Kliknite na snežkota, nato klikajte na črno podlago ter narišite svoj travnik.

Boris Kononenko

Naslonim glavo na svoje roke,
zagledam mravljico kako ponosno gre,
iskrice sreče zdaj vidno žarijo,
mravlje kar hitro družbo dobijo.

Komaj opazna in zelena,
z mojim navdušenjem obkrožena,
visoko skoči, za hip se ustavi,
občudujem kobilico v travi.

Ob polnoči, ko vas zaspi
v deželi Karantaniji,
pravljica se prebudi,
ko palček pozvoni.

Takrat na nebu se prižge,
zvezda, ki sije zate le.
Do jutra ugasniti ne sme,
to palček dobro ve.

Kako tej zvezdi je ime,
skrivnost je, ki se ne pove.
A tvoja zvezda dobro ve,
kaj pravljica pove.

Boris Kononenko
www.mladimaj.net

Se v dan meglen tja v jesen,
srečalo je troje znamenitih mož,
daril bo nosil vsak zvrhan koš,
Miklavž, Božiček, Dedek Mraz,
dogovor bo potreben pravi čas !

Miklavž modruje, pomembno pravi,
to že v njegovi je naravi,
zakaj se trikrat darove nosi,
le enkrat na leto naj bi obdarili,
se pod težo bremena daril znojili.

Sreča je, če imaš mamico in atija.
Lahko te potolažita
in pobožata,
se s teboj veselita in igrata.
Moj ati je zelo dober ati,
res je sreča,
da sem dobila takega.
Moja mamica
je najbolj prijazna,
srečna sem, da je taka.
Zares je sreča,
da sta oba tako dobra.

Pesem je napisala Hanna, 9 let.

Sem oblaček mali jaz,
k tebi plavam prav počas'
ko pa pridem do tebé
ves se skriješ u mené.

Sem mehak oblaček bel
sem te vedno zlo vesel,
spet do tebe bom prišel,
da me boš še rajš' imel.

Padla je kaplja, napojila zemljo,
raste zelenje, raste drevo,
cvetlice krasijo življenja poti,
reka mirno teče, žubori.

Spustili z neba so se barvni trakovi,
poglej mavrica, korak več ne hodi,
dotaknil se veter je lica rahlo,
misel odletela je kot ptica v nebo.

Luna in mesečina

Sonce je luni pomahalo na poti,
in ko je potovalo sonce proti zahodu,
se je luna, njena mesečina odpravila na pot,
svetlobo sonca zamenjala v svetlobo mesečine,noči.
Oblak na nebu je ni mogel prekriti.
Rahel veter ji je pomagal kakor, da je oživela,
Krošnje dreves v gozdu so se premikale,
vzbujale strah ubogi gozdnih živali..

Mlade srnice so postale budne, prestrašene,
Mamica srna jih je vzela k sebi,
S priprtim očesom so opazovale,
ob svetli mesečini, pesmi vetra,
šelestanju vej so kot negibne gledale,
le čuk in sova sta se oglašala, pela brez strahu.
Tudi netopirja, ki je priletel kdo ve od kod,
med drevjem krožil so se zbale.
Celo psi iz vasi pod gozdom so zalajali,
gledali proti luni, pa spet okoli sebe.

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želja preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
ko objame, poboža nežno ga lahno.

S 25. majem je družba HSE začela z izvedbo otroškega nagradnega natečaj Modri Jan. Nagradni natečaj je objavljen na internetnih straneh www.modri-jan.si od 25.5. do 30.6.2009.

Natečaj vsebuje dve vsebini: natečaj za najlepšo pobarvanko (ki je namenjen predšolskim otrokom) in natečaj za najlepši strip (ki je namenjen otrokom 1. in 2. triade osnovne šole). Natečaj za pobarvanko je objavljen tudi v junijski številki revije CICIDO, za strip pa v junijski številki revije CICIBAN.

Mamica moja praznik ima,
danes rožice dobi od mene,
zvončke in trobentice rumene,
in poljubčke na lička oba.

Mamica moja najlepša je,
lepša kot so krila pri galebu,
lepša kot so zvezdice na nebu,
ko ljubeče se vame ozre.

Mamica moja najboljša je,
boljša kot po jedi je sladica,
boljša kot orehova potica,
sladko kot med je njeno srce.

Aimee

Vse zvezdice vesele,
na nebu so žarele,
plesale so in pele,
po dežju čofotale,
dežnikov se držale,
da ne bi se zmočile,
ko v vodo bi škočile.

Tudi voda je plesala,
ko je zvezdice čakala,
se družbe veselila,
veselo se smejala,
v pričakovanju trepetala,
ker bo jezero postala
in zvezdicam kopel bo dala.

Preljubi Dedek Mraz,
ves bel je tvoj obraz,
sijoče tvoje so oči,
saj še sneg na njih leži.

Sneg si gazil dolgi čas,
predno prišel si do nas,
da bi nas otroke obdaril,
se z nami vsemi veselil.

Božiček srčno dober je možiček,
visoko nad oblaki dom ima,
v skriti votlini prebiva
in pred ljudmi se skriva.

Njegova votlina je s snegom obdana,
v belino zavita in z ledom oblita,
kot torta na oblaku stoji,
se pred soncem skriva, da se ne raztopi.

Morski Pes je vzvišen
nad gledalci ves navdušen,
pravi, da ni si mislil, da tako
gledalci so naglušni,
pa še z slepoto zaslepljeni.

Vse volivce morski pes požre,
žive še v velika usta jih natlači,
po velikem požiralniku jih stlači,
kot po tunelu zvrnejo se v temo.

Med gledalci završi
glasovanje se pričenja
dva stražarja glasovne liste razdelita
in budno mečeta oči, da bilo bi brez posveta
kajti vsaka riba zase svoj glas mora dati,
ne da bi gledala k sosedi.

Glasovne listke hitro zberejo
glasove še hitreje preštejejo
in tako odločijo, da plavut je hrbtna
res primerna, da prestol bo zavzela.

ZVEZDICA
"Bila je zvezdica, morda je bila človek, morda atom,  morda je zvezda v tej pravljici planet morda pa je planet zvezda, kdo ve,  morda si ta zvezda TI."

Bila je ZVEZDICA, ki je bila zelo lepa in ljubka. Toda nič se ji ni dogajalo. Na tisoče let je krožila okrog istega planeta. Veliko lepih trenutkov je doživela z njim, toda nič novega se ni dogajalo in bila je zelo osamljena. Hrepenela je, da bi spoznala kaj novega, da bi lahko odšla in videla druge svetove. Povprašala je svoje skale.

Vprašala je prvo skalo: »Ali je tudi tebi dolgčas?« Odgovorila ji je: "Ja tudi meni je dolgčas." Vprašala je drugo skalo. »Skala povej mi ali je tudi tebi dolgčas?" "Veš ZVEZDICA meni je zelo dolgčas", ji je odgovorila. Povprašala je tudi tretjo skalo. Odgovorila ji je: "ZVEZDICA, meni je grozno dolgčas. Prosim, stori, da bomo videle kaj novega".

Pravi, da k njeni pisani opravi
prav lepo bi se podali še opali in rubini.

Peti morski Pes nastopi
ves prevzet v vlogi glavni se že vidi,
da plavut mu hrbtna je res primerna, se izrazi,
kjer krona naj svoj prestol pridobi.

Šeste so korale na oder pricapljale
težke in okorne so korake naredile
res težko iz morskega dna so se premaknile
a želja po kroni jim je vlila moč,
ker njihova glava po Kroni je zavzdihnila.

Prvi je na vrsti morski Ježek, da se predstavi,
ki pravi, da bodice, ki ga kronajo že po naravi
držale bodo lažje krono mu na glavi
kot kateri koli drugi ribi.

Druga na vrsti je, da se predstavi
morska Zvezda, ki pravi,
da pet krakov že ima
in zraven krona se prav lepo poda.

Na dnu globokega morja,
tam kjer Titanik svoj dom ima
in mnogim morskim bitjem tudi sam ga da,
se skrivna pravljica igra.

Titanik postal je oder
nanj kulise so obesili,
plakate nalepili,
na katerih obvestila se glasijo
in vsi razporedi predstav se vrstijo.

V nedeljo tričetrt na štiri
zadnji dan avgusta,
se Žan pripelje iz dopusta.

K prababici, na dvorišče se dostavi,
iz sedeža se skobaca
in pesek prav takoj pozdravi.

Žan pa pesek obožuje
ga posipa in pretrese,
dokler se dvorišče ne zatrese.

Cestna svetilka
z velikim tovornjakom se pripelje
komaj čaka, da postavijo jo zraven ceste
ker bo dan iz teme naredila.

Cestna svetilka
gospa Visoka je postala
kar tri metre in še pol
da svetlobe več bo dala.

Drobna, majcena Vijolica
si cel dan je prizadevala
z drobno glavico razmišljala
kako bo čarovnica postala.

Velika bo čarovnica postala
na majcenem travniku
še večje čarovnije si bo izmislila
kot prave Velike čarovnice.