Nežna roèica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo klièe k sebi,
da zaèutil njen bi objem,
spoznal, obèutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želja preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
ko objame, poboža nežno ga lahno.

Ob prsih njenih ljubezen se krepi,
ob korakih prvih,besedah naprej živi.
Morda otrok, njegov moški bo korak,
èe dekle, le zdravja želi jima vsak.

On odrasel v fanta bo v moža,
ljubezen èrpal razdajal se iz dna srca,
tisto podarjeno, od ljubeèe matere vsajeno,
kot ljubezni dekletom iz mladosti prirojeno.

Zdaj nežna dlan že mami boža,
lice njeno sveta najlepša roža,
a pogleda, njene sreèe, oèi,
nosil v srcu veèno bo svoje dni.