V jaslice je zlezel pretepaški razgrajač.
Črni Peter v družini.
Vsi se ga sramujejo.
Pred svetom ga skrivajo.

Za sabo nima častne preteklosti.
V sebi nosi korenino zla,
ki se hrani s strupom
zanemarjene bolečine.
Bila je spregledana,
najprej neopažena,
potlej zamolčana rana,
polna srama, jeze, gnusa.
Zapuščena, brez ljubeče nege
je kalila zlo, trpljenje
in povzročala težave.

Stik z zemljo,
Žarek sonca na koži,
Nežno dotikanje trave,
Vonj, ki napolni ti pljuča,
Sreča ki ne pojenja nikoli,
Čudež narave, ki te ne ustavi,
Utrip srca se ti na dušo nasloni,
Ko zaslišiš zvok potoka,
Glasba sveta, ki se naseli vate,
In vsa ta čarobnost,
Ki dušo prepoji,
Do te mere,
Da pozabiš na vse,
Vse izgine,
Tudi bolečina,
Nič ne ostane,
Kar nam dušo tare,
Vse izbriše,
Sledi zabriše,
In lahko začnemo znova.

Je v nebo švignila svetloba,
po nebesnem svodu z roba,
naznanja Odrešitelj se rodil,
zdaj svet Božje dete je dobil…

Zapeli so zvonovi, zven odmeva,
Sveto dete se v jaslih rojeva,
V cerkvi pesem se oglasila,
Marija nam Jezusa je rodila.

Sloveniji pesem zdaj pojem,
gozdovom in tratam v dolinah,
ljudem tamkaj ob Muri in Dravi,
ob Soči, Krki deroči spet sanjavi.

Kjer Triglav krasi mi domovino,
zahodno morje ponuja svežino,
žetev obilna na poljih in ravnicah,
pesem najslajša ob naših je pticah.

Samo tišina….
...le tišina…
v tišini utone bolečina…
Radost, veselje,
sreča, smeh…
Kričanje, zloba, jok in gnev…
...v tišini vse izgubi odmev…

…se ustavim, utišam… obnemim…
…tišine ni… ona – privid…

…vse… - je življenja tok…
…življenja tih in nežen zvok…

Vedrina teče v vedra
in se steka čeznje,
pretaka živost
jasne volje,
buči v slapovih čez skalovje,
skače v potokih,
pluje v rekah,
plimuje v neskončnih morjih.

Ima spočit, smejoč se obraz,
odprte dlani in poskočen korak.
Med nebom in zemljo
je gibka, pojoča,
igriva, marljiva,
včasih navihana,
včasih iskriva.

V mojih jaslicah
je moja notranja družina.
Negujem jo
in jo ljubeče hranim.
Ščitim jo,
varujem jo in ljubim jo.
Jaz sem njen dom
in njen skrbnik.

Domače ognjišče
nas greje,
oživlja spravljivo, mirno,
složno, pogumno,
verujoče in tolažeče,
oživlja hranljivo, čutno,
sočutno in vdano,
oživlja radostno in zadovoljno.

Oprijem.
Naslednja oporna točka.
Tipam v steni,
raziskujem.

Tipam trdnost in pokončnost,
čutim, da sem ji predana.
Čez njen hrbet plezam kvišku.
Nosi me, podpira me.

Potop v globine,
puhasti mehurčki,
bogastvo penine.
Šum vode,
kot v maternici.

Potop v globine.
Očiščenje,
mehko, samodejno,
varno, plavajoče,
toplo in olajšujoče.
Dihanje tišine.

Publika je bila željna predstave.

Vrv so mu napeli visoko,
globina pod njo je bila neskončna.
Ni stopil nanjo.
Vrv so spustili nižje,
pod njo je še vedno zeval prepad.
Ni stopil nanjo.
Vrv so spustili še nižje,
ni stopil nanjo.

Darilo Boga zame.
Globoko zaupanje vase
in v Stvarnika.
Stik s korenino,
ki iz globin Stvarstva
vame pulzira življenjsko silo.

Darilo Boga zame.
Bogato, razkošno.
Življenje s popolno opremo
za vse, kar potrebujem.
Razkriva se sproti.
Ustvarja se sproti,
skozme in v Stvarstvu.

Gibko in prožno,
lahkotno, po ritmu
se sučejo plesni koraki.

V njih valovim,
kot skodrana reka.
Skladno z napevom
in samodejno,
tekoče, z občutkom
užitka premika.

Začel bom z avtomobilom,
Odstranil vse usnjene sedeže
jih nadomestil umetnim usnjem ,
Prav tako bom menjal obutev,
pozabil na naravno usnje.

Zdaj razmišljam o jedači,
jedeh ki jih bom izločil,
jedilnik bom spremenil,
izločil meso in še nekaj živil.

Nekateri so trdili, da je le smetar,
je pobiral smeti nam malo mar,
kdo smeti, še vedno je vprašanje,
da vedno čisto bo so le sanje…

Je vrgel smeti, z avtom se odpeljal,
s smetmi cesto povsod nastlal,
spet drugi se s kolesom pelje,
pločevinko odvrže, je ne odpelje.

Najmanj kriv je ščetinar, kuža vaš,
za WC prositi ne zna na glas,
le dišeči kupčki ostajajo za njim,
ko nanj stopiš misliš, da boš hin.

Tudi jaz razvozlala svojo bi skrivnost,
bila premajhna sem takrat otrok še bos,
bilo je vreme na moj rojstni dan,
brskam po spominu a vse zaman.

Bilo je vreme, vsak me prepričuje,
a kakšno nihče ne ve to je najhuje,
morda cvetele češnje so.
nekoč izvedelo se bo.

Iztrgaj današnji dan
iz preostanka svojega življenja,
izpij vse njegove kapljice,
eno za drugo,
s slastjo.

Pozabi preteklost,
ne pluj v prihodnost,
zagrabi ta dan in se ga naužij.

Opravi vse dnevno delo,
vse svoje naloge,
eno za drugo.
Budno, prisotno, z veseljem.

So politiki se na vso moč želijo,
da med enakimi prostor dobijo.
Borijo se za dobro vseh ljudi,
boj bo trajal več kot par dni.

Se morda le za položaj borijo,
da najboljše plačilo dobijo,
ali pa je delo njihov glas,
ki seže v sleherno vas.

Tam rož rdečih,
čez noč spečih.
preko dneva odpre cvetove,
polepša vrtove, domove,
omamen vonj vabi,
vendar nikar ne pozabi,
ko utrgaš cvet bo uvel,
čaroben vonj bo poletel.

Če ga začutiš te prevzame,
je prijeten kakor sanje,
kjer si morda kralj,
vonj rož gospodar,
te spremlja čez dan,
rož najlepših čar,
zato polepšajo dan,
meni, tebi , vsem nam.

Povsod naokoli se blešči,
Iz otroških obrazov že žari,
snežinke so nam darilo,
staro leto se bo poslovilo

Božični čas nas prevzema.
ko četrta svečka dogorela,
bo otrok v jaslih se rodil,
nas v občutkih razveselil.

Priljubljenost je gospodična,
ki ljubi vonj rožnega olja.

Na rokah ostaja vonj rož,
ki jih trgaš zase
in jih deliš tudi drugim.

Pomagaj jim tu in tam,
nekoliko, kar tako, brez povračila.
Opazi jih, pohvali jih,
vzpodbujaj jih in ljubi jih.
Dopusti si v tem zadovoljstvo,
resnično in pristno.

Pajkova mreža,
tanka in skrita.
Skoraj prosojna,
skoraj nevidna.
Nepozorni jo lahko spregleda.
Lovi žrtveni plen,
brez lovca.
Pajek je skrit,
ulov le vzame,
ko je zapreden.

Puhasta blazina za lahko noč.
Poboža, objame, umiri.
Odvzame mi težo dneva.
V sinji molk potopi misli.

Šepeče mi večerno pravljico
o dobrem dnevu.
Vzpodbuja, da si dan zapomnim
le po dobrem.
Lahkotno privabi sen
in angela varuha.

Posebej mu je pri srcu Advent.
Po okrašenih ulicah se smuka,
skozi razsvetljena okna kuka,
išče priložnost, da vas obišče.

Duh blagostanja.
Z njim se življenje požlahtni
in obrne na bolje.