Dan žalovanja je po množičnih nesrečah.

Naš dan žalosti pa je tudi vsak dan,
ko ne storimo nikomur nič dobrega niti v mislih in v nikomer tudi ne uvidimo nič dobrega.

To niso le dnevi žalovanja, so dnevi sramote.

Če se smeješ, tvegaš, da te imajo za bedaka.
Če jokaš, tvegaš, da te imajo za sentimentalneža.
Če se steguješ k drugemu, tvegaš, da se vmešavaš.
Če kažeš čustva, tvegaš, da izpostaviš svoj pravi jaz.
Če ideje, sanje, postaviš pred množico, tvegaš, da jih izgubiš.
Če ljubiš, tvegaš, da v povračilo ne dobiš ljubezni.
Če živiš, tvegaš, da boš umrl.
A treba je tvegati, saj je največja nevarnost v življenju prav to, da ničesar ne tvegamo.
Ljudje, ki ničesar ne tvegajo, ne delajo ničesar, nimajo ničesar, niso nič.
Morda se izognejo trpljenju in žalosti, a ne morejo se učiti, čutiti, spreminjati, rasti, ljubiti, živeti.
Njihova zadržanost jih zasužnjuje, izgubijo svojo svobodo.

Samo tisti, ki tvega, je resnično svoboden.

Dopust bi moral biti na recept. Zagotovljen. Nujen. Samoumeven.
Dosegljiv vsem. Kot voda in zrak. Osnovna človekova pravica.

Zamenjala jo je pravica do nenehnega dela ali čakanja na delo,
projekte, denar.

Brezplačno, seveda.

Jedrt Jež Furlan

Vse svoje "ne", "nikar", "kdaj" in "zakaj" uperi kdaj vase;
najbolje kar zdaj.

V razkrivanju sebe sebi je darilo nebes,
da se lahko še pravočasno in neboleče popraviš.

Ko sem bil še otrok, mi je stari oče, ki je bil po naravi dober
dejal: - Dober in pošten človek ne pride daleč-

To je privabilo kar solze na moj obraz in sem mu dejal s solznimi očmi:
to pa ni pravično.

Ni mi povedal rešitve tega, vendar to mi dolgo ni dalo miru,
želel sem si to razrešiti, in po dolgem času našel rešitev.

Od nekdaj obstaja -pregovor dober človek ne pride daleč-.

Pašne živali nikoli ne silijo na z gnojnico ali s kemikalijami polito ali umetno trato,
med trnje, osat in na goličavo.
Ljudje pa tako nespametno prezremo čiste in navdihujoče pašnike življenja in raje izbiramo vesti,
časnike, knjige, filme, koncerte, oddaje in razprave, ki počasi zatirajo dobro v nas.

Dvignjene roke v znak predaje na krivi poti so morda začetek poprave in poravnave.

Ko so gibi rok nadzorovani, še niso misli in cilji.

Svobodne in zdrave roke so za delo, pomoč in objeme ljudi,
za njih zdrave misli, zamisli na dobri življenjski poti.

Kakor je Bog, je tudi vesolje večni čudež,
ki ga lahko razvozlamo takrat in tako,
ko smo in kot smo od Boga poklicani,
ne da pa se razvozlati svojevoljno.

Vsi bodeči kaktusi, tisti pravi v
puščavi in nezadovoljni med nami,
spodbujeni od naše ljubezni,
bi se lahko razkošno razcveteli.

Nekoč: pamet je boljša kot žamet.
Danes rešilno: enostavno, naravno, obzirno in resno.
Kaj bo jutri? Najbrž ne po naših predstavah.

Neuspeh ne pomeni, da ste tudi vi propadli – pomeni samo, da zaenkrat še niste uspeli.
Neuspeh ne pomeni, da niste ničesar dosegli – pomeni, da ste se nečesa naučili.
Neuspeh ne pomeni, da ste bili bedak – pomeni, da ste imeli močno vero.
Neuspeh ne pomeni, da ste se osramotili – pomeni, da ste bili pripravljeni poskusiti.
Neuspeh ne pomeni, da ne znate – pomeni, da morate nekaj narediti drugače.
Neuspeh ne pomeni, da ste manjvredni – pomeni, da niste popolni.
Neuspeh ne pomeni, da ste zapravili svoje življenje – pomeni, da imate dober razlog, da začnete znova.
Neuspeh ne pomeni, da morate obupati – pomeni, da se morate še bolj potruditi.
Neuspeh ne pomeni, da vam ne bo nikoli uspelo – pomeni, da bo malce dlje trajalo.
Neuspeh ne pomeni, da vas je Bog zapustil – pomeni, da ima Bog boljšo zamisel!

Na sliki kot da nam je veter na naraven način odstrl prvo skrivnost.

A komaj se je odstranilo to, kar je skrivalo prvo skrivnost, ter smo videli nekaj malega od resnice, takoj za tem se pred nami čeprav gledamo isto stvar, razgrne druga skrivnost.

Nekdo, ki je vse to videl v svoji nevedni čisti otroški ljubezni je rekel; Bog je tako čist in skrivnosten kot ta bilka in veter in ni konca njegovih skrivnosti, čeprav je zmeraj med nami.

Poglejte!

Čista ljubezen srca, čeprav nevedna, zato, ker ne misli slabo, celo ob navadnem regratu razume najde in izrazi to, kar je razumskemu iskanju brez ljubezni nepomembno.

Ko si vsakdo neko presojo razlaga po svoje,
ima glavno besedo sebičnost,
ki se je nobena sprta stran niti ne sramuje.

Nekoč pošta s sli in konji, nato z vlaki, avtomobili, telegrami in golobi; zdaj še e-pošta.

Najpomembnejša pa je Bo-pošta, Božja ponudba.

Nevsiljivo se ponuja vsem, da prisluhnemo dobremu.

Naj bo spodbuda, sprejeta po vesti, brez odlašanja tudi uresničena. Bo?

Mojster je verjel, da je dobro, če vsak o sebi misli, da je božji sin, in kot je verjel, tako je bilo.
Vsakdo izmed nas nosi v sebi moč, s katero pristane na zdravje in na bolezen, na bogastvo in na revščino, na svobodo in na suženjstvo. Za to se odločamo sami in ne kdo drug. NI GA TAKO VELIKEGA PROBLEMA; DA SE NE BI DALO ZBEŽATI PRED NJIM.

Dogodki naj vas ne zmedejo in ne razžalostijo.
Naša sreča ne more biti odvisna od tega, kaj dela nekdo drug.

Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, mi smo vrabčki vesolja. Ne moremo umreti, raniti se ne moremo nič bolj, kot je lahko ranjena iluzija na platnu. Toda lahko verjamemo, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti hočemo. Lahko verjamemo, da smo žrtve, ubiti in da ubijamo, lahko trepetamo pred srečo in nesrečo.
Nesrečni smo, ker si nesrečo izberemo, in to je čisto v redu.

Imuniteta izbrancev je sramota.
Hči nepravičnosti in privilegija
je ptica roparica iz gnezda sebičnosti,
kjer gnezdijo, se valijo in redijo
tudi neodgovornost in večvrednost,
predrznost, posmeh in pohlep.
Vsi plašni vrabci, sinice,
strah zase vas razdvaja in hromi,
pravičnost nedotakljive naj zaskrbi.