Bilo je, kot v grozljivki.
Podedovana nočna mora.
Življenje z vero v laž,
ki so jo odrejeni varuhi
učili svoje otroke.

Zakaj so lagali
in skrili resnico?
Kdo ve,
niti ni več pomembno.
Dovolj je
podariti svojo vero Sebi,
v srcu, kjer je doma
Božanska resnica.

Poslušal sem jih malo,
več se mi ni dalo,
menda zastopajo nas,
in si to upajo reči naglas...

Za katere oblečene čudno,
ja kot iz drugega planeta,
brhka mlada tam dekleta,
v oblačila v pevska odeta.

Se ponovno vrnil je v domovino,
Odšel tja na vrh na svojo planino,
Kjer je odraščal še dete otrok,
Nikoli pozabil ne bo vseh lepot.

Iz gozda kot včasih vetrič ohlaja,
Pogled seže naokoli mu ni kraja,
Se mu reka iz doline zalesketa,
pogled je pogrešal v sebi spozna.

Zapuščene so hiše, zaraščeno vse,
A tik ob poti koliba stoji tam še,
Kjer iz mladosti spomini živijo,
Nazaj v tiste čase spet hitijo.

Obrača se peščena ura,
v ritmih vdihov in izdihov
šteje, diha in veruje
vame in v Boga.

Včasih zgoraj, drugič spodaj,
sipek pesek se pretaka v sipine
z obrazom moje vere,
vere vase in v Boga.

Dano mi je bilo z rojstvom,
da verujem in zaupam
veličastnemu načrtu,
da se čujem in delujem,
kot najbolje znam in zmorem.
Da obračam svoj pogled
v dobro lice,
ki ga Svet vselej premore,
da radujem svojo dušo
z dobrim, lepim v ljudeh,
v naravi in v vsem Stvarstvu.

Vase sem vzela ta dan.
Učvrstil mi je kosti
v pokončnost,
pomagal je postavljati
vogelne kamne,
raznašal je obetavna sporočila
in pestoval sočutnost.

Vase sem vzela ta dan.
Igrala sem se
v njegovih trenutkih,
gradila sem samostojnost,
molila, da bi postala
boljši človek
in za to delala in živela.

Za seboj puščamo svoje sledi,
včasih kakor nasmeh, žalost,
pa tudi neurejenost, potrtost
brezbrižnost tudi do drugih.

Z nasmehom smo polepšali dan,
dnevu poklonili svetlobo upanja,
morda odklenili zaprto srce,
pregnali temne oblake dneva.

S toplo besedo povsod odpiramo vrata,
z nasmehom privabimo nasmeh.
Temačen dan spremenimo v sončen,
Ob pomoči nemočnim trosimo srečo.

Duša odlaga težo.
Zavija jo v sanje
in jim pusti,
da se me dotaknejo,
da sprožijo stik
s spominom,
z občutkom
in da jih zatem
položim k počitku.

Doživim se zgrbljeno
pod kruto težo spominov,
obkrožena s senčnim prepletom
spačenih in zahrbtnih ubijalcev
moje ustvarjalne sočnosti.
Biseri moje duše
so jih namamili
v pohlepne nakane.
Prišli so oblečeni v ovčje kožuhe,
maskastih lic in sprijenih vab,
ki so me klicale v objem
njihovih ovčjih kož.
Pod njimi so se skrivali
kradljivi vampirji,
lačni plena in plenilske pojedine.

Sem hodil po krajih iskal cvetlic,
V naših srcih najlepših že kraljic,
Tistih ki z lepoto prevzamejo,
z omamnim vonjem objamejo.

Pokukal malo sem v višave,
Tam kjer PLANIKA kraljuje,
Visoko na skalah domuje,
Tam odmev najlepše se sliši.

Spet zrem na Golico, njene trate,
Tam iz Narcis cvetna preproga ,
Po vseh tratah tja do roba gozdov,
Že grem počasi v dolino, domov.

Spet lastovke so priletele,
Iz svojih gnezd zapele,
Doma smo nam žgolele,
V pesmi so nam vesele.

Pomlad prebuja se iz sna,
Narava nam predaja se vsa,
Vrisk z gora že odmeva,
Fant tam dekliču prepeva.

Življenje podarja življenje,
Ljubezni polno hrepenenje,
Kot da je čakalo na maj,
Vse naokoli v cvetju je zdaj

Pletem si nove vzorce
v svoje tkivo,
svetli so,
dihajo
in me radostijo.

Nove misli letijo
v nebo
na perutih angelskih kril.
Varovala so me,
ko se mi je luščila stara koža.
Vrnila sem jo materi Zemlji
s pokopom in s spoznanjem,
da mi je v preteklosti
zrastla z razlogom.

Ti spustila nad vas se je noč,
priplazila se je skozi vsako lino,
v posteljo priganja malo Tino,
tamkaj klepetavo Martino.

Že mlečno kašo že je in hvali,
tako sladka je bi še in še malo,
po njej lažje se bo zaspalo,
O njej vse lepo sanjalo

Z zjutraj sonce že prebuja,
vstani Tina šole se ne zamuja,
zdaj s težko torbico hiti,
da pouka ne zamudi

jože.k

Stojim in gledam jih,
občudujem, rad bi jih objel,
pa ne morem, se z njimi pogovarjal,
besede namenjene njim se vračajo,
a so le odmev z gora, belih strmin…

Zdaj so vrhovi skriti pod oblaki,
na trenutke povsem zakriti,
potem pa se bleščijo s soncem obsijani,
odeti v belo tančico skrivnost,
kjer še nedotaknjeni vrhovi,
vabijo da človek pokaže junaštvo,
da jih v nepremagani smeri osvoji.

Klicali so potres,
ki bi potrgal korenine,
podrl zgrajeno živost
in opustošil pokrajino.

Klicali so potres
z besedami,
ki bi posrkale hranljiv ponos
na dosežke
in ki bi s strupeno slanico
izsušile tla,
jim odvzele plodno rodnost.

Žal naj nam bo precenjevanja in hvalisanja z uspehi in dobički
ob goljufanju in izkoriščanju drugih.

Žal naj nam bo radovednosti, zavisti in škodoželjnosti
namesto ustrezne spodbude ljudem v težavah.

Žal naj nam bo zbijanja šal ali obsojanja
ob odkritju nerodnosti in spodrsljajev drugih.

Žal naj nam bo vsakega nakupa podjetja ali delnic,
ki prinaša mnogim le zgaranost ali brezposelnost.

Jeza ga je gnala,
ko sem mu zaprla pot.

Nasršil se je kot puran,
iz ust se mu je vlekla
nastopaška aroganca.

On pa že ni skušal krasti,
on pa že ni bil goljuf.
A njegovi lepljivi, tatinski prsti
so ostali priškrnjeni
med vrata v resnico,
ki sem jih bliskovito
uporabila za past.

Naj nikar, draga moja, ne bo ti grozno,
ker v grad Kamen vstopila tako sva pozno!
Njegovi veličastni prostori so prašni,
že dolgo je od tega, odkar so takšni ...
Po prostorih raztezajo se pajčevine,
ah, kako zelo obožujem te ruševine!
Le kaj na to njegov hišni duh poreče,
ob njem znamenita, opevana reka teče ...
Grad Kamen stoji ob vstopu v dolino Drago,
o njem zagotovo napišem kdaj še sago ...
Koliko ljudi bivalo je tukaj in ki so umrli,
tukaj živeli plemeniti so ljudje, plemiči vrli!

Obisk je končan.
Pripravljena sem se raziti
z grenkobo presušene pokrajine,
z utežmi potolčenega otroštva.

Tolažim bolečino
kolen, ki krvavijo po padcih.
Ni treba, da me ignorirana
še naprej išče tako,
da me meče na kolena
na ostrem, grobem pesku.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Prerezala sem si popkovnico,
ki se te je držala.
Diham s svojimi pljuči.
Prestopila sem meje znanega.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Učim se hoditi brez tebe,
koraki me vodijo v lastno domovino.

Stati na svojih nogah je naravno.
Pod mehko kožo
se mi krepijo kosti.
Moja opora je v meni.
Stati na lastnih nogah je naravno.

Nekoč napisal pesem sem prelepo,
sem bral labodom tam ob Kolpi.
nežno sta po reki zaplavala.
drug ob drugem, drug z drugim.

Čez leto po reki sta učila naraščaj,
kod se ogniti čerem zakaj.
Bil lepo spet v mesecu maju,
vse bilo v cvetju kakor v raju.

A letos negibni so obležali,
v ledeni reki, ob kanalu,
menda jih gripa pokosila,
konec labodom je storila.

Ne vem komu naj verjamem,
Besede za resnične vzamem,
Tistim ki lepo oblečeni govorijo,
Ali siromašnim ki skoraj molčijo,
Ki se majhnih darov veselijo,
V noč lahkotno zaspijo.

Tisti lepo oblečeni radi jezikajo,
S čustvi ljudi brenkajo igrajo,
S smehom resnico poteptajo,
Kričijo preglasijo vse ostale,
Ne nasprotuj jim ne poznajo šale,
Žal vedno so le polni hvale.

Berem da se ljudje pobijajo,
svoj zlo umna fb reklamirajo,
v brutalnosti vse podirajo,
človek postaja pošast,
nenasiten z nasiljem.

Ljudje pretepajo, mučijo otroke,
več ne išče se zdaj vzroke,
a dovolj da gledaš TV program,
tam z nasiljem krmijo vsak dan,
nas silijo da plačujemo zločine.

Kje te pritiska danes
ob zid ignorirana senca,
nagnusna, strašljiva pošast,
njeno zanikanje,
njeno prikrivanje?

Kdo je ta,
ki ti jo odslikava danes?
Kaj je to,
kar je tvoj danes umazalo
gnusno,
nevzgojeno,
potuhnjeno,
hudobno,
razčlovečeno,
kar je danes tvojo kri zalilo s pelinom,
tvojim pljučem vzelo zrak
in poteptalo tvojo rahlost?

So me vprašali otroci kaj ljubezen…
Ali jo lahko potipaš, vidiš, čutiš,
zakaj s seboj prinaša smeh, solze,
se je moraš sramovati, prikrivati,
kaj je tako skrivnostno v njej…

Ljubezen ne moreš potipati, videti,
čeprav jo začutiš ob ljubljeni osebi,
srečanje z njo ustvari nasmeh,
slovo od nje solze, bolečine v srcu.

Ko nekoga ljubiš je ves svet lepši.
objel bi vse ljudi tega sveta,
svet okoli tebe je čaroben,
petje ptic kot rajsko žgolenje.