Vem nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
teptanim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.
Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč ki je objemala dan,
ljudi ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca.
A nekateri so pobegnili daleč,
odšli z denarjem in zlatom,
da si postavijo svojega boga,
takšnega iz zlata, posipanega z dragulji,
da mu bodo na glavo nadeli biserno krono,
zaslepljeni od bogastva, a nemočni,
saj so pozabili včeraj, danes, čakajoč jutri.
Vem nekje sije sonce,
