Lisica Mica je živela v gozdovih, v črnih in malo manj črnih gozdovih, ki se razprostirajo v ozkih krakih med tridesetimi vasicami in petimi mesteci, med dvema rekama in nekaj različnimi, s snegom pokritimi gorami. Lisica Mica je bila stara in tako zvita, da jo je kar zvijalo med tekom od ceste do ceste, od železniške proge do železniške proge.
V istih, na vse strani nepravilno posekanih, presekanih, zasekanih in razsekanih gozdovih je živel tudi volk Jožek. Bil je siv in hudoben, tako siv, da je zavladala puščobna sivina povsod, kamor je pritekel, in tako hudoben, da mu je kdaj pa kdaj od hudobnosti vzelo sapo, kar dušiti se je začel in niti samemu sebi ni privoščil, da bi živel, lajal na luno, tekal po poljih, pokritih s temo, in lovil divje živali.
Ko so ovce na planini zagledale lisico Mico, so zablejale:
»Meee, kaj te ni pobrala steklina?«
»Ne,« je rekla lisica Mica, »sem preveč zvita.«
»Ne verjemimo ji, meee!« so meketale ovce. »Lahko ugrizne kakšnega janjčka in potem bomo kmalu me vse skupaj stekle ovce.«
Meketale so in meketale in stekle čez drn in strn in nekatere tudi v prvi prepad.
Ko je počasi, prihuljeno in hudobno prikorakal izmed redkih dreves na plešastem pobočju volk Jožek, se ovce zanj niso niti zmenile.
»Meee, turisti in psi, psi in turisti, in tako vsak dan!« so si meketale same pri sebi.
Volka Jožka je navdal črn obup.
»Hudobnice, spoznale me boste!« je zarjovel. Njegovi škrbasti zobje niso učinkovali. Ovce, ki so že tedne in tedne poslušale pastirjev tranzistor, nikakor niso hotele verjeti, da je to volk.
»Sploh nima odmeva,« je bleknila prva ovca.
»Sploh ni stereo,« je zablejal neki razgledan jagenjček.
»Kako je to utrudljivo, meeeeee!« je vzdihnila ovca vodnica in pozvonila z zvoncem. »Statistike pravijo, da je v našem gozdu samo še tri cele osem desetin volka. In ravno jaz moram videti to sivo strahoto. Kako naj mi rase mehka volna prve kvalitete, ko pa mi nenadoma vse dlake stojijo pokonci in se kuštrajo in bo moja volna po naslednjem striženju dobra kvečjemu za kakšne nogavice in nikakor ne za kakšen pulover!«
Volk Jožek je zašilil ušesa, stisnil rep junaško k sebi in že je mislil strmoglaviti v prepad, ko je zagledal orle, kako krožijo nad prepadom, in že je zavohal ovce oziroma tisto, kar je ostalo od ovc, ki so prej videle lisico Mico, pomislile, da je stekla in da lahko tudi one postanejo stekle in so zato stekle čez drn in strn in pristale v prepadu namesto v zmrzovalni skrinji bližnjega gostišča.
Ko je na dnu prepada kosil, večerjal, zajtrkoval, malical in spet kosil, večerjal in potem še priredil banket zase, je volk Jožek zagledal lisico Mico. Svoj oguljeni kožuh je spretno prinesla navzdol po skalah in zdaj je navihano opazovala volka.
»Kaj ti je, botrica?« je vprašal volk. »Nisi nikoli videla volka pri svečani večerji?«
Lisica ne bi bila lisica, če ne bi zvito pomežiknila in počasi ter silno zvijačno razložila volku:
»Kako sem srečna, prijatelj volk, da te vidim sitega, že malo bolj mastno sivega, zadovoljnega, lenobnega, čisto drugače uspešnega, kot so neumni volki iz televizijskih risank. Samo – kdaj ti je uspelo naloviti vse te ovce? Si tako spreten? Joj, kako te cenim, ko si tako močan, da premagaš tako krepko volnate živali, in kako si pogumen, ko se ne bojiš njihovih rogov in njihovih parkljev, oh, vidim, da nisi samo zvit, ampak da si izreden…«
Volk Jožek ji je šel na limanice. Začel je jecljati:
»Ah, to meso tu, večerjo, kosilo, zajtrk, vse to sem že našel tu, ne, nisem se ruval s hudobnimi ovcami, kje pa, kdo bi kaj takega počel?«
Lisica Mica mu je brez težav zadala končni udarec:
»To so ovce, ki so stekle iz strahu, da ne bi postale stekle, ker so mislile, da so lisice dandanes stekle, tudi tiste, ki so čisto po naključju, tako kot jaz, mimo pritekkle. Ovce neumnice so podivjale in stekle čez drn in strn in nekatere, kot kaže, tudi v prepad. Upam, da si mi hvaležen, ko sem s svojim slovesom tako lepo poskrbela zate?«
»Ne, ne, uuuuuu, če bi vedel, joj, saj ni mogoče!«
Volk Jožek se je od besa ugriznil v lastni rep, lastna hudobnost mu je začela pihati skozi njegov lastni kožuh.
»Če bi vedel, da se hranim z ostanki tvojega slovesa, lisica Mica… uuu…«
Volk Jožek je globoko užaljen sklenil pograbiti lisico Mico, preden pa se je zbral za odločilni napad , je lisica Mica že odnesla svoj zguljeni kožuh daleč ven iz prepada in v drugi krak gozda, razmetan, razvlečen, razsekan, razrezan s cestami in ograjami, železnicami in rekami.
Volk Jožek je ostal sam v temi in zavijal je proti luni, svojo zvitost pa je zavijal v užaljeno volčje samoljubje.
Danijela Premzl
Vir: Franček Rudolf: VOLČJE IN LISIČJE IN VRABČJE PA PO ENA PASJA, MAČJA, ŽELVJA, KAČJA, RIBJA, ZAJČJA, ZMAJSKA, MEDVEDJA, SLONJA, OPIČJA IN ŠE ENA O ŠČURKU. Založba Borec, Ljuljana 1983. (Kurirčkova knjižnica ; 81). Ilustriral Marjan Manček
Lisica Mica je živela v gozdovih, v črnih in malo manj črnih gozdovih, ki se razprostirajo v ozkih krakih med tridesetimi vasicami in petimi mesteci, med dvema rekama in nekaj različnimi, s snegom pokritimi gorami. Lisica Mica je bila stara in tako zvita, da jo je kar zvijalo med tekom od ceste do ceste, od železniške proge do železniške proge.
