Preveč napačnega je bilo,
tako svari vest, toži telo;
ker duša že predolgo trpi,
del bremen na telo odloži.

Naj bo pri delu več radosti,
v mislih in čustvih več blagosti,
pri prejemanju več hvaležnosti,
besedam ljubezni dejanje sledi.

Najprej naj duša ozdravi,
se z dobroto teže razbremeni,
da tudi telo povsem oživi,
tedaj smo vredni, da ozdravi.

Iz tvojih oči veva hlad in prezir, ki je prevzel toplino.
Tvoj pogled se ne ustavi več na meni, ob tebi se počutim kot zrak, ki je okrog nas.
Tam, kjer si nekoč tako močno bíl v meni, je sedaj zgolj prazno osamljeno mesto.
Umaknjeni dotiki, prazni objemi, hladne ustnice, neme besede...
Tako blizu te občutim ob sebi vendar si tako odmaknjen od mene.
Sva zgolj dve senci, ki se občasno srečata.
Nemo se je končala poletna romanca, ostala je zgolj tujčeva hladna enoličnost.
Umikam se v svet sanj, ko hodila sem po oblakih ob tebi, ko se mi je srce topilo in hrepenelo po tebi.
Danes hodi namesto mene zgolj lupina z mislimi daleč nazaj, ki vsak dan vedno bolj sameva in kliče te nazaj.
Si kot manjkajoči puzzel v sliki, brez tebe nekaj manjka.
Ti si edini, ki izpopolni me celo.

Spet čutim v srcu, čas mi beži
so leta minula, v otroška hiti,
sem vedel za dobro, še ne kaj zlo,
počasi spoznal vse sem, saj leta teko.

Najlepša v spominih je matere dlan,
me nežno je objela sleherni dan,
oče bil skrben, delal vse dni,
srečna družina bili smo mi vsi.

Ostala gomila, počivata tam,
a jaz se sprašujem sleherni dan,
je takšna usoda, plačilo za vse,
v spominih me boža, lažje mi je.

Na mizi prazen list papirja,
brez navdiha, to me vznemirja.
Ne vem o čem bi še pisal,
kakšne pesmi zopet bi spisal?
Sveče ponoči v sobi gorijo,
ko solze po obrazu mi polzijo.
Prikradejo žalostni se občutki,
ki ne minejo kakor trenutki.
Zakaj sploh pesnik sem postal?
Bilo bi bolje; da bi z njo ostal.
Preden zblaznim in se vase zazrem,
še zadnjo steklenico vina odprem ...

Bitje zraste
v svet mej, pravil
kaj določa, kje se vzdigne prah človeka,
kaj določa, kje se namnožijo molekule
iz svobodnega se rodi v kletko moralnih mej.
Veter se svobodno sprehaja,
tokovi se mešajo,
ptice in ribe plavajo s tokom.
Homo sapiens sapiens,
dvonožni prvak,
pa se ukvarja s sabo.
Kdo sem? Kaj sem? Od kod prihajam?

Objemam te v svoji medenici,
vse, kar je
in vate vdihujem sok korenin,
indigo modrino neba
in mrežo luči.
Vase diham Življenje
in svojo Božanskost.
Pred mano, Boginjo,
se znajde moj Bojevnik,
nahranjen z vonjem moje srčne vrtnice.
Prinaša mi najlepših biserov.
Presrečen, pomirjen,
nahranjen, močan.

Živo, živo, Živo!
Živo Božansko življenje!
Rdeče!
Za kri Življenju!
Sok Mojega Božanskega Življenja
premakne stanje v akcijo.
Metulj razpre krila.
Vrisk olajšanja.
Polet v nebo.
Kri Življenju,
da spet Živi.

Moj dragulj je zasijal.
Nastajal je pod pritiskom.
V globinah,v vročini, v nedrjih sanj.
Na skritem mestu.
Enkraten, sijoč, osupljiv, neprecenljiv.
Zasijal je skozme v biserni svetlobi,
bogat, magnetno privlačen, neponovljiv.
V meni je prebudil Boginjo.
Nahranil me je
in vedno me hrani z Božansko mano.
Okoli mene je nastala gneča ljudi,
ki želijo,
da se jih njegova svetloba dotakne.

Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.
Trdota se je zmehčala.
Teža skal je popustila.
Leden oklep se je raztalil.
Snežna kraljica je opravila težaško delo.
Umaknila se je mehkobi,
zapustila je oder življenja.
Nežna voda je odnesla pesek.
Jutro je izcelilo rane s prijaznostjo.
Strogost se je razblinila.
Ostal je dih, ki povezuje z življenjem.
Vzel si je svoj prostor in se razširil.
Z njim se je razširilo življenje.
Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.

Čarobni ključ je odklenil zarjavelo ključavnico.
Podzemna vrata so se odprla.
Odpuščanje objelo ujetost.
Razlilo se je skoznjo
v mehki svetlobi ljubezni.
Ožarilo je nov dan v prelestnem svitu.
Poljubilo je meglo,
da so jo popili sončni žarki.
Življenju je podarilo novo moč.
Nova rast zeleni, se bujno razrašča,
cveti , diši in bogato rodi.
Semeni v rast, v razvoj in v obilje.

Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Vidim baletko,
njena gibkost je ljubka,
njen ples je ples veselja,
njen ples je ples svobodnega metulja.
Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Piješ jo,
radostno poje moje srce.
Radostno je, ker me veseli,
kar dajem.
Radostno je,
ker si se razveselil.

Lahkotna glasba raznoterih radijskih postaj…
Paša za moja ušesa, balzam za dušo, vitaminska bomba za boljše počutje,
najboljši zunanji motivator, sproščujoča oaza, blagodejna zvočna kopel…

O, GLASBA, veš, da sem čisto nora nate,
do zadnjega atoma me prav vso prežemaš,
me objemaš, me hraniš, me dramiš,
božaš mojo dušo, pospešuješ srčni mi utrip,
razvnemaš domišljijo,
želje se mi obnovijo, okrepijo… -
ti si mi najslajše dovoljeno poživilo…

Danijela Premzl
Petek, 31. julij 2015

Vohljajo za drugimi
radovedni posamezniki,
vohljajo države,
skrivnosti iskaje.

Kaj delajo drugi,
ni naša zadeva,
za svoje neuspehe
raje okrivimo sebe.

Vstopil v s svečami osvetljeno sem sobano,
v njej je truplo, z jokajočimi obdano.
Na oltarju sedaj tam mirno leži
ali je mrtva ali večni spanec spi?

Po sobani sliši se odmev njih jadikovanja.
''Utihnite, da reva lahko sladko sanja!
Sanja o boljšem jutri, lepšem svetu,
ni več sužnja posvetnemu trepetu.''

Odsev na jezerski gladini
riše podobe obrežja,
umiva jih v svoji vodi
in jim podarja objem.
Kodra jih v drobnih valovih
in jih napaja s tišino miru.
Vselej jih sprejme kot darilo.
Vselej jih sprejme vase.
Vselej oznanja njihovo lepoto.
Z njimi se zaljša
in polni brezkončnost z odsevi življenja.
Odsev na jezerski gladini
riše podobe življenja in ga množi.

Ko se pred svetom zaprem in skrijem,
na papirja list čustva svoja vsa izlijem.
Že od rojstva zaznamovan sem, drugačen,
ne vroč, ne mrzel, ampak čisto mlačen.
Spominjam se, ko sem bil še rosno mlad,
ko v moji duši cvetela prava je pomlad.
Celotno vesolje videl v njenih sem očeh,
ko sprehajala sva se v poznih urah, nočeh.
Sedaj pa v mojem življenju prebiva jesen ...
Zakaj sem samo jaz le človek mesen?
Kolikšno število sedaj neprespanih je noči,
ko zarosijo moje žalostne se, črne oči?
Kolikokrat potrošil vse svoje sem moči,
ko pa sem vedel, da ni mi več pomoči?
Brez besed nekega dne od mene je odšla
in nazaj v objem nikoli k meni ni več prišla.

Učili so nas,
da moramo poslušno slediti ukazom in ubogati.
Učili so nas tudi,
da ni pametno spreminjati dogovorov.
Sedaj nas ne učijo več.
Sedaj zahtevajo od nas,
da sledimo ukazom.
Ne smemo spreminjati odločitev,
samo ubogati moramo
ali oditi.
Morda bi celo odšli...
A kam?
To vedo, zato taki ukazi.
Mi pa...
Ubogamo, poslušamo ukaze,
sledimo jim in počasi drsimo,
ponižani, razžaljeni in vse bolj ubogi.
Do kdaj?

Jeanne

Stotero poti
vodi v svet,
le ena vrata
k duši izgubljeni
in en sam gib
k duši porojeni.

Jeanne

Trilijone imajo v svojem velikem trezorju,
njihovi podaniki - (mi) pa živimo v terorju.
Po svetu financirajo vse krvave vojne,
ljudi pa novačijo za odprave bojne.
Briga jih za ljudi - to so vojne žrtve,
naredijo le ceremonije za vse mrtve ...
V vojni podpirajo vse vojskujoče strani,
sprte strani pa na koncu podajo si dlani.
Na položaje postavljajo marionete,
ti pa na vojno nagovarjajo ogromne čete.
Ne vem kam vse to nas pelje,
ta politična elita nas zagotovo zmelje ...

Njihov idol - malik jim je orjaška, visoka sova,
ki počastijo vsako leto jo znova in znova ...
Le kaj jim je, da častijo ta malik - božanstvo,
jim Bogu ta gnusoba življenjsko je poslanstvo?
Ne primankuje jim seveda čarovniškega znanja,
najbrž niso prišli nikoli do biblijskega spoznanja?
Bog jim pravično sodil bo za gnusobe - dejanja,
tej gruči ljudi, ki se strašanski sovi klanja ...
Le kaj nam pripravlja ta strašanski kult sove,
nam bodo še bolj zategnili spone, okove?
Le kam nas pripeljala ta elitna bo družba,
kateri ugaja čaščenje sove - hudičeva služba?

Vedno so živeli z upanjem,
da bo nekoč drugače.
Tudi sedaj živimo in upamo,
da bo nekoč drugače.
Naši starši so želeli,
da bo nam šlo bolje,
mi želimo,
da bo bolje našim otrokom.
O čem pa razmišljajo naši otroci?

Jeanne

Sanjal sem, da zbudil v novem sem se svetu,
ki je želja vsakemu, srčnemu, iskrenemu poetu.
Vsi ljudje med seboj izžarevali so le ljubezen,
mislil sem si, da sanjam in da nisem trezen ...
To bila zame nova Zemlja in nova so Nebesa,
nihče ni bil suženj željam mesenega telesa.
Slišal tudi njegov sem glas, ki je večno večen,
ah, potočil sem solzo in bil zares sem srečen.
Ob meni bila je tudi moja druga lepša polovica,
bila mi je svetloba kot v noči je kresnica.
Nato zazvonil je ob vzglavju urni zvonec,
že zopet ta stari svet in sanj bilo je konec ...

Črni dež začel padati je na to prekleto zemljo,
ki od Kajna in Abela prelita s človeško je krvjo.
Kajn, prečrni Demon vzel nedolžno ti je srce
in ti pomračil um, kaj se sme ter kaj se ne sme ...
Kaj bilo ti je, da zagrešil prvi brutalni si umor?
Da ubil svojega krvnega si brata, kakšen horor ...
Vse naokoli bizarne, groteskne, a tudi lepe stvari,
le še zaradi njih, v duši in srcu lepši up se mi budi ...
Toda ne in ne, črni dež ti kar padaj ter padaj name,
izperi bolečino mi, vem, da že prepozno vse je zame ...
Na moji črni steni ostala le še njena viseča je slika,
zblaznel sem; ta moj spomin ... Ali bilo ime ji je Pika?!