Nekoč je bilo na daljnem Vzhodu kraljestvo, v katerem so ljudje živeli v miru in harmoniji. Vsakdo se je ukvarjal s tistim, za kar je bil ustvarjen, in tako služil za najvišje dobro vseh.

Kmetje, obrtniki, delavci in trgovci so imeli samo eno željo, samo eno skrb: opravljati svoje delo po najboljših močeh. Za to so imeli dva razloga. Prvič, vsak od njih je po svobodni volji izbral poklic, ki mu je najbolje ustrezal in mu je bilo zato v užitek opravljati izbrano delo. Poleg tega so vsi vedeli, da je dobro opravljeno delo tudi pošteno plačano, tako, da so njihove žene in otroci lahko živeli mirno in zadovoljno življenje, brez nepotrebnega preobilja, pa vendarle je bilo njihovim potrebam popolnoma zadoščeno.

To kar je prav je tudi boljše,
vse ostalo zgleda boljše,
do razodetja tega resnice.

Tokrat si lahko preberete nekaj vrstic o delovanju, njegovih posledicah in strahu, povezanem z njim. Glas tišine pravi, da vsako delovanje, »pa naj bo še tako majhno«, nosi s seboj posledice. Svet namreč ureja pravica, ki ne kaznuje zaradi kazni same, temveč zato, da bi se iz svojih napak nekaj naučili.

Vsekakor je pomembno, da posameznik pazi na svoje misli, čustva in dejanja ter tako razvija svoje vrline, saj mu le to omogoča, da postane človek v pravem pomenu besede. Eden ključnih problemov, ki nas odvračajo od delovanja, je strah. Toda, če poznamo »orožja«, tj. znanje, volja in pogum, s katerimi ga lahko premagamo, potem ni razloga, da ne bi delovali.

Ljubezen do vseh.

Da nobenemu ne damo ne več, ne manj kot si zasluži.

To je res težko izvedljivo, vendar na poti brez tega, ne naredimo niti koraka naprej.

Velika razlika je, če komu damo trpljenje, ki si ga zasluži iz resnične ljubezni.

Takrat ne damo tega niti premalo, niti preveč.

To je tudi Božje.

Zelo obetaven mlad kamnosek, ki je naredil iz kamnov čudovite podobe, je prišel k svojemu mojstru in rekel;

vse lahko naredim tako čudovito in popolno, da mnoge prekaša, vendar nekaj mi manjka enostavno manjka mi celota, kot da se nečesa ne zavedam.

Mojster:
- iz česa so nastale tvoje čudovite mojstrovine?

Mlad kamnosek;
- iz neobdelanega kamna.

Revna je ljubezen v kateri ni Boga, čeprav se kdaj počuti in vede, kot da je najbogatejša na svetu.

V resnici so to zelo male in enostavne stvari, le iz vsega srca jih imaš rad.

Tebi in zate so postale zato velike.

Zato tako blestijo.

Vendar, ko jih dosežeš in izgine ves lažni sijaj, se izkaže tudi, če si sposoben iskrene ljubezni in ali si res bolj iskreno imel rad njih, kot pa lastno namišljeno sliko o njihovi popolnosti.

Ko pride Valentinovo vsi govorijo o ljubezni, vendar jih malo ve,
da je brez osredotočanja na srce tvoja ljubezen precej prazna,
da je brez notranjega miru tvoja ljubezen precej navidezna,
da je brez notranje izpolnitve tvoja ljubezen precej nesmiselna.

Torej poslušaj moj nasvet;
"Nauči se ljubiti svoj dih in vse bo postalo ljubezen."
<3
: stoyan : svet, A.R.

Kot je Rumi rekel;
"Iskal sem Boga in vse kar sem našel sem našel sebe,
iskal sem sebe in vse kar sem našel je bil Bog"
Razumi, če to lahko, ampak resnično to tvoje telo je plovilo
in skozi to plovilo se pretaka vesoljni ocean,
ta ocean teče skozi tvoj dih,
okoli zvezde vseh zvezd imenovano tvoje srce,
ali duša, ali Bog, ali kakorkoli to želiš imenovati.
V tem oceanu tečeta tvoja radost in ljubezen,
obkrožena s tvojim notranjim mirom.
Samo tam moja draga prijateljica je tisto mesto,
kjer se zares lahko srečava midva.

: stoyan : svet, A.R.

Tom je bil poročnik, pomočnik kapitana fregate "Predrznost". Imel je težave s hierarhično naravo poveljevanja in je zaradi svoje nestrpne narave včasih dvomil v kapitanova povelja.

Nekega dne, ko je Predrznost plula skozi ledene vode okoli Norveške, je šel Tom predaleč. Svojemu predpostavljenemu je nasprotoval pred vso posadko.

Kapitan se ni razjezil, namesto tega se je počasi približal poročniku, ga prijel za ramo in ga popeljal na stran. Do tega trenutka je Tom že obžaloval svoje neprimerno vedenje.

Ali nam lahko pomaga opis ljubezni, če je v sebi ne udejanjimo?

Če smo se za pravilno življenje trudili včeraj, se moramo tudi danes in tudi jutri.

Kdo pravi, da bo živel pravilno življenje brez truda, se moti.

Brez pretiravanja ja, vendar ne brez truda.

Kaj se zgodi, če se zagledamo v razkošje, a bistvenega, ne vidimo.

RASKOŠJE NAM ZASTRE BIT TAKO, DA NE VIDIMO RAVNO TEGA, O ČEM POJEJO VSI BLEŠČEČI IDOLI.

Nasmeh je praznična obleka duše.

Sonce drsi čez žensko polt, ko se z nasmehom zbudi iz sanj.

Nasmeh je razcvet sončnice.

V sonce ne moreš drezati s palico, kakor v negibno mlako, ker ga ne dosežeš.

Nasmeh je božanski dih sonca, kakor je cvetenje rože na vrtu.

Smeh je v življenju sidro sredi morja. Sonce ožari vrvi, ki se namakajo v kapljah soli.