TAŠČICA
Erithacus rubecula

POZIMI JE TAŠČICA MALA OKROGLA
KOT PUHASTA KEPICA, COFEK IZ PUHA;
PREZEBLA, OD LAKOTE PRAV IZNEMOGLA
PROSJAČI, PROSJAČI DROBTINICE KRUHA

PO SNEGU POGUMNO SKAKLJA POŽERUŠČEK
DROBTIN PA OD MENE NE BO IZPROSILA
PO KRUHU BI TAŠČICO BOLEL TREBUŠČEK
SEMENA, ROZINE JI BOM PODARILA.

Alenka Dobeic

ŠOJA
Garrulus glandarius

ZAKAJ NAJ VRAN BI BIL TEMAČEN?
ZAKAJ NE BIL BI KDAJ DRUGAČEN?
NEKAKO ROŽNAT, BREZ SIVINE.
ZAKAJ NE VPLETEL BI MODRNE?

IN ŠOJA KRILA JE RAZPELA,
NEBA MODRINO VANJE VDELA,
OB MODRO BARVO PA JE SMELO
DODALA ČRNO IN ŠE BELO.

MALI SLAVEC
Luscinia megarhynchos

KER TAKO LEPO PREPEVAM
ZA REŠETKAMI SAMEVAM
ZAME GRMOV NI – NI CVETJA
NE POMLADI NE POLETJA

V KLETKI ZDAJ SAMO POSEDAM
PRAZNE STENE SOBE GLEDAM
TUKAJ ŽIDIM, ZASPIM IN JEM
LETAM NE - LE PETI SMEM

Ljubezni prave nimam,
Na tem majhnem trgu iščem jo,
Medtem ko gledam zaljubljene,
Srečne in nesrečne zgodbe,
Občutki prevzamejo srce.
Večer za večerom, v iskanju,
V tihem pričakovanju,
Premražen, lačen,
Isčem dobroto v majnih stvareh.

Še hladno je saj zima nam kraljuje,
le kaj čaka, da snega ne nasuje?
Jutra krasijo ledene sveče, mraz,
le čakajte si misli zdaj je moj čas.

A sonce kakor da ji je nadloga,
redki oblaki, se zimi roga,
snega dovolj le v planinah,
v alpskem, svetu na strminah.

Vem nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
teptanim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.

Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč ki je objemala dan,
ljudi ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca.

S PLANINSKO KAVKO
Pirrhocorax graculus

PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA
PO NEBU KROŽI IN Z VETROVI PLAVA
NAJLEPŠA IN NAJBOLJŠA JE JADRALKA

BLEŠČEČE ČRNA GORSKA PREBIVALKA
NIKOLI SAMA – V DVOJE SE ZABAVA
PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA

Corvus corax

KROKAR, BISTRI ČRNI VRAN
JE MED VRANI VELIKAN
NE SAMO PO VELIKOSTI –
PO PAMETI, MODROSTI
VELIK JE IN JE MOČAN

Z DRUŽBO KROKARJEV OBDAN,
SVOJI ŽENI, GNEZDU VDAN,
JE LJUDEM ZA ZGLED KREPOSTI
ČRNI VRAN

ŠČINKAVEC
Fringilla coelebs

ZALJUBLJEN JE POLETEL NA DREVO,
PRIVZDIGNIL KLJUNČEK IN ZAPEL V NEBO;
POTEM POGLEDAL JE OKOLI…..
MORDA GA ŽENKA SPET IZVOLI?

SESTAVIL MILO JE PESNITEV;
NAPEV, KI BIL JE POKLONITEV
NJEGOVI LJUBI MALI PTIĆKI,
NJEGOVI ŠČINKAVKI – ŽENIČKI.

Alenka Dobeic

Se še komu zdi,
da nas imajo za bedake,
da nismo mi volili take,
da ljudstvo kar naprej trpi.

Kaj zdaj nam preostane?
Sprejeti take, kimati z glavo,
ali stopiti v akcijo.
Velika uganka za naše možgane.

Večerna zarja
ognjena ptica noči
narava zaspi.

Želel sem ji dati rož,
tistih svežih, a jih nimam,
vzela jih je zima, mraz, sneg.
Tudi sončni žarki nimajo moči.
Hladen veter brije okoli vogalov,
a ko sva si prišla naproti sem pozabil na vse.
Le nežen objem . pogled v oči.
Tisto kar privlači je spregovorilo,
Kakor da bi me obdajale rože,
lepe Ivanjščice, jasa polna cvetja,
topel pomladni veter,
sončni žarki iz srca.
mojega in njenega,
tista najlepša roža.

Želim si včasih da izgine zloba,
povsod na svetu je kot gniloba,
da človek človeku prenehal biti bi nekdo,
saj vseenomu je, kaj z njim je in kako.

A šibak nemočan sem pri teh željah,
na trenutke majhen kakor zrno, grah,
le kam drvi človeštvo me je strah,
okruten neprijazen je naš vsakdan, čas.

Poslovilo se je 2011 leto,
leto ki se ga bomo spominjali,
ali pa bi želeli nanj pozabiti,
mogoče slabosti le tega skriti.

Tudi mi bomo nekoč odšli,
vendar brez besed slovesa,
za nami pa bo ostala sled,
morda dobrega, slabega.

Ne hodi se hvalit, nisem nevoščljiva,
pridi kar tako,
kot včasih,
pogledat, če sem še živa.
Da malo se pogovoriva,
da stare »čenče« in težave obnoviva.
……..kot včasih…….

PRISPODOBA STA LEPOTE IN MILINE – DVA LABODA BELA
TAM NEKJE, NA JEZERU, V DALJAVI – DVA LABODA BELA
S KLJUNI STA SE DOTAKNILA IN SRCE STA NAREDILA
POOSEBLJATA LJUBEZEN IN ZVESTOBO – DVA LABODA BELA
SKUPAJ GNEZDO STA ZNOSILA IN NA MLADE STA PAZILA
VARNO, NEŽNO MED PERUTMI JIH NOSILA – DVA LABODA BELA
PLAVATI, LETETI STA JIH NAUČILA, PRED UJEDAMI BRANILA
TRDNA, MOČNA STARŠA, VENDAR MILA – DVA LABODA BELA
MNOGA, MNOGA LETA – DESETLETJA SKUPAJ STA PREBILA
VEDNO ZNOVA STA KOT PRVIČ SE LJUBILA – DVA LABODA BELA

Alenka Dobeic

BASEN O ČAPLJI IN ŠTRKU

LJUBA ČAPLJA, PRIDI K MENI
SAJ TE RAD IMAM.
- ŠTRK NEUMNI, ŠTORKLJO VZEMI
ALI BODI SAM!

K ŠTORKLJI POJDEM, TEBE NOČEM
BODI SAMA ZDAJ!
- ŠTRK, SAJ VEŠ, DA TEBE HOČEM;
HOČEM TE NAZAJ.

PRIDEM K TEBI, TE POLJUBIM,
ČAPLJA MOJA DRAGA.
- JAZ PA PERJE TI OSKUBIM
ŠTORKLJASTA SI ZGAGA!

Bila je.......dobra.....in zdaj je ni več
Bila je žena,

bila je mati dveh sinov,

bila babica treh vnukov.

Potem ji je umrla prva snaha,

nato druga in potem še postaran mož.

Bila je žalostna in utrujena,

komaj se je malo postavila na noge,

ji je umrl prvi sin.

RUŠEVEC
(DVORJENJE IN PRETEP)

ZDAJ V DOLINI JE POMLAD,
V RUŠEVJU ŠE VEDNO MRAZ.
- RUŠEVEC, MOČAN IN MLAD
KURI KAŽEM: TO SEM JAZ

KORACAŠ KOT OKLOPNJAČA!
GLAVO SKLANJAŠ, ČUDNO GRULIŠ!
- REP RAZTEGNEM KOT PAHLJAČA;
LEP SEM, DA SE MENI ČUDIŠ.

Vsi tisti, ki bilo vam je lepo,
želim vam, da ostane še naprej tako,
da ne bi imeli grdih dni,
ne kakšnih nesreč
in ne prepirov.

Vsi tisti, ki preveč osamljeno živite,
želim vam manj trenutkov samih,
da bi prijatelje spoznali,
ki bi samoto vašo
vam pregnali.

GRUDEN JE ČUDEN
KOMAJ ŠE BUDEN
STRAŠANSKO ZASPAN
ZASPAN IN TEMAN
IN MRZEL, LEDEN
LEDEN IN SNEŽEN

KO NOČ JE NAJDALJŠA
JO SČASOMA KRAJŠA
IN VSE OTROČIČE
K JELKI POKLIČE

Jezus, naš brat, ki je dober, močan,
skromno bil rôjen kar v hlevu je tam,
ob njem pa so stale prijazne živali,
ob dobrem Jezusu, tam v skromni štali.

»Jaz,« reče osel, ves skuštran in rjav,
»sem nosil Mu mamo prek širnih daljav
in varno jo v Betlehem sem pripeljal;
jaz,« reče osel, ves skuštran in rjav.

»Jaz,« reče krava, rdeča in bela,
»sem dala Mu jasli za posteljo celo
in moje seno se mu v vzglavnik je vdelo;
jaz,« reče krava, rdeča in bela.

V vsej praznini ni prostora,
da dvignil bi, glej moja gora,
brez višine sem le spaka,
zraven bele, tvoja vranja dlaka.

Zeleni sneg lebdi, ne pada,
nisem zmagal, nisi me imela rada,
posploševal sem tiste modre pege,
čas se ni ustavil, ni rešil me zadrege.