Tom je bil poročnik, pomočnik kapitana fregate "Predrznost". Imel je težave s hierarhično naravo poveljevanja in je zaradi svoje nestrpne narave včasih dvomil v kapitanova povelja.

Nekega dne, ko je Predrznost plula skozi ledene vode okoli Norveške, je šel Tom predaleč. Svojemu predpostavljenemu je nasprotoval pred vso posadko.

Kapitan se ni razjezil, namesto tega se je počasi približal poročniku, ga prijel za ramo in ga popeljal na stran. Do tega trenutka je Tom že obžaloval svoje neprimerno vedenje.

"Poglej vse te fjorde, Tom," je rekel kapitan. "Poglej koliko jih je in kako predrzno valovijo."
Tomu ni bilo jasno, kaj bi kapitan rad povedal, vendar je ubogal.

»Zdaj poglej v drugo smer, poglej kako neizmerno velik je ocean, kakor da bi zaužil vso sončno svetlobo.

Poglej kako njegovo gibanje pogoltne vse naokoli. Misliš, da so fjordi bolj veličastni od oceana?«

»Ne gospod, mislim da ne.«

»Resnično? Pa je vendar toliko fjordov in valovijo precej bolj divje kakor nežni valovi oceana.«

»A kljub temu gospod, ocean je močnejši in veličastnejši od fjordov.«

»Natanko to sem želel slišati od tebe Tom,« je rekel kapitan. »Če so reke in morja večja od potokov in rečic, je to zato, ker so vedno nižje. Če bi rad nekega dne postal kapitan, se moraš najprej naučiti poslušnosti; slišati kar ti povem in učiti se od mene. Nekega dne me boš morda prekosil, vendar ta dan še ni napočil.«

Če se želiš kaj naučiti, se moraš najprej zadržati, opazovati in pozabiti nase. Vsako živo bitje raste tako, da prevzema znanje, ki prihaja od zunaj.