|  Prijateljica mi je dejala; kaj potem če umreš prej, saj prej kot slej, tako ali tako moraš umreti.
Pa sem ji dejal; med tem dvojim je velika razlika.
Mlad človek je poln življenja, in če kakorkoli zapusti telo prej, preden je čas, ne da bi se uresničil, je to boleče.
Zakaj razlika?
Star človek je organsko na pravilen način pripravljen na smrt ali odložitev telesa.
Mlad pa ne.
Poglej nekaj enostavnega, če pogledaš oreh, ali pa katerikoli sad.
Če ga hočeš ločiti dokler je mlad, se ne da, ali pa ga pri tem poskusu uničiš celega.
Če ga posadiš mladega zgnije in ne vzklije.
Bolj pa kot zori, bolj se razvija njegova notranjost, zunanjost, ki ga je prej ščitila pa v služenju premine.
Prej je pa bila ta zunanjost zanj življenjsko pomembna, saj brez nje, se ne bi mogel razvit do konca.
In ko dozori iz njegove notranjosti v plodni zemlji, nastane mogočno drevo, ki ne obstaja samo eno leto in obrodi nešteto sadov.
|
NE ZAMUDITE
Spoštujmo življenje in bodimo plodna zemlja
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne sobota, 11. avgust 2018 @ 21:48 CEST
2016 ŠT 1.
Po Hermesovih lastnih besedah:
" Kot telo, ki zapusti materino maternico, ko je dozorelo,
tako bo duša zapustila telo, ko se bo razvila do popolnosti.
Kot otrok, ki ne more živeti izven matere, če ni še dorasel,
tako tudi duša ne more živeti naprej, če zapusti telo v nepopolnem stanju.
Popolnost za dušo je popolno poznavanje tega,
kaj obstaja v vsej večnosti.
Na enak način, kot boste delali z dušo, ko je v telesu,
tako bo duša delala z vami, ko bo zapustila vaše telo!"
Spoštujmo življenje in bodimo plodna zemlja
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne nedelja, 12. avgust 2018 @ 17:18 CEST
Zavest jaza mora samo do neke mere omogočiti odrešitev duši.
Zavest jaza je plod dolgega bivanja mikrokozmosa izven božjega, ki nosi tega zapis.
Sicer se je zavest jaza lahko v tem obdobju do določene mere spreminjala, z vsako novo osebnostjo od dobrega k slabem, in obratno,
vendar dokončne odrešitve se z to zavestjo ne da doseči.
To je tisto smrtno kroženje, ki ga simbolizira drevo in sad dobrega in slabega v katerega krogotok je ujet mikrokozmos.
V tem dobro ni tisto resnično dobro in rodi zaradi tega slabo, človek pa išče krivca v zunanjih stvareh, ne da bi se zavedal, da mu to povzroča njegova lastna padla zavest.
Če bi bilo to vse, bi bilo zares brezupno.
V človeku pa je tudi duhovna duša, ki hrepeni po odrešitvi.
Ko človek do temelja spozna svojo nebožanskost, je to lahko velika milost in bistvena ter odločujoča prekretnica v življenju.
Da bi pa proces odrešitve tekel pravilno, se mora naravna duša povsem posvetiti izvirni duhovni duši z dejanji, ki jih simbolizirajo besede- Jaz se moram manjšati on pa mora rasti-.