Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.
Deroča je s sabo valila
vodno gmoto,
blato, kamenje,
padla drevesa.

Pustila sem,
da je upadla.
Čeznjo sem tako prišla
brez težav, zlahka.

Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.

Raztegnem svoj pavji rep
in se košatim,
kitim se z njim.
Lep je,
pisano modro perje žari.
Pavinja ga občuduje,
pa ni edina.

Raztegnem svoj pavji rep
v pahljačo
modrih očes.
Prestižno,
kot se za pava spodobi.

Iz por sika para.
Vročina puhti,
razžarja sopeč zrak
in pesek v tleh.
Lakomno liže vodo
iz talnih por
in peče v mehurjaste podplate.
Žge.
Vse do večerne zarje žge.

Posuši prehod v morju življenja,
a le toliko,
da romarska odprava
zapusti deželo sužnjev.

Olupljeno deblo se obraste naravno.
Ljudje so mu slekli kožo,
da bi dobili zdravila.

Breza molči.
Bela skorja je prerastla brazgotino.
Ne razkazuje je,
ne postavlja se z njo,
ni žrtev in ne plemenitež.

Zarja večerna že čopič svoj vleče,
nežno obarva vrhove gora,
vabi prijazno obzorje žareče
sonce zahaja, se tiho smehlja.

Luna je bleda, še barvo dobiva,
saj prebudila se komaj je zdaj.
Gručo otrok na igrišču poziva,
treba domov bo, saj igre je kraj.

Fant in dekle pa takrat se dobita,
in občudujeta sončni zaton,
tesno objeta na klopci sedita,
njun je poljub kakor sladek bonbon.

Mrak se naselil ob Muri,
Ko so mamca doma odprli duri,
Zaslišalo se petje deklet,
Brhkih, prisluhnil bi ves jim svet.

Prižgale luči so se povsod naokoli.
Se petju pridružili se še sosedje,
Pesmi domači iz srca,
Takšne pokrajina ob reki ima.

Pritegnili so k petju še topole,
Šumenje Mure čar jim daje,
A iz daljave sliši se mlin,
Zdaj poje še mlinarjev sin.

Ponovno je z menoj poletje,
V senci iščem zavetje,
Morda se v potoku osvežim,
V senco na hladno si želim.

Zdaj želim si še pijače,
Pod senčnikom ob glasbi,
A da ne preglasi ptičje petje,
Ki našli so zavetje.

Od daleč vabi morje,
Osvežitev slana pekoča,
Tam sonce žge, žari,
Galeb nad gladino poleti.

jože.k

Izhod iz pravljice
je realnost.

Žareči zublji
tam daleč na obzorju
poljubljajo nebo.
Razpokane ustnice
žejno vpijajo
nevidno vlago.

Srce je begalo
v astralu
in vame pošiljalo odmev utripa.
Vzela sem si ga nazaj
in ga vsadila vase.

Preskočim to zanko.
Preskočim ukano.
Preskočim preteklost,
preskočim jo z življenjem v sedanjosti.

Preskok je enostaven.
Zanj sem vedno popolno opremljena.
Včasih zadošča poskok,
včasih tarzanka,
včasih si pripnem metuljeva krila,
včasih zlezem v kengurujevo vrečo,
včasih jezdim poskočnega konja.

Popotniška palica je prislonjena v kot.
Poletje ponuja svoje prsi,
zeleno tišino,
jezersko globino,
igriva porečja
in darežljiv vrt.
Utrip, ki me radosti.

Čaša poletja je polna.
Užijem ta nektar
z medenim okusom.
Popotniška palica je prislonjena v kot.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.

Ko jo opazujem,
se širi.
Je polje neskončnih možnosti.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.
Utripa brez misli.
Le je
in jaz z njo.

Rob mize ji pravi,
tu je skrajna meja.
A kroglica se kotali dalje,
zdrsne na tla
in se kotali dalje,
skozi odprta vrata,
preko stopnic,
v pisan vrt.

Tu je šepet o skrajnosti glasnejši.

Oglašajo se rožni popki,
misleč, da je konec,
ko ne zdržijo več pritiska.
A se le odprejo in dajo prostor
razkošnim cvetovom.

Zakaj je to tako težko
spregledati in videti,
kaj nama je narobe šlo,
da v trnju duša zdaj ječi.

Je bolje biti zaslepljen
na hladnem bregu iluzij,
v občutkih duše izgubljen
s tančicami vseh fantazij.

Obujava spomine le
na to, kar je nekoč bilo
in kar lahko bilo bi še,
kar hoče duša in telo.

Ni cerkev,
ni tempelj,
ni oltar malikov.

Le včasih se zares zavem,
kako je čudežno in sveto.
V njem živim,
povsod sva skupaj.
Večino stvari
zame opravlja samodejno.

Ledeno kocko
postavim na sonce.
Gledam v ta led,
znotraj je uklenjeno
nekaj živega.
Nekaj,
kar ne zmore pobega
iz zmznjene ječe.

Ledeno kocko pustim
na soncu.
Sčasoma izginja,
led se tali.
Sonce pozna
pot v odrešitev.
Sijalo je toplo,
kot je ustvarjeno.
Tako je rešilo
ujeto jetnico.
Živi!

Prerasla je zelenilo.
Njen popek je vzniknil
iz mojih globin.

Radost življenja
v njem se vrtinči,
odpira njen cvet,
razkošno diši.
Velik cvet vrtnice
me veseli.
Bela, z rdečimi progami,
okronana z žlahtno lepoto,
odeta v ljubezen Boga,
živi, da me radosti.

Avstralska je legenda znana,
ki o trnovkah govori,
naravnemu zakonu dana
je moč, usodo jim kroji.

Ko ptice gnezdo zapustijo,
bodeči grm iščejo
in vztrajno vsepovsod letijo,
da končno ga le najdejo.

Na divji veji trn čaka,
je najostrejši, dolg zelo,
prav tja jih sila vleče taka,
da ptice nanj se usedejo.

Teža kliče k olajšanju.
Pred nevihto nebo potemni,
zgosti se soparni zadah,
težko se diha.

Razprem dlani
in spustim iz njih konce starih vrvi.
Nikamor več niso pritrjene,
držala sem jih iz navade.
Odprte dlani predejo predivo
in tkejo novo tkanino.

Novost je mežiknila
in spregledala.
Oprijem je popustil.
V stisnjeno Dušo
se vrača svež zrak.
Pogled je premaknil
svoj fokus.

Vzniknila je
druga parcela,
povezana s prvo,
a vendarle nova.
Dve celoti,
ki sta lahko samostojni,
pa tudi enotni.
Juhej,
lažje gremo naprej!

Razplete se vozel,
razplete se kita,
razplete se tudi
največja uganka.

Razplete se pajkova mreža,
razplete se spletka,
razplete se vsak zaplet.

Razplet je olajšanje,
zato so zanj vedno na voljo
načrt, moč in vsa potrebna sredstva.
A včasih je treba
pogledati s srcem,
da jih vidiš.

Imam jo rada, ker me ne priganja,
vedno me pričaka ponižno,
Je privlačna brezbrižno,
Tiktaka neslišno.

Nekatere moti, godrnjajo,
Se na znanost ne spoznajo,
menda ne služi namenu,
je ura po imenu.
Res je, kazalci stojijo,
si novo baterijo želijo,
a važno, da me ne preganja,
je točna dvakrat na dan in sanja.

Spomniti se Resnice je lahkotno.
Ko se spomnim,
da je to vse,
čemur je namenjeno moje življenje,
je to lahkotno.

Ko sprejmem,
da je to vse,
čemur je namenjeno moje življenje,
je to lahkotno.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. IV)

Srce ne bije, a v njem je sočutje,
Preteklost v pogledu ljubezni je ščit.
Spomini človeški so kakor posutje,
Sreče ji zrna polagajo v bit.

Pogleda v oči ga, krvavo rdeče,
Vidi v njih prošnjo, zave se, boleče...
Vodi pogled ji na steno kamnito,
Sliši se škrt, rok trz, sunkovito...