Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Ne odlagaš smeti pred tuja vrata,
tudi laži in žalitev bilo bi te sram.

Ne prepuščaš drugim vseh opravil,
marsičesa lahko se sam naučiš.

Ne privoščiš si prav vsega,
skromnost ti je ljubša od želja.

Ne hvališ drugih zato,
da te s pohvalo poplačajo.

Veselim se toplih poletnih dni in vročih noči.
Veselim se novih , zanimivih ljudi.
Veselim se neznanih poti.
Veselim se prijaznih besed in tvojih nežnih dlani.

Veš, dragi moj,
veselim se vsega, kar obljubila sva,
ko sva še mlada bila, zaljubljena oba,
ko sva klatila zvezde z neba.

Potem je vse lepo kar nekam odšlo.
Nekje se je izgubilo.
Vse lepo je čez noč minilo,
Vse dobro naju je zapustilo.

Potujem po svetu in v kraje neznane
in uresničujem svoje majhne, skrite sanje,
občudujem velika mesta in neznane poljane
in potiho stopam vanje.

Ko človek odkriva kraje neznane,
želi potovati več in vse več,
približati svet, podreti ograje,
da nas ne omejujejo več.

Ljubim te in vem, še naprej te bom ljubil,
čeprav vem, da davno sem te že izgubil ...
Nekoga drugega nekoč boš vzljubila
in mojo dušo ter srce boš s tem ranila.
Čas z leti, z veliko hitrostjo bo mineval,
jaz pa drugi čustva ne bom razodeval.
Mnogo noči prebedim vse tja do zore.
Bog, zakaj doživljam takšne hude more?
Moji menjajoči občutki beli so in črni,
res lepa in podobna dolgonogi si srni.
Sedaj počutim se tako obupno, grozno.
Kaj naj rečem? Sedaj je vse prepozno?
Grenak priokus preteklosti bo ostal,
jaz pa na dežju včasih ves sam bom stal ...

Živim od vode, sonca,
darov zemlje in zraka;
tudi od pokojnine,
zanjo drugim se jemlje.

Sem kot bršljan
ali bela omela,
postarana in dolgoživa
kot zimzelena rastlina.

Že malo betežna,
solidarnosti deležna
včasih se vprašam:
Sem dovolj hvaležna?

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Sprehajam se po cvetočem travniku svojih misli.
Tovrstno cvetje in zelenje je živahno barvito.
Prevladuje rastje toplih barv, na katerem se oko rado ustavi,
da se spočije ob svežini nedosegljive lepote,
lepote, ki jo moraš najprej znati zaznati s srcem,
da lahko potem resnično ostrmiš nad vso veličino njene preprostosti.
Ta moj travnik pa je samo neznaten približek resničnega veličastja lepote,
ki jo le nejasno sluti moja duša,
lepote, ki jo je nasipal Sejalec – Stvarnik v sleherno srce.
Lepote, s katero je ljubeče zaznamoval vse kar biva in kar je.
Ta Lepota se v resnici imenuje Ljubezen.

Danijela Premzl

Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.

Iz dneva v dan več bridkosti
vse več ljudi že skrbi in teži.
Zakaj širiti ocene in sodbe,
javno ožigosati domnevne krivce?

Zmerjanje res ni izhod,
obtožbe nikomur v pomoč.
Nikar v zapravo dobrih moči,
tvojih, njegovih, še mnogih.

Človek, najprej ozri se k sebi,
o svojih napakah razmisli,
zavestno se jim odreci,
opraviči se, vse popravi.

Zdaj v času karantene sem se odločil,
da te razveselim z eno od mojih pesmi,
ki jo tudi sam izvajam ob spremljavi dveh prijateljev iz Maribora.
Upajmo, da se ta karantena čimprej konča. Želim ti vse dobro

https://soundcloud.com/stoychi/i-love-you-stoyan-svet?

Za vsakim dežjem slej ko prej posije sonce,
za vsako zimo zopet se rodi pomlad.
Današnje solze žalosti v očeh
se bodo jutri spremenile v solze sreče...
Svetloba Dneva bo zakraljevala in premagala temo Noči.

Verjemimo v veselo oznanilo bližajoče se Velike noči,
da je Življenje mogočnejše od Smrti
da Upanje nikoli ne umre,
da Ljubezen vse premore...

Poznam jih, radi nergajo, kritizirajo,
iščejo dlako v jajcu, perje pri zajcu,
polni so samohvale, vseh naj lastnosti,
rekel za nje kar poosebljenih norosti.

Radi spijo, se ob polni mizi veselijo,
ne pri lastni, pri tuji tja kar priletijo,
če jim kaj ni povšeči , jim neznan okus,
svoje nasveti delijo, ob tem pa bentijo.

Mene je strah ljudje.
Strah me je vašega ravnanja.
Strah me je prepoznih odločitev
In strah me je pomanjkanja zaščitnih sredstev.
Strah me je, da zbolijo, moji najdražji
in strah me je, da težko obolim.
Je strah tudi vas?

Mene je strah,
da zboli zdravnik, ki bi moral skrbeti zame.
Strah me je, da omagajo sestre, ki nimajo zamenjave.
Strah me je, da bolezen ne bo lahka.
Ja, strah me je informacij, ki me neprestano spremljajo.

Ponovno topoli bodo ozeleneli,
v vetru prelepo pesem mi zapeli,
Mura igrava, razposajena tam hiti,
vrnitve štorkelj pričakuje, se že veseli.

Kot rajske ptice bodo ponovno priletele,
utrjena mogočna gnezda tam so imele,
simbol panonske ravnice tem ljudem,
zdaj čakajo le na ta pričakovan den.

In ko bodo krožile nad pašniki ravnico,
občudovali bomo spet prelepo ptico,
morda da rojstvo med ljudmi oznani,
nas vse iz spanja zimskega predrami…

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Prišel mož srednjih let v trgovino,
nekaj bi kupil a nima gotovino,
ubog bil že na videz kar se da,
kar dobi, zasluži premalo ima.

Tri hčerke krive, to je pokora,
želja neskončnih to je že mora,
se prva udinja, kuha v župnišču,
pa druga citre brenka v letovišču.

Tretja policistka vsem strah trepet,
ušla jim je mati je izginil nasmeh.
Ko prva kuha tam župnik se jezi,
vse je narobe, se vse prismodi.

Sem zgodaj zjutraj prebudila se,
tam gosi iz gnezda dvignile so glasne,
od psa pobudo vzele so jasne,
jim kosmatinec, pes bil v pomoč,
a kot po navadi potepuh izginja v gozd
na obzorju že sonce sramežljivo sije.

Rada zjutraj zrem tja v dolino,
a že iz dimnikov se dim vali,
da riše črte v nebo mi spregovori.
Spet zdaj meglica ga zakrije,
prekrila vso je tam dolino,
in naravo pokrila je s sivino.

Kjer na bregu mogočen hrast stoji,
objela, skrila megla kot da ga ni,
tam žled in sneg sta ga močno ranila.
Tako veličasten je stal v vsej veličini,
objet bil v led, bremena ostaja sled,
polomljen, strlo vejevje mu v tej zimi.

Lep sončen dan je a že jutri dež se obeta,
le kakšen bo v nedeljo, torek, pust prihaja,
dnevi ko vse se spremeni preobleče, vsak,
naj bo povprečnež, otrok, ta dan ima rad.

Sam razmišljam dodal bi še tepežni dan,
nam pust postal veliko bolj bi spoštovan,
po puklih dobili bi znani jih nekateri,
lopovi barabe tajkuni vseh vrst preberi.

Je res sramovanje
negativno čustvovanje?
Takšno je le sramotenje,
napak drugih naštevanje.

Kdor nikoli ne zardeva,
tudi sramu ne pozna,
si zlepa napak ne prizna,
jih tudi ne odpravlja.

Z zanikanjem svoje krivde
v napačno smer gre življenje,
saj sram terja spremembo
in dobrega pravo veljavo.

Če si dan ali dva
vesela pustna šema,
ni prav nič narobe,
saj nasmeješ še druge.

Ni prav in ni dobro,
če z videzom, masko,
skrivaš svoje bistvo
vsem in pred sabo.

Še kdaj moram izreči –
ne drugim, le sebi:
Nikar v izgovore, ne v laži,
tudi sebi se boljša ne kaži!

Gledam na vrh gore,
sončni žarki jo krasijo,
oblaki temni na nebu le na tej
strani gore nekam hitijo…

Morda nosijo v sebi dež, sneg,
a vrh gore se koplje v soncu,
snežno pokrivalo se blešči,
kot da pogleda ne želi…

Sedaj je tudi na tej strani posijalo sonce,
čarobne meglice se sprehajajo,
dolina se je iz zaspanega jutra
spremenila v sončen dan.

jože.k

Mar zrete gledate v zvezdnato nebo,
vsem vabljivo skrivnostno nam lepo,
kjer tamkaj steze, njih sijaj je čar.
utrinki željo izpolnijo ti radi v dar.

Morda ugledaš voz je veliki ali mali,
da ne izgubiš se na zemlji naši stari,
severnica sveti ti pravo smer pokaže,
zodiakalno ozvezdje tam gor ne laže.