopotci tam zganjajo že hrup,
odganjajo ne zaželene gostije up.

Majhen je kraj tam daleč stran od tu,
tam moj sladki je dom,
tam kjer gozdički so in potoki,
kjer žvrgolenje ptic nikoli ne ponikne.
Kjer v vetru diši po sveže pokošeni travi,
tam, kjer zaslišiš smeh in vrisk otroka,
kjer so obdelane gredice, polja, pašniki,
drobne cvetlice.
Da, tam je moj dom kjer prijateljstvo,
pomoč in dobra volja vedno nas obdaja.
Danes spet me siva cesta pelje tja v betonsko mesto,
spet pogrešala bom svoje drage, spet prišla bo grenkoba, bolečina.
Dom, kako te jaz pogrešam,
brez tebe spet praznina v meni se odpira.
Že odštevam dneve, ko zopet vrnem se nazaj v domače kraje,
med prijatelje, k družini,
da spet občutim domačo toplino in tako v srcu vedno nosim našo dolino.

Napisal resnično lepo pesem je poet,
beseda vsaka lepša je bila kot cvet,
a v duši svoji skrival svoje bolečine,
zaželel si počitka da bol v duši izgine.

Nekateri v pesmi iskali so navlake,
vlekli z njih besede, v črkah spake,
saj to jim je bilo v veselje,v naravi, umu,
sledili so svojemu bolanemu razumu.

sama si,
čisto sama,
nekaj je bilo med nama,
nekoč, sedaj sem odšel,
daleč, daleč proč,
saj zate bil sem nemogoč,
premalo topel in premalo vroč,
vzela me je temna noč,
ti klicala si na pomoč,
jokala si pod razpadlo streho in nekje iskala uteho,
jaz pa bom skušal izbrisati sledi bolečine s spomina,
še vedno pa za mene najlepša boš deklina,
tvoja radost,
tvoja toplina in najina pot,
polna zmot.

Si popila krvavo butelko, vino
da odpre ti sladko veno, žilo.
Kot vampir, vpregnil vate
vročo kri, sem požvrkljal
skočil v krvav tolmun, lepote zate
ta topli slap, me je obdal.

Tu sem, pil sem kri življenja
se topil v srcu vrenja
violina žilnih strun, zaigra
sliš se ton, ta zvok brnenja
tvojega krvavega srca.

S svojim pogledom si me ujel
le trenutek in vse si mi na glavo postavil,
tvoj me nasmeh je omamil,
sladke besede, navihani kodri, mehki dotiki,
upanje, da me poljubil boš končno,
kaj use bi imela če bi ti rekla pokončno..

A moja usta ostala so tiho,
ostalo samo je boleče hrepenennje,
duša vsak dan mi joče,
zdaj postelja mi je v uteho,
da sanje me pripeljejo k tebi.

Spet zacvetele so spominčice, vijolice,
toplo sonce majsko jih prebuja,
sadno drevje omamno cvete, diši,
maj najlepši mesec lepega cvetja si .

Na tratah prve marjetke ivanščice cvetijo,
čebel, metuljev lepih k sebi vabijo, gostijo,
a španski bezeg, ali selenca, jorgovan,
dišeč čeprav strupen, dišeč cveti v majski dan.

Si kot sonce na nebu,
kot zvezde v temni noči.
Si kot angel na zemlji,
omamni opoj moji duši.
Si kot prebujajoče jutro,
dehteči cvet jorgovana.
Si kot radostno hrepenenje,
strast do življenja.
Si romantičen poet,
navdih za lepši svet.
Si neizpeta pesem moje duše,
Ljubezni, radosti in sreče.

V nočeh, ko pod odejo iščem tvojo dlan,
spoznavam, kako je včasih vse zaman.

Hlad je in praznina tam,
kjer si nekoč govoril »rad te imam«.

Med tisoče dlanmi - tvojo bi spoznala,
med tisoč vonji, vonj bi kože tvoje prepoznala.

Zdi se mi,
da diši prav do hiše.
V sadovnjaku so si drevesa nadela bele obleke,
v krošnjah glasno čebljajo drobne ptice,
regrat krasijo prve lučke
in nebo je jasno, brez vsakega oblačka.

Prihajajo prazniki,
Dvorišča so čista,
po hiši diši.
Gospodinje pripravljajo cel kup dobrot.
Čakajo na obiske otrok,
čakajo prijatelje, na stisk rok.

Ležim samo ležim,
srce mi razbija in po njem hrepenim.

V času nazaj z mislimi bežim
in želim si obuditi spomin.
Spomin na lepe dni z njim
in na dni, ko življenje z rožicami postlano je bilo
in težko pospraviti mi je bilo posteljo.
Ko za praznovanja sem si želela stvari
in ne ljudi
in ko je sestavljanka bila le škatla s koščki,
ki potrebno jih je bilo pravilno urediti
in ne zdaj,
ko življenje se je v zahtevno sestavljanko spremenilo
in ne najdem več pravih koščkov,
ki skupaj bi ga nazaj zložilo.
Prav tako bi lahko rekla za srce,
ker ne vem kateremu koščku bi sledila
in v katero smer bi se obrnila.

Vse je novo, vse drugače ta čas, a vendar znano.
Še sonce greje drugače, svetlejše je in bolj toplo.
Drugačni so ljudje, občutki lepši,
lice nasmejano, pogled svetlejši, vse je bolj vedro.

Je kriva pomlad ali nova vlada,
prebujena narava ali naša nada,
da nas v lepši jutri pripelje,
odpihne težave, uresniči vse želje.

Po dolgi zimi in breznu teme,
se prileže sonce in zeleno polje,
ptičje petje prekinja tišino,
čakamo črička s svojo violino.

Noč umira, spomini plešejo,
temne sence me obdajajo
srce je prazno, hladno
novo jutro se budi.

Sedim na bregu reke in jočem...
A reka tiho teče.

Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce,
posijalo je na spomine,
ki kakor led zamrznjeni leže v njem
in jih stopilo.
In z novim jutrom se je rodila bolečina...

Biti svoboden kot ptica,
razpeti krila in poleteti v nebo.
Prepevati z zvonkim glasom,
loviti sončne žarke,
biti glasen v mogočni jati
ali sam samcat na posušeni veji
opazovati svet pred seboj.

Biti svoboden kot ptica,
z domom tam nekje v goščavi,
na popoldanskem počitku v mehki travi,
s polnim trebuščkom drobnega zrna
ali rožnimi cvetki otožnega trna,
v nizkem preletu čez potok in polja,
vse tja do sinje modrega morja.

Kaj mi mar drugi, če čutim energijo,
Kaj me briga, o čem govorijo.
Kaj morem, če se ukvarjajo z vsem,
O čemer premišljujem in o tem kar vem.
Pisem, ker me beseda osvobaja,
Ker napisano prav od srca prihaja,
ker pogosto čutim nemoč,
Ker ni več, kot bilo je nekoč.
Čutim, da s pesmijo nisem sama,
Da vse povedano ni prazna slama,
Da semena padejo na plodna tla
Da iskrene zelje se kdo prepozna in
Da napisana beseda nekaj velja.
Dokler bom tako čutila, ne bom peresa izpustila.
Ostati moram, to kar sem,
Pisati o vsem, kar čutim in vem.

Jeanne

Pravijo, menda danes svetovni dan je poezije,
čast besedam ko le te v verzih spregovorijo,
morda si drug način izražanja želijo,
saj izpovedi resnično je nešteto,
z besedami v pesmi vse zajeto.
srčno rano v notranjost vpeto.

Žal nekaterim gre le za prevlado so samovšečni,
pišejo v pesmi menda ostali bodo večni,
drugim poetom od rojstva jim je dar.
Spet nekateri zgolj le za denar,
jezik v zmazek spremenijo,
kar sami sebe se častijo…

Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…

Usmiljenje je lažni obliž.
Priklanja se občutju nemoči
in mu daje potuho.
Kastrira Človekovo dostojanstvo.
Na pozabljen Božji dar Človeku,
nameče prezir.
Pohodi Moč, ki bi rada zrasla,
verigam doda nove verige.

Sočutje je srčna roža.
Diši in cveti.
Ranjenemu kastrirancu
podari upanje, vrednost,
ki jo je vanj vdahnil Bog.
Vzpodbuja kalečo Moč v njem.
Ploska prebujenemu dostojanstvu.
Hvali veličino ustvarjenih stvaritev.

Lovim ravnotežje med
med »morati« in »hoteti«.
Sprašujem se, kateremu izmed
obeh vzgibov dati prednost.

Resnične ali pa samo namišljene
dolžnosti in skrbi
ves čas terjajo mojo pozornost
in me silijo v smotrno dejavnost.

Prelep decembrski je čas...
Ozračje je prepolno pričakujočega upanja...
Svetle lučke vsepovsod,
vse je praznično razpoloženo...
Oči se bolj vedro iskrijo,
srca ponovno oživijo...
To je čas,
ko v nas se nekaj zgane,
čas, ko človek si oči pomane,
ko korak postane bolj odločen in vesel,
čas, ko včasih bi najraje vse objel in kaj zapel...