Luna in mesečina

Sonce je luni pomahalo na poti,
in ko je potovalo sonce proti zahodu,
se je luna, njena mesečina odpravila na pot,
svetlobo sonca zamenjala v svetlobo mesečine,noči.
Oblak na nebu je ni mogel prekriti.
Rahel veter ji je pomagal kakor, da je oživela,
Krošnje dreves v gozdu so se premikale,
vzbujale strah ubogi gozdnih živali..

Mlade srnice so postale budne, prestrašene,
Mamica srna jih je vzela k sebi,
S priprtim očesom so opazovale,
ob svetli mesečini, pesmi vetra,
šelestanju vej so kot negibne gledale,
le čuk in sova sta se oglašala, pela brez strahu.
Tudi netopirja, ki je priletel kdo ve od kod,
med drevjem krožil so se zbale.
Celo psi iz vasi pod gozdom so zalajali,
gledali proti luni, pa spet okoli sebe.

Tedaj je oblak prekril luno, mesečino,
Le to jadrno pregnal tja v mesto.
Veter, ki ji je delal družbo je veselo,
potihoma premikal perilo na terasah,
na pol suhe majice kot žibe so oživele,
Mala Manca, ki se je prebudila se je zbala,
Ob pogledu skozi okno kot da se vse premika,
skorajda je prenehala dihati, postalo jo je strah.
Jok je pomirila mamica, ki je prihitela k njej,
jo nežno stisnila k sebi in pomirila.

Tam spodaj v parku sta dva nepridiprava čakala,
Hotela sta krasti, toda veter ter mesečina,
premikajoče kot žive sence sta se zbala,
morda je kje kdo, ki bi ju prijel za ušesa, pregnal.
Tedaj je veter zapihal z vso močjo,
ter vrgel iz okenske police cvetlični lonček.
Oblak, ki je prihitel pogledat je zlikovca odgnal,
tam na vhodu obzorja pa je sonček priprl vrata,
svetli luni, mesečini zaželel prijetno potovanje.
In luna je šla svojo pot z roko v roki z mesečino,
sončni žarki pa so spremenili noč v čudovito prelepo jutro.

jože.k