PRISPODOBA STA LEPOTE IN MILINE – DVA LABODA BELA
TAM NEKJE, NA JEZERU, V DALJAVI – DVA LABODA BELA
S KLJUNI STA SE DOTAKNILA IN SRCE STA NAREDILA
POOSEBLJATA LJUBEZEN IN ZVESTOBO – DVA LABODA BELA
SKUPAJ GNEZDO STA ZNOSILA IN NA MLADE STA PAZILA
VARNO, NEŽNO MED PERUTMI JIH NOSILA – DVA LABODA BELA
PLAVATI, LETETI STA JIH NAUČILA, PRED UJEDAMI BRANILA
TRDNA, MOČNA STARŠA, VENDAR MILA – DVA LABODA BELA
MNOGA, MNOGA LETA – DESETLETJA SKUPAJ STA PREBILA
VEDNO ZNOVA STA KOT PRVIČ SE LJUBILA – DVA LABODA BELA

Alenka Dobeic

BASEN O ČAPLJI IN ŠTRKU

LJUBA ČAPLJA, PRIDI K MENI
SAJ TE RAD IMAM.
- ŠTRK NEUMNI, ŠTORKLJO VZEMI
ALI BODI SAM!

K ŠTORKLJI POJDEM, TEBE NOČEM
BODI SAMA ZDAJ!
- ŠTRK, SAJ VEŠ, DA TEBE HOČEM;
HOČEM TE NAZAJ.

PRIDEM K TEBI, TE POLJUBIM,
ČAPLJA MOJA DRAGA.
- JAZ PA PERJE TI OSKUBIM
ŠTORKLJASTA SI ZGAGA!

Bila je.......dobra.....in zdaj je ni več
Bila je žena,

bila je mati dveh sinov,

bila babica treh vnukov.

Potem ji je umrla prva snaha,

nato druga in potem še postaran mož.

Bila je žalostna in utrujena,

komaj se je malo postavila na noge,

ji je umrl prvi sin.

RUŠEVEC
(DVORJENJE IN PRETEP)

ZDAJ V DOLINI JE POMLAD,
V RUŠEVJU ŠE VEDNO MRAZ.
- RUŠEVEC, MOČAN IN MLAD
KURI KAŽEM: TO SEM JAZ

KORACAŠ KOT OKLOPNJAČA!
GLAVO SKLANJAŠ, ČUDNO GRULIŠ!
- REP RAZTEGNEM KOT PAHLJAČA;
LEP SEM, DA SE MENI ČUDIŠ.

Vsi tisti, ki bilo vam je lepo,
želim vam, da ostane še naprej tako,
da ne bi imeli grdih dni,
ne kakšnih nesreč
in ne prepirov.

Vsi tisti, ki preveč osamljeno živite,
želim vam manj trenutkov samih,
da bi prijatelje spoznali,
ki bi samoto vašo
vam pregnali.

GRUDEN JE ČUDEN
KOMAJ ŠE BUDEN
STRAŠANSKO ZASPAN
ZASPAN IN TEMAN
IN MRZEL, LEDEN
LEDEN IN SNEŽEN

KO NOČ JE NAJDALJŠA
JO SČASOMA KRAJŠA
IN VSE OTROČIČE
K JELKI POKLIČE

Jezus, naš brat, ki je dober, močan,
skromno bil rôjen kar v hlevu je tam,
ob njem pa so stale prijazne živali,
ob dobrem Jezusu, tam v skromni štali.

»Jaz,« reče osel, ves skuštran in rjav,
»sem nosil Mu mamo prek širnih daljav
in varno jo v Betlehem sem pripeljal;
jaz,« reče osel, ves skuštran in rjav.

»Jaz,« reče krava, rdeča in bela,
»sem dala Mu jasli za posteljo celo
in moje seno se mu v vzglavnik je vdelo;
jaz,« reče krava, rdeča in bela.

V vsej praznini ni prostora,
da dvignil bi, glej moja gora,
brez višine sem le spaka,
zraven bele, tvoja vranja dlaka.

Zeleni sneg lebdi, ne pada,
nisem zmagal, nisi me imela rada,
posploševal sem tiste modre pege,
čas se ni ustavil, ni rešil me zadrege.

Moja babica

ima take poti,

ki nikoli ne izgubijo hiše,

tudi kadar se stemni

me pot vedno poišče.

Moja babica

ima takšno drevo,

ki noče biti visoko

in kadar plezam nanj,

mi vedno da roko.

December, ti najlepši si
med vsemi meseci,
odet v svojo najbolj
slavnostno obleko...

Naj ves tvoj blišč
se ne konča
s poslednjim
dogorelim
novoletnim
ognjemetom...

Ko bodo moje besede,
zapisane ali pa samo izgovorjene,
obrodile svoje prve užitne sadove,
bo to le posledica moje preobrazbe
iz poeta, ki le v knjigah ždi,
v človeka, ki zares živi.

Za namenček
morda bom tedaj šele zares vzljubila
poleg sebe in številnih knjig
tudi prepotrebna, meni dolgočasna opravila
in številne svoje soljudi.

Danijela Premzl

Prijeten občutek praznikov je čar,
igrajo se snežinke, zime dar,
ko dobri možje obdarijo,
lepega še zaželijo.

Odšel MIKLAVŽ bil darežljiv,
otroke povsod je razveselil,
a že BOŽIČEK prihaja,
pričakovanj ni kraja.

Bo spet jelka okrašena, jaslice lepe,
vselej na Sveti večer te ožive,
k polnočnici bo vabil zvon,
Božič je prišel v naš dom.

Prišel si v na pol meglenem jutru
ko sem čakala te vsa nestrpna.
Nasmeh tvoj bil je topel kakor vedno,
poljub pa nežen in pomirjujoč.
Dan napravil si mi lep.

Roke tvoje čudovite si ovil okoli mene,
potopila sem se v tvoj objem.
bilo mi je toplo, lepo,
kot da je moj ves svet.
Dan napravil si mi lep.

Drugačen veter
bo čez svet zapihal,
topel, izmišljen, svež,
duše bo ljudem zanihal.

Zanihal nekam gor,
nekam vstran od središča
v čustva neznana,
daleč od srca in izhodišča.

Hladen veter izza voglov veje,
kot, da se nesramno smeje,
drobne dežne kapljice,
napravijo resnično turoben dan.

Toda v sebi čutim toploto,
tisto, ki jo podarja dom,
pogled kot iz srca,
objem, ljubezen.

NISMO KAČE STRUPENJAČE
ME, Z OKROGLIMI OČMI -
ME SMO LE BOJEČE KAČE,
STRUPA V NAŠIH USTIH NI.

TISTA KAČA. KI TE GLEDA
KAKOR MAČKE IN HUDIČI,
STRUPENJAČA JE SEVEDA -
A POBEGNE PREJ KOT PIČI

ČLOVEKA KAČE SE BOJIMO,
SAJ DO NAS JE GROB IN GRD;
ČE PRED NJIM NE UBEŽIMO,
NAS POGOSTO ČAKA SMRT

ŠLA NA VRT SEM ČEŠNJE BRAT
SLIŠIM KAČO – JE TO GAD?
KAČA, HITRA, KAKOR STRELA
JE MED KAMNE ODBRZELA.

HITRA, ČRNA LEPOTICA
JE BILA SAMO – ČRNICA;
SKRITA VAME ZDAJ STRMI
S PLAŠNIMI OKROGLIMI OČMI

pogosto jo ljudje zamenjajo za gada - na srečo je izredno hitra in okretna (mislim, da je naša najhitrejša kača?)

Teče reka, nežno žlubodra,
s sončnim žarkom se igra,
leskeče, si po strugi pot utira,
radovedno naokoli se ozira.

Le teči bistra reka svojo pot,
obrežje tvoje polno je lepot,
skrivnostna si kot da šepetaš,
z labodi ki krase te se igraš.

Postrvi te krasijo se bleščijo,
račke plavajo na breg hitijo,
ti ptice obletavajo gladino,
v soncu pregnale vso sivino.

ALEŠ IN MODRIN

ALEŠEK, MALI CICIBAN
LOVI METULJA ŽE VES DAN
METULJČEK LETA KROG IN KROG
UPEHAN FANT PA PRAZNIH ROK

Aleš::
POČAKAJ ME, METULJ MODRIN
POLETI K MENI, POTEPIN
TAKO BI RAD DOMOV TE VZEL
RESNIČNO RAD TE BOM IMEL

Z MENOJ SE BOŠ LAHKO IGRAL
IGRAČKE SVOJE TI BOM DAL
PRINAŠAL TI BOM SLADKOR, MED,
NAJBOLJŠE SADJE ZA PREDJED.

1. GOSENICA

IZ JAJČECA ZLEZEM
POVSOD KORACAM
LISTE OBLEZEM
ŠEST NOGIC IMAM

PLAŠČ PREOBLAČIM
GA KONČNO ZGUBIM
V BUBO SE STLAČIM
DOLGO V NJEJ SPIM

METULJI SMO SE PAJKOV BALI
KI V CVETOVIH SKRITI
SO NA NAS PREŽALI;
BILO TEŽKO JIM JE UITI

BALI SMO SE OS -
LIČINKE Z NAMI SO GOSTILE:
BALI SMO SE KOS -
SO CVETJE POKOSILE.

BALI SMO SE PTIČEV -
SO Z NAMI SE HRANILI;
BALI SMO SE FIČFIRIČEV -
SO V MREŽE NAS LOVILI.

ZBOR JADRALCEV

JADRALCI SMO SE ZBRALI
DOLGO PISMO NAPISALI
»VSEM ŽUPANOM IN VAŠČANOM
VSAKI VLADI IN OBČANOM:

MI, KI V ČRNEM TRNU SPIMO
ŽE KAR DOLGO SE BORIMO
DA PUSTITE ŽIVE MEJE
S ČRNIM TRNOM ZASAJENE

V NJEM GOSENICE ŽIVIJO
IN JADRALCI Z NJIH VZLETIJO
ČRNI TRN VZGAJA NAM METULJE
DRUGIM PA RODI TRNULJE

MOČVIRSKA SKLEDNICA IN RDEČEVRATKA

TISOČE LET SEM NA BARJU DOMA
SKLEDNICA TUKAJ ŽIVIM!
JAZ - RDEČEVRATKA SEDAJ SEM PRIŠLA
TE Z BARJA POČASI PODIM!

TI, RDEČEVRATKA ŽIVIŠ V STANOVANJU
DRUGI TI DAJEJO HRANO
FANTJE SO BOLNO IN V ŽALOSTNEM STANJU
ME VRGLI NA BARJE, NA PLANO

KJE SI ŽIVELA PRED STOTIMI LETI
OD KOD TI PRIHAJA RODBINA?
V AMERIKI NEKDAJ BILI SO UJETI
PRADEDJE IN MOJA DRUŽINA