Prihodnost Evrope bo digitalna?

Živimo pa tako, da bo katastrofalna.

Namesto varnosti ljudi je vse več prikrajšanosti.

Sačinandana Svami

Nosač vode v Indiji je imel dva velika lonca, vsak je visel na eni strani palice, ki jo je nosač nosil na ramenih. En lonec je imel razpoko. In medtem, ko je drugi popolni lonec po dolgi prehojeni poti od reke vedno prinesel vodo do vrha lonca, je počen lonec prispel na cilj vedno napolnjen le do polovice. To se je ponavljalo vsak dan, dve leti. Nosač vode je vedno dostavil do gospodarjeve hiše en poln lonec vode in drugega, napolnjenega do polovice.

Popolni lonec je bil seveda ponosen na svoje dosežke in mislil o sebi, kako popolnoma ustreza namenu, za katerega je bil ustvarjen. Počen lonec pa se je sramoval svojih nepopolnosti in je bil nesrečen, saj lahko izpolni le polovico cilja, za katerega je bil ustvarjen. Po dveh letih grenkih porazov, je nekega dne ob reki spregovoril nosaču vode: »Sram me je in želim se ti opravičiti.«

Vemo za različne jezike, pisave, zastave, državne ureditve, obrede, simbole in verstva.

S paradami, proslavami, spomeniki, zapisi pa na skoraj enak način slavimo osvajanje, prisvajanje, nasilje, strahovlado in uničevanje.

Z obljubami uspavana nevedna, brezbrižna, molčeča ali trpeča večina pa iz roda v rod podpira kaos in zapravlja življenje s cenenimi mašili namesto vrednega življenja s preobrazbo sebe.

V gozdu je raslo majhno drevesce. Bolj kot je raslo in močnejše kot je postajalo, bolj je občudovalo širno neskončnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je začelo predstavljati, da mu veter šepeta sporočila večnosti.

Bolj kot je raslo, bolj si je želelo večno živeti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati daleč daleč stran. Nekega dne je oskrbnik gozda šel mimo drevesa. Ker je bil dober in čuten mož, je začutil, da je drevo nesrečno. »Kaj je narobe?« je vprašal. »Ali te kaj skrbi?«

Da je Irska zelo vetrovna dežela, sem vedel že prej, šele v zadnjih dneh pa sem to izkusil tudi na lastni koži. Osemdeset kilometrov na uro ostrega vetra z oceana v Galwayu me je drezalo med rebra skozi vse plasti obleke, oblaki so divjali po nebu in vsakih nekaj ur oprhali vse pod seboj. Moker mraz je bil resno nadležen.

Temperature so sicer kar prijetne za december – med 5 in 15°C. Če ne bi bilo vetra, bi bilo na soncu celo toplo. Sploh če bi se leni žarki kdaj odločili pokukati izza oblakov za več kot petnajst minut. No, spet jih ni in veter že reže do kosti. Ampak me ne moti. Pogled na razburkano morje mi celo vzbuja skomine …

Nekoč, je plaval nekdo z najboljšo prijateljico. Bil je sorazmerno šibek, pa tudi slab plavalec.
Ko sta plavala čez reko, je njegovo prijateljico potegnilo v brzico. Skušal ji je pomagati in se podal v brzico za njo, vendar sta oba utonila.

V resnici ona ne bi utonila, če nebi skušala pomagati njemu, kajti imela je dovolj moči da se reši.
Če ji on nebi skušal pomagati bi bila živa oba.

Res ni prav da bi človek sebično in egocentrično gledal samo nase nikakor ne. Vendar človek mora povsem poznati svoje resnične zmožnosti, komaj ko je tak lahko komu resnično pomaga.

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče.
Vsa človeška življenja je Stvarnik ze vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju.

Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil.
»Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več.
Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«
»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Goščava naših nevrednih misli nas dela
dovzetne za lubadarje v mislih,
ki od drugod priletijo.

Smo lubadarji, ki s posmehom, z obsodbo
nenehno grizemo in rijemo ljudem pod kožo?

Tudi drevesni lubadarji se ne bi tako
namnožili, če se ne bi ljudje med seboj
tako zelo grizli, zaničevali in uničevali.

Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.

Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.

Kaj torej?

Ob terorističnih napadih maščevalnih zaradi odrinjenosti
znamo le vpiti, da nas ni strah, da smo proti terorju,
za minuto umolknemo, polagamo cvetje, prižigamo sveče.
Vse to ne oživi mrtvih, ne nasiti lačnih, ne odpravlja krivic,
ne ozdravi duha in ne telesa in ne medsebojnih odnosov.

Je le utišanje in odrivanje vesti, ki bi morala prebuditi zavest,
nas voditi k sožitju in spremenjenemu življenju,
k vrnitvi nagrabljenega, odpravi krivic, neenakosti, obsojanja,
zavračanja, zaničevanja in vseh vrst uničevanja.

Nekoč je mojster duhovnosti rekel: » tudi v čebuli je resnica«, kakor tudi v vseh povrtninah, ki jih tukaj vidite.

In učenci so odstranjevali plast za plastjo čebule, dokler ni ostalo nič, ter rezali zelenjavo.

Gledali so mojstra in si izmišljevali, kaj vse so ob tem spoznali.

Mojster se je nasmehnil in rekel; mislil sem, da bi skuhali dobro krepko zelenjavno juho za vse.

Ni torej toliko važno kaj imamo, ampak, če to kar imamo, znamo prav uporabiti v dobro vseh.

Svetost ljubezni nespremenljive je v tem,
da je tako globoka,
da nikoli ne more postati le navada.

Ljudje smo kot ujete ptice v kletki, a je z nami huje kot s pticami,

saj smo se v kletko zmotnih predstav,

utvar in malopridnega življenja zaprli kar sami.

Zaverovani v svoj prav in v svojo pomembnost preradi sledimo sebi podobnim,

da lahko nanje prevalimo krivdo za težave,

ki si jih povzročamo sami.

Ob marsikateri nepravilnosti v družbi včasih kdo očitajoče pravi:
"Ali smo se za to borili?!"

Ob odločilnih življenjskih korakih in mnogih drobnih bi se bilo dobro vprašati:
"Ali sem se za to rodil? Je to res dobro?
Dela to mene in morebiti še koga bolj ljubečega, modrega in pravičnega?"

Dokler samo izražamo svoj način razmišljanja, še gre, problemi pa navadno nastanejo, ko ga želimo uveljavljati pri drugih, ki ga mogoče ne sprejmejo, glede na to, da smo ljudje tako zelo različni.

Nekomu je všeč otroško izražanje, nekomu filozofsko, nekomu romantično, skoraj v vsakem izražanju pa resnicoljuben človek, kar hitro spozna, kakršnokoli že da je, ali je v njem poštenost. Važno je, da je v vsem ob pravem so-razumevanju takšen dober namen, ki je v pomoč k rasti k resnično dobremu.

Isto in edino-dobro resnico, če jo poznamo lahko izrazimo na mnoge načine, važno je da je ne izkrivljamo in kvarimo saj s tem postanemo škodljivi za so-bitja in seveda tudi zase.