Če hočemo da je vse na pravem mestu, mora biti naše življenje in vse v njem iz samega resničnega vira inteligentno.
Med partnerjema moškim in žensko, je popolnoma prav medsebojna spolna ljubezen iz vsega srca. Za ljubezen do otrok in drugih ljudi pa je edino le pravilna, ljubezen na popolnoma drugačni osnovi ali kakor se ji reče, ljubezen na nespolni osnovi.
Sploh spolna ljubezen do otrok, je neke vrste sprijenost, in nastaja zaradi različnih vzrokov. Človek si sicer tega ni kriv, če je glede tega nenormalen, vendar takim ljudem, vseeno ne moremo zaupati otrok.
V človeku je važen genski zapis, človeku ki ima v genskem zapisu močan spolni nagon, je nemogoče živeti brez spolnosti in če to vseeno poskuša, ali zaradi kakršnega koli razloga to mora, to ne more biti brez nezaželenih posledic.
Kadar se človek odreka spolnosti a ima v sebi nepotešene spolne fantazije, ki se nabirajo zaradi različnih vzrokov, od tega da se sramuje spolnosti po kateri ima željo ali se je zaradi kakršnega koli razloga odreka, tudi zaradi tega, če si ne more najti partnerke ali ženska partnerja, se sicer lahko mentalno prisiljuje v moralno in etično življenje brez tega in se pretvarja na zunaj, da ji ali mu za spolnost ni mar, vendar nagon v njem, se ne da kar tako prevarati in odstraniti.
Ker je nepotešen v takem človeku nastaja spolna vzburjenost tudi takrat, kadar prihaja v vsakdanji dotik z otroci in drugimi ljudmi, tam kjer bi v njem morala biti prisotna in udejanjena res edino le zdrava nespolna ljubezen.
To je že neke vrste nenormalnost, kar se kasneje pojavi kot resna motnja, in če se to na pravilen način ne zdravi v človeku kljub njegovi moralni in etični drži, lahko postane tako močna, da ne more drugače, kot da skuša vsemu temu na nek način skrivoma udovoljiti.
Sestradanost naredi pohoto, pohota zahteva ogromno tega kar si človek želi, to pa pripelje do prenasičenosti, prenasičenost pa pripelje do objestnosti. Človek je po tem in ob vsem tem tako poln vsega, da več niti ne ve, kaj bi si še izmislil, da bi ga še malo bolj zadovoljilo.
V resnici je ob vsem tem velik revež, saj išče na nerazumne načine, resnično zadovoljstvo in srečo, ki pa ju na tej osnovi vsekakor ni.
Tudi v napačnem so neke kvalitete ob katerih je možno zelo uživati, in ravno to je tisto kaj človeka največkrat zavede.
Če se človek zaveda Božjega, temu seveda ne bo nasedel, čim pa se ne zaveda božjega, pa v resnici ob vsem kar ima, nima nič, in ga seveda take kvalitete pritegnejo.
Je pa resnica tudi v tem, da mnogi, ki o Bogu govorijo, se ga prav nič, na pravi način v sebi ne zavedajo. Tudi se moramo paziti teh, ki so tihi, in nosijo naziv posvečencev in se ga ravno tako ne zavedajo prav.
Vedeti moramo kaj je za nas prav, vendar je hudo in pripelje v boleče medsebojne odnose, kadar je naš prav tak, da zaradi njega moramo škodovati in varati druge ljudi pa kakršenkoli že je.
Ni pa meril, spolnosti nič, malo ali pa več.
Nismo vsi ljudje enaki, zato je prav, da ne sodimo eden drugega, prav pa je, da sebe dobro poznamo in si izberemo,- (vsaj najbolj prav je tako) - tak način življenja, ki ne krši bistvenega reda človeka vrednega, niti pri sebi, niti pri drugih ljudeh, ki so od nas drugačni, torej da drugim ne vsiljujemo svoj prav.
Če smo popolnoma osveščeni seveda nikogar ne bomo izkoristili v lastne namene, niti se ne bomo pustili izkoriščati komurkoli v njegove sebične namene.
Moramo se zavedati tudi tega, da je lahko to, kar je za nas prav, za koga drugega, ki potrebuje povsem drugačno izkušnjo povsem narobe.
Zato ne silimo ljudi v neko ravnanje, raje ostanimo pri neki splošni dobroti, dokler popolnoma ne vidimo in ne vemo, kaj je za koga dobro in mu šele po tem, če lahko in je potrebno, iz vsega srca v brezpogojni ljubezni pomagajmo.
Če hočemo da je vse na pravem mestu, mora biti naše življenje in vse v njem iz samega resničnega vira inteligentno.
