Sneguljčica pravi-»Kdor hoče biti lepši od drugih nikoli ne bo dovolj lep«

Nič ne pomaga krinka lažnive enakopravnosti in enakosti.

Kdor ni nepremagljivo pošten do vsakega bitja, to je do tega resnice, ki je v njem in ne bo v skladu s tem ravnal in živel, bo zabredel.

Ali veste kako mnogo je na tem svetu Sneguljčic, a jih sploh ne vidimo.

Vse to je dosti bolj sveto, zelo daleč in popolnejše, od najdolžnejše najnežnejše želje te narave.

Gre se za samo svetost življenja.

Nihče ni vreden tega, da bi se mu dovolilo to, kakorkoli ogrožati, ne glede kdo in kaj je.

Kdor to poskuša, celo, če iz nevednosti počne, je brezkompromisno in nepovratno odstranjen.

Na poti iz padle narave imamo dve bistvene čeri.

Vsi imamo danosti naravo in okolje in zakaj se resnično v vsem tem gre.

Gre za doživljanje, doživljanje samo.

Zakaj si nekoga ali nekaj izberemo?

Zato ker ob tem ali v tem občutimo srečo.

Nekaj nas poveže s tem, nekaj nam to omogoča in to tudi v resnici iščemo.

So stvari, ki brezmejno osrečujejo, vendar kako veliko napako naredimo s tem, če zaradi tega, kar nas brezmejno osrečuje, povzročimo drugim krivico.

Evru še niso dodali nobene nule. Cenam pa ja.

S tem imamo denarja zmeraj manj, ker cene rasejo, da bi pa ga imeli več, pa moramo več delati.

Cene se dvigujejo in ko jih trgovci na zunaj nižajo, ter nam dajejo popuste, nam s tem dajejo pogum, da še tisto malo denarja, kar ga imamo, porabimo prej.

V resnici pa je tako, da tudi nižanje cen, gre na račun ljudi in njihovega dela.

Trgovci, s tem ko dvignejo in spuščajo cene, zmeraj več zaslužijo, ljudje pa imajo denarja zmeraj manj.

Kako bi pa se tako kot nekateri mislijo zlahka, pomagalo človeku.

Tisti, ki so zlorabili svobodo, se niso zadovoljili s polovičarstvom in niso v ljudi samo vtkali napačno, ampak tudi to, da to napačno slavijo in obožujejo kot nekaj najsvetejšega.

Tri osnovna vprašanja; na katera moramo vsak dan v popolnosti odgovoriti z deli.

Kako biti buden pri tem?

Kako pravilno sprejeti in piti kelih trpljenja?

Kako odstraniti tisto bistveno, ki je zgradilo in ohranja ne-božjo osebnost, ter moti razodetje pravega sebstva?

Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel.

Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost. Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še vedno na prvem mestu.

Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«

»Na svetilki se lahko vsaj malo ustaviš in se umiriš,« je rekel oče, »na zvezdi pa ni prostora za to.«

Drobna vešča pa ni poslušala ne enega ne drugega. Vsak večer, ko je zvezda vzšla, je odletela k njej in se vsako jutro ob zori vračala domov, izčrpana od velikega in neuspešnega napora. Nekega dne jo je oče poklical k sebi in ji rekel: Kril nimaš še nič ožganih, otrok moj, in bojim se, da jih nikoli ne boš imela.

Če gledamo pokrajino, je prav da doživimo tisti del, ki je obsijan s soncem, kot enako lep tistemu, ki je v senci. Res je, da to dvoje ni enako, vendar je enakovredno. Tako naša ljubezen ni usmerjena na neke veličastnosti, ki zakrijejo lepoto vsega ostalega. Tako je ljubezen celovita, ena in nerazdeljena.

Namen pravega spoznanja, ki pripelje v pravo stanje biti, ni samo hrepenenje po svetlobi, ampak hrepenenje iz svetlobe izvorne življenja, in tudi v tem, da dovolimo svetlobi, da nam osvetli tako, da vidimo prav bistvene prvine življenja, iz katerih je prav zmeraj živeti.