Delo srca

Danes je prvi maj praznik dela.
Poznamo stari rek, ki pravi,
da delo osvobaja, kar seveda ne,
delo predvsem utruja
tisočletna modrost pa pravi;
"Najvišje delo v nedelu je
zelo malo jih to ve
in še manj jih to počne."

Stoyan Svet

Špekulativna duhovnost sveta teme, nima nobene zveze z duhovnostjo, kajti duhovnost je v popolni ljubezni osveščeno živeti, ter doumeti in videti reči take kot so, to pa je z "duhovnostjo" sveta teme nemogoče.

O svetu teme in o duhovnem svetu svetlobe, moramo vedeti;
da sta to dva svetova, ki nikakor ne gresta skupaj.

Ta dva svetova sta nezdružljiva.

Res pa je to, da ozaveščeni v duhovnem svetu bo ravnal prav tudi v svetu teme, kar pa v obratnem smislu ni možno, z zavestjo teme, se niti v svetu teme ne ravna prav, kaj šele v duhovnem svetu, o tem ni niti govora.

Edini juriš naj bi veljal le proti lastnim slabostim.

Te nam kradejo življenjsko energijo, tiranizirajo in uničujejo nas in prav vse, prizadete od našega ega.

Če mi ne bi nikogar tlačili, tudi sami ne bi bili tlačeni.

Bili smo nebeška mojstrovina,
stvaritev dobrote, lepote in ljubezni,
prava podoba božje popolnosti.

Pa smo se prevzeli in otopeli,
Boga zavrnili, se slabemu podredili,
za zasluženo hudo pa druge in Boga krivimo.

Nobeno orožje ni dobro, ni posvečeno,
vsako povzroča gorje, bolečino ali ruševino,
smrt ali beg v neprijazno tujino.

Nobena vrsta orožja ni s prave strani,
ne izbriše krivic, ran ne zaceli,
sleherna uničuje, pohablja ali ubija.

Nikoli in nikjer nobena raketa ni sveta,
je vražji izdelek, voden od zla,
ne prinese miru in sprave, pač pa maščevanje.

Nekega čudovitega dne, je ljubezen pokukala, na dan kot pomladna rožica.
Tiho je zašepetala; iz nebivanja sem prišla v bivanje, o kako je življenje lepo.
Glej v bivanju se razodevajo moje sanje nebivanja, o tem sem sanjala v nebivanju.
Moje sanje iz nebivanja so se mi zdaj v bivanju razodele.

Deklica jo je vprašala:" Kaj si delala v tem času ko te ni bilo?

Rožica ji je odgovorila:" Kako ne veš?
Pripravljala sem se na bivanje, da ti z svojo ljubeznijo in lepoto polepšam življenje.

*
Delati, kar imaš rad,
je svoboda.
Imeti rad, kar delaš,
je sreča.

Vsak nadzor, zalezovanje ali vohunjenje
nas oddaljuje od vsega dobrega.

Če bi Boga in ljudi ljubili bolj kot sebe,
ne bi drugih in sebe slepili z domoljubjem,
ki služi le prikrivanju zaničevanja in
sovražnosti in ne rodni deželi.

Navidezna uživanja in vezanosti na to, ustvarjajo le trpljenja, ki ljudi izkoriščajo in ločujejo.

Ljudje kot taki ne poznajo nasmeha in življenja iz ljubečega resnično čistega nepokvarjenega in popolnoma srečnega srca.

To je za njih nekaj nestvarnega, zato si to vedno poskušajo podrediti svojim potrebam.

Izhod iz trpljenja, pa na takšen način ne najdejo, najdejo ga le takrat, kadar so se sami v vsem pripravljeni podrediti resnični ljubezni.

Preobilje jedi, razkošna oblačila, nepotrebne poti,
proslave, ceremonije in dokazovanje moči
ali enostavno življenje za radosten srčni utrip,
hvaležnost, spoštljivost in dejanja ljubezni?

Bolj ko na tak način napenjaš oči,
da bi videl resnično lepoto,
bolj vidiš videz,
ne pa tistega neizgovorljivega ljubečega
v ljubezni za vse enakega.

Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal.

Zdelo se je, da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila.

Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč.

Nič se ni zgodilo!

Nek starec naj bi imel vse - ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali, in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi.

Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel - konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: "Izgubil si konja, kakšna nesreča!"

On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: "Kako veste, da je nesreča?"

Za božič brez milosti spitana gos,
za veliko noč žrtev je jagnje,
ob postu so dovoljene le ribe,
preko oceana na zahvalni dan
je ob mlado življenje puran.

Iz dneva v dan so na vrsti piščanci,
krave, ovce, tolsti prašiči,
ki jih da nasilno oplojevanje,
da žive brez trave, narave, svobode,
za prave gurmane še srne,
fazani, medvedi, polži in žabe.

Neki mož je vzel novega lovskega psa s seboj na poskusni lov. Kmalu je ustrelil raco, ki je padla v jezero. Pes je stekel po vodi, pobral raco in jo prinesel gospodarju.

Mož je bil zbegan. Ustrelil je drugo raco. In medtem, ko si je nejeveren pomel oči, je pes zopet stekel po vodi in prinesel raco.

Komaj je verjel temu, kar je videl, in je za naslednji dan poklical na lov soseda. In spet je vsakokrat, ko sta on ali sosed ustrelila ptiča, pes tekel po vodi in prinesel ptiča. Mož ni rekel ničesar. Prav tako ne sosed. Končno pa tega ni mogel več držati zase in je bleknil: "Ali si opazil kaj čudnega na tem psu ?"

Prebogat je v božjih očeh tat,
z delom drugih se okorišča,
premalo plačuje, preveč zaračunava,
z nagrabljenim se še postavlja,
z videzom sebi podobne osvaja,
se oblasti prilizuje, si jo kupuje,
se tihim, ponižnim posmehuje,
še drobtinice skopo in nerad podarja,
služenju ljubezni se vse bolj odreka.
Naj božji mlini pravičnosti pohitijo,
skupaj z nami krivičnost odpravijo.
Skrajni čas je, da še ti spoznaš,
komu tudi sam postajaš tat.