Morda sem želel si je obetal,
na življenja poti da bi jo srečal,
da sreča z dragulji pride mi naproti,
cekinov nasuje, a bil sem v zmoti.

A sreča takšna je močno zmotljiva,
na trenutke še kako je poželjiva,
preprosto pozabil bi na druge,
siromašne, klateže imel bi le za zgube.

Zdaj vem dragulj preprosti so ljudje,
vsak v sebi nosi zgodbo, jo nerad pove,
njih besede so kot bodeče trnje, zabolijo,
ljudje v težavah z njimi se borijo,

Zlata barva
me je s svojim
pomenljivim
leskom osvojila.
Če že niso
zmagovita mi
odličja dosegljiva,
sem pa vsaj
kot zlatolaska
včasih komu
očarljiva.

Danijela Premzl

Pivo meni paše
s piksne ali flaše,
lahko je tudi z glaža
ni važna embalaža.

Pivo pij za živce
pozdravi tud lažnivce,
če kdaj garaš u iber
prežene muskelfiber.

Za žejo nagni pivo
bogato z energijo,
pripravi z njim omake,
polij ga čez čevape.

Neznani avtor

Pred bogom ostal boš brez besed,
Skrivaj umikal boš pogled,
Otrpli bodo ustnici,
Drhteli krvavi roki,
Nobena laž ne bo pomagala,
Nobena prevara ga ne bo premagala,
Pogledal bo naravnost v srce,
In vedel bo kdo v njemu skriva se.

To sem jaz
– moj obraz:
maska,
ki nihče je ne izpraska
navzven sem lep
skoraj svet;
znotraj led
zima, mraz -
zunaj maska,
moj obraz

STRŽEK
Troglodytes troglodytes

KJER SO BUKOVI IN GABROVI GOZDOVI,
KJER RESAVE RAZPROSTREJO GROZDE CVETJA
KJER Z BLAZINO TLA POKRIJEJO MAHOVI
POJE STRŽEK, MOJSTER TRILČKOV, MOJSTER PETJA

STRŽEK SE POSTAVI TJA MED KORENINE
BLIZU GNEZD PREPEVA SVOJIM ŽENKAM GLASNO
PESMI, KI JIH POJE, POLNE SO VEDRINE
SVOJE MELODIJE POJE ČISTO, JASNO

TAŠČICA
Erithacus rubecula

POZIMI JE TAŠČICA MALA OKROGLA
KOT PUHASTA KEPICA, COFEK IZ PUHA;
PREZEBLA, OD LAKOTE PRAV IZNEMOGLA
PROSJAČI, PROSJAČI DROBTINICE KRUHA

PO SNEGU POGUMNO SKAKLJA POŽERUŠČEK
DROBTIN PA OD MENE NE BO IZPROSILA
PO KRUHU BI TAŠČICO BOLEL TREBUŠČEK
SEMENA, ROZINE JI BOM PODARILA.

Alenka Dobeic

ŠOJA
Garrulus glandarius

ZAKAJ NAJ VRAN BI BIL TEMAČEN?
ZAKAJ NE BIL BI KDAJ DRUGAČEN?
NEKAKO ROŽNAT, BREZ SIVINE.
ZAKAJ NE VPLETEL BI MODRNE?

IN ŠOJA KRILA JE RAZPELA,
NEBA MODRINO VANJE VDELA,
OB MODRO BARVO PA JE SMELO
DODALA ČRNO IN ŠE BELO.

MALI SLAVEC
Luscinia megarhynchos

KER TAKO LEPO PREPEVAM
ZA REŠETKAMI SAMEVAM
ZAME GRMOV NI – NI CVETJA
NE POMLADI NE POLETJA

V KLETKI ZDAJ SAMO POSEDAM
PRAZNE STENE SOBE GLEDAM
TUKAJ ŽIDIM, ZASPIM IN JEM
LETAM NE - LE PETI SMEM

Ljubezni prave nimam,
Na tem majhnem trgu iščem jo,
Medtem ko gledam zaljubljene,
Srečne in nesrečne zgodbe,
Občutki prevzamejo srce.
Večer za večerom, v iskanju,
V tihem pričakovanju,
Premražen, lačen,
Isčem dobroto v majnih stvareh.

Še hladno je saj zima nam kraljuje,
le kaj čaka, da snega ne nasuje?
Jutra krasijo ledene sveče, mraz,
le čakajte si misli zdaj je moj čas.

A sonce kakor da ji je nadloga,
redki oblaki, se zimi roga,
snega dovolj le v planinah,
v alpskem, svetu na strminah.

Vem nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
teptanim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.

Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč ki je objemala dan,
ljudi ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca.

S PLANINSKO KAVKO
Pirrhocorax graculus

PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA
PO NEBU KROŽI IN Z VETROVI PLAVA
NAJLEPŠA IN NAJBOLJŠA JE JADRALKA

BLEŠČEČE ČRNA GORSKA PREBIVALKA
NIKOLI SAMA – V DVOJE SE ZABAVA
PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA

Corvus corax

KROKAR, BISTRI ČRNI VRAN
JE MED VRANI VELIKAN
NE SAMO PO VELIKOSTI –
PO PAMETI, MODROSTI
VELIK JE IN JE MOČAN

Z DRUŽBO KROKARJEV OBDAN,
SVOJI ŽENI, GNEZDU VDAN,
JE LJUDEM ZA ZGLED KREPOSTI
ČRNI VRAN

ŠČINKAVEC
Fringilla coelebs

ZALJUBLJEN JE POLETEL NA DREVO,
PRIVZDIGNIL KLJUNČEK IN ZAPEL V NEBO;
POTEM POGLEDAL JE OKOLI…..
MORDA GA ŽENKA SPET IZVOLI?

SESTAVIL MILO JE PESNITEV;
NAPEV, KI BIL JE POKLONITEV
NJEGOVI LJUBI MALI PTIĆKI,
NJEGOVI ŠČINKAVKI – ŽENIČKI.

Alenka Dobeic

Se še komu zdi,
da nas imajo za bedake,
da nismo mi volili take,
da ljudstvo kar naprej trpi.

Kaj zdaj nam preostane?
Sprejeti take, kimati z glavo,
ali stopiti v akcijo.
Velika uganka za naše možgane.

Večerna zarja
ognjena ptica noči
narava zaspi.

Želel sem ji dati rož,
tistih svežih, a jih nimam,
vzela jih je zima, mraz, sneg.
Tudi sončni žarki nimajo moči.
Hladen veter brije okoli vogalov,
a ko sva si prišla naproti sem pozabil na vse.
Le nežen objem . pogled v oči.
Tisto kar privlači je spregovorilo,
Kakor da bi me obdajale rože,
lepe Ivanjščice, jasa polna cvetja,
topel pomladni veter,
sončni žarki iz srca.
mojega in njenega,
tista najlepša roža.

Želim si včasih da izgine zloba,
povsod na svetu je kot gniloba,
da človek človeku prenehal biti bi nekdo,
saj vseenomu je, kaj z njim je in kako.

A šibak nemočan sem pri teh željah,
na trenutke majhen kakor zrno, grah,
le kam drvi človeštvo me je strah,
okruten neprijazen je naš vsakdan, čas.

Poslovilo se je 2011 leto,
leto ki se ga bomo spominjali,
ali pa bi želeli nanj pozabiti,
mogoče slabosti le tega skriti.

Tudi mi bomo nekoč odšli,
vendar brez besed slovesa,
za nami pa bo ostala sled,
morda dobrega, slabega.

Ne hodi se hvalit, nisem nevoščljiva,
pridi kar tako,
kot včasih,
pogledat, če sem še živa.
Da malo se pogovoriva,
da stare »čenče« in težave obnoviva.
……..kot včasih…….

PRISPODOBA STA LEPOTE IN MILINE – DVA LABODA BELA
TAM NEKJE, NA JEZERU, V DALJAVI – DVA LABODA BELA
S KLJUNI STA SE DOTAKNILA IN SRCE STA NAREDILA
POOSEBLJATA LJUBEZEN IN ZVESTOBO – DVA LABODA BELA
SKUPAJ GNEZDO STA ZNOSILA IN NA MLADE STA PAZILA
VARNO, NEŽNO MED PERUTMI JIH NOSILA – DVA LABODA BELA
PLAVATI, LETETI STA JIH NAUČILA, PRED UJEDAMI BRANILA
TRDNA, MOČNA STARŠA, VENDAR MILA – DVA LABODA BELA
MNOGA, MNOGA LETA – DESETLETJA SKUPAJ STA PREBILA
VEDNO ZNOVA STA KOT PRVIČ SE LJUBILA – DVA LABODA BELA

Alenka Dobeic

BASEN O ČAPLJI IN ŠTRKU

LJUBA ČAPLJA, PRIDI K MENI
SAJ TE RAD IMAM.
- ŠTRK NEUMNI, ŠTORKLJO VZEMI
ALI BODI SAM!

K ŠTORKLJI POJDEM, TEBE NOČEM
BODI SAMA ZDAJ!
- ŠTRK, SAJ VEŠ, DA TEBE HOČEM;
HOČEM TE NAZAJ.

PRIDEM K TEBI, TE POLJUBIM,
ČAPLJA MOJA DRAGA.
- JAZ PA PERJE TI OSKUBIM
ŠTORKLJASTA SI ZGAGA!