Če kaj pogrešam pri ljudeh, je to globoko in polno medsebojno spoštovanje.

Ne spoštovanje zaradi strahu, ampak spoštovanje zaradi spoštovanja samega.

Spoštovanje do slehernega in vsega.

Ne spoštovanja, ko se je nekdo dokazal, do sijočih rezultatov, temveč spoštovanje zaradi in do življenja samega.

To spoštovanje se lahko v polnosti ustvari šele v zrelosti, kajti otroke moramo poučiti z lastnim zgledom družinskim in medsebojnim spoštljivim življenjem, in jih ob tem v njihovih mladih letih dobro pripraviti, na resnično pazljivost in odgovornost, kolikor se le da.

Ne učenje otrok, da je treba kar tako spoštovati vse, in potem na lahko padejo v roke pedofilom, ki so premeteni in se znajo na zahrbten način približati dobro namenskemu otroku, ki to niti ne ve in ne sluti, kot se je to zgodilo meni, čeprav na srečo ni bilo najhujšega.

Vendar potrebna so leta, da se to na pravi način predela, ne da se samo pozabi, ampak tudi razreši, res je hudo, kadar otrokovo mladostno nedolžnost zmoti kaj takega.

Na primer veliko je, če jih poučimo, da ljudi spoštujejo, ne pa da jim kar tako zaupajo, ter, da je treba za zaupanje človeka, zmeraj prej dobro poznati in v vsem bistvenem preizkusiti.

Za zrelejše pa bi dejal naslednje;

Največkrat spoštujemo le to kar nam je všeč, kar je zapleteno in nedostopno, namesto, da bi se vsemu upali približati z globokim spoštovanjem.

Ali ste kdaj opazili razliko ko se čemu približate z globokim spoštovanjem.

Ne z naivnostjo

Ne naučeno, ne zato ker je to treba, ne zato da bi eksperimentirali kakšen bo odziv, in imeli pričakovanja, temveč enostavno zato, ker je v vaši popolni ljubezni, pristop do vsega tak.

Včasih se boste v popolnem spoznanju od česa z gnusom obrnili vstran, a kljub temu do tega, kaj tega, ki je napačen zaradi njegovih napak čaka, imeli globoko spoštovanje.

Da, vsakemu je treba dovoliti za to prostor pod soncem, mu ne ovirati niti z dobroto niti z sovraštvom njegov lasten razvoj, saj, če se je v tem svetu rodil, ima tudi vso pravico do tega.

Ali opazite razliko, ko se lotimo vseh življenjskih nalog z pravim uvidom in v polnem spoštovanju, do najneznatnejše stvari.

Takrat doumemo in spoznamo tudi globino in namen enostavnega, tega kar smo v življenju mogoče že tolikokrat prezrli, pa tudi prej spoštovali ne.

Ko ničesar ne sovražimo, lažje živimo in prenašamo vse to, kar v tem svetu pač je in prav ravnamo, če ni tako, pa noč in dan razmišljamo, velikokrat nezavedno, kako bi se temu kar ne maramo in sovražimo izognili, in bomo v tem postali pravi mojstri.

A kaj se bo zgodilo, ko bo življenje naneslo, da se vsemu temu ne bomo mogli izogniti, kajti taka srečanja so tako nenadna, zahrbtna, da čeprav vemo, da se bodo morda zgodila, smo redko na to povsem pripravljeni sploh v primeru, če kaj sovražimo, kajti za pravo ravnanje je potrebno več, da nič manj, kot popolno spoznanje o vsem.

Če tega ni, so čustveni viharji in napačna ravnanja tedaj neizogibna, to pa povzroči zelo neskladno izmenjavo energij s tem kar ne maramo, kar nas poveže z vsem tem dosti bolj kot si mislimo.

Velikokrat zaradi tega pride, do obžalovanja vrednih posledic.

Ta članek je napisan kot zelo skromen kažipot, ki osvetli nekaj bistvenih stvari, ki so tako močno pomembne v življenju, da kadar hočemo najti pravo pot, jih ne smemo imeti kar tako za samoumevne ker zaradi tega lahko postanejo nepomembne. Ne, do teh stvari moramo imeti do dna srca vso spoštovanje.

Življenje je nepredvidljivo, vsakemu pa iz dna srca privoščim, da se prebije v popolno spoznanje o njem in postane tak, da mu tiste ta prave sreče radosti in veselja ne bo več manjkalo in da bo jo znal na pravi način ohranjati, le tako bomo v moči resnice, neokrnjeno, lahko tudi drugim, ki jo hrepeneče iščejo do nje pomagali.