Še ko spi se smeji.
Življenje ima sladko
nič ga ne greni.
Kako lepo se mu godi,
ko mama za vse poskrbi.
Na suho previt
trebušček je sit.

Bil v družbi z mladimi, tam sem se zabaval,
zakaj hodil bi po gostilnah denar zapravljal,
klepet v začetku bil mi povsem nerazumljiv,
od kod besede mladini jaz se tega nisem učil…

Prav vsak stavek besedo ful s seboj je nosil,
za razlago enega od mladeničev sem prosil,
mi razlagal dodal mi rekoč besedo je še halo,
zdaj vem prav dobro to nekaj mega je bilo.

Počasi spoznaval sem besede moderne dobe,
meni pred tem so se zdele še nerazumljive,
a me čas povozil zdaj mislim se nasmejim,
le kje sem hodil do sedaj, le kje sem bil…

Včasih sem sam ter razmišljam, gledam,
Danes o mačku ki lenobno poležava,
Tačke ima obrnjene v zrak.
Ko ga pokličem se le pretegne,
se obrne in nadaljuje
spanje zvit ko paragraf.
Nje ki ga razvaja danes ni...

Tam v kotu na stropu je, vidim ga!
Celo domovanje ima ; mrežo,
tudi streho nad glavo ! Ni lačen?
Le kaj je, bo preživel če ni muh…
Sosedov pes laja po oknom,
želi biti pomemben nikogar ni.
Morda pogreša mojo pozornost…

Tam je stal, nebogljen, objokan…
Le še njo je imel a je ni več.
Bog jo je vzel k sebi v raj.
Ostali so spomini iz preteklosti

Zdaj mu bodo spomini dali moči,
morda za jutri in potem naprej,
ko zaposleni otroci nimajo časa,
vedno je kaj bolj pomembnega…

Čas teče, leta tudi vse se ponovi,
se otroci poročijo, otroke dobijo,
ostanejo sami z upanjem spomini,
se tolažijo, razmišljajo, niso edini…

Kako mu povedati, če me ne sliši?
Kako mu pokazati, če me ne vidi?
Moje srce se nemo v solzah otepa.
Ostra bolečina se širi po žilah, kot kačji strup me osvaja.
A on me iz daljave praznih oči gleda.
Temna senca,mračen um kot zavesa zastirata mu pogum.
Svoje srce si zaklenil, mojo dušo ubil.
Rekel si ne ljubim te in zaloputnil KABUM!!!
Po nosu sem dobila, kri se je ulila .
A ne boli toliko ko to, da ob meni te ni.
In kaj sedaj ? Iti naprej ali iti nazaj?
Nazaj ne gre.
Zatorej stisni zobe, otresi noge, v oči ga poglej in pogumno naprej.
Nekoč še žal mu bo zato, ker izgubil drago bo ženo.
Izgubljeno ne vrne se nobeno.!

Ko sem se oziral naokoli me je spreletelo,
grobovi so bili polni sveč vseh oblik, velikosti,
cenejših, dragih, vseh oblik in velikosti.,
svežih rož kot da ne bi napovedovali mraza,
ko cvetje klone mrazu in tudi cvet umre…

Ljudje so množično nosili svojim dragim,
se ob tem glasno pogovarjali, smejali,
slikali ob grobovih pokojnih svojcev,
bilo je kakor da gre le za nek običaj,
čas ko se morajo hvalisavo izkazati.

Le redki grobovi so bili skromni,
z nekaj svečkami, rožami v vazi,
urejeni s sveže nasutim peskom,
a so jih nekateri mimo idoči prezrli,
kakor da so manj vredni pozornosti.

Očetu

Očka, že dolgo je, kar te več ni,
A spomin nate še vedno živi, živi.
Poznal si mnogo ljudi,
O tebi govore le lepe stvari.
Spomnim se te vsak dan,
Bil si nam očka predan.
Ko si dedek našim otrokom postal
Dedi ime si dobil in to si ostal.
Danes posebej se te spominjamo vsi,
Zate zdaj drobna lučka gori.

Njena visokost cigareta,
neznatni predmet poželenja,
med prsti rada se valja,
še raje se ustnic dotika.

Njena visokost cigareta,
zdravju resnično odvratna,
pol človeštva podjarmlja,
pretkano svarila preganja.

Nezdrava, pogosto prižgana,
si prilašča tudi orjaka,
premnoga mična dekleta,
mlada in stara leta.

https://www.youtube.com/watch?v=jB47UVqtD_Y

Sem bil vesel in presenečen,
našli so me res sem srečen.
za predvajanje me zaprosili,
nekaj kitic iz pesmi uglasbili..

Pesmi sem prisluhnil se nasmehnil,
saj res je moja sem se zresnil,,
zdaj viža tam se uveljavlja,
iz anonimnosti poslavlja…

Preveč napačnega je bilo,
tako svari vest, toži telo;
ker duša že predolgo trpi,
del bremen na telo odloži.

Naj bo pri delu več radosti,
v mislih in čustvih več blagosti,
pri prejemanju več hvaležnosti,
besedam ljubezni dejanje sledi.

Najprej naj duša ozdravi,
se z dobroto teže razbremeni,
da tudi telo povsem oživi,
tedaj smo vredni, da ozdravi.

Iz tvojih oči veva hlad in prezir, ki je prevzel toplino.
Tvoj pogled se ne ustavi več na meni, ob tebi se počutim kot zrak, ki je okrog nas.
Tam, kjer si nekoč tako močno bíl v meni, je sedaj zgolj prazno osamljeno mesto.
Umaknjeni dotiki, prazni objemi, hladne ustnice, neme besede...
Tako blizu te občutim ob sebi vendar si tako odmaknjen od mene.
Sva zgolj dve senci, ki se občasno srečata.
Nemo se je končala poletna romanca, ostala je zgolj tujčeva hladna enoličnost.
Umikam se v svet sanj, ko hodila sem po oblakih ob tebi, ko se mi je srce topilo in hrepenelo po tebi.
Danes hodi namesto mene zgolj lupina z mislimi daleč nazaj, ki vsak dan vedno bolj sameva in kliče te nazaj.
Si kot manjkajoči puzzel v sliki, brez tebe nekaj manjka.
Ti si edini, ki izpopolni me celo.

Spet čutim v srcu, čas mi beži
so leta minula, v otroška hiti,
sem vedel za dobro, še ne kaj zlo,
počasi spoznal vse sem, saj leta teko.

Najlepša v spominih je matere dlan,
me nežno je objela sleherni dan,
oče bil skrben, delal vse dni,
srečna družina bili smo mi vsi.

Ostala gomila, počivata tam,
a jaz se sprašujem sleherni dan,
je takšna usoda, plačilo za vse,
v spominih me boža, lažje mi je.

Na mizi prazen list papirja,
brez navdiha, to me vznemirja.
Ne vem o čem bi še pisal,
kakšne pesmi zopet bi spisal?
Sveče ponoči v sobi gorijo,
ko solze po obrazu mi polzijo.
Prikradejo žalostni se občutki,
ki ne minejo kakor trenutki.
Zakaj sploh pesnik sem postal?
Bilo bi bolje; da bi z njo ostal.
Preden zblaznim in se vase zazrem,
še zadnjo steklenico vina odprem ...

Bitje zraste
v svet mej, pravil
kaj določa, kje se vzdigne prah človeka,
kaj določa, kje se namnožijo molekule
iz svobodnega se rodi v kletko moralnih mej.
Veter se svobodno sprehaja,
tokovi se mešajo,
ptice in ribe plavajo s tokom.
Homo sapiens sapiens,
dvonožni prvak,
pa se ukvarja s sabo.
Kdo sem? Kaj sem? Od kod prihajam?

Objemam te v svoji medenici,
vse, kar je
in vate vdihujem sok korenin,
indigo modrino neba
in mrežo luči.
Vase diham Življenje
in svojo Božanskost.
Pred mano, Boginjo,
se znajde moj Bojevnik,
nahranjen z vonjem moje srčne vrtnice.
Prinaša mi najlepših biserov.
Presrečen, pomirjen,
nahranjen, močan.

Živo, živo, Živo!
Živo Božansko življenje!
Rdeče!
Za kri Življenju!
Sok Mojega Božanskega Življenja
premakne stanje v akcijo.
Metulj razpre krila.
Vrisk olajšanja.
Polet v nebo.
Kri Življenju,
da spet Živi.

Moj dragulj je zasijal.
Nastajal je pod pritiskom.
V globinah,v vročini, v nedrjih sanj.
Na skritem mestu.
Enkraten, sijoč, osupljiv, neprecenljiv.
Zasijal je skozme v biserni svetlobi,
bogat, magnetno privlačen, neponovljiv.
V meni je prebudil Boginjo.
Nahranil me je
in vedno me hrani z Božansko mano.
Okoli mene je nastala gneča ljudi,
ki želijo,
da se jih njegova svetloba dotakne.

Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.
Trdota se je zmehčala.
Teža skal je popustila.
Leden oklep se je raztalil.
Snežna kraljica je opravila težaško delo.
Umaknila se je mehkobi,
zapustila je oder življenja.
Nežna voda je odnesla pesek.
Jutro je izcelilo rane s prijaznostjo.
Strogost se je razblinila.
Ostal je dih, ki povezuje z življenjem.
Vzel si je svoj prostor in se razširil.
Z njim se je razširilo življenje.
Odprla so se nova vrata.
Dan pokaže, kaj je za njimi.

Čarobni ključ je odklenil zarjavelo ključavnico.
Podzemna vrata so se odprla.
Odpuščanje objelo ujetost.
Razlilo se je skoznjo
v mehki svetlobi ljubezni.
Ožarilo je nov dan v prelestnem svitu.
Poljubilo je meglo,
da so jo popili sončni žarki.
Življenju je podarilo novo moč.
Nova rast zeleni, se bujno razrašča,
cveti , diši in bogato rodi.
Semeni v rast, v razvoj in v obilje.

Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Vidim baletko,
njena gibkost je ljubka,
njen ples je ples veselja,
njen ples je ples svobodnega metulja.
Milina čistosti je napolnila mojo posodo.
Razlila se je čez njen rob
v radostnem siju ljubezni.
Piješ jo,
radostno poje moje srce.
Radostno je, ker me veseli,
kar dajem.
Radostno je,
ker si se razveselil.

Lahkotna glasba raznoterih radijskih postaj…
Paša za moja ušesa, balzam za dušo, vitaminska bomba za boljše počutje,
najboljši zunanji motivator, sproščujoča oaza, blagodejna zvočna kopel…

O, GLASBA, veš, da sem čisto nora nate,
do zadnjega atoma me prav vso prežemaš,
me objemaš, me hraniš, me dramiš,
božaš mojo dušo, pospešuješ srčni mi utrip,
razvnemaš domišljijo,
želje se mi obnovijo, okrepijo… -
ti si mi najslajše dovoljeno poživilo…

Danijela Premzl
Petek, 31. julij 2015

Vohljajo za drugimi
radovedni posamezniki,
vohljajo države,
skrivnosti iskaje.

Kaj delajo drugi,
ni naša zadeva,
za svoje neuspehe
raje okrivimo sebe.

Vstopil v s svečami osvetljeno sem sobano,
v njej je truplo, z jokajočimi obdano.
Na oltarju sedaj tam mirno leži
ali je mrtva ali večni spanec spi?

Po sobani sliši se odmev njih jadikovanja.
''Utihnite, da reva lahko sladko sanja!
Sanja o boljšem jutri, lepšem svetu,
ni več sužnja posvetnemu trepetu.''