Ko sem se oziral naokoli me je spreletelo,
grobovi so bili polni sveč vseh oblik, velikosti,
cenejših, dragih, vseh oblik in velikosti.,
svežih rož kot da ne bi napovedovali mraza,
ko cvetje klone mrazu in tudi cvet umre…

Ljudje so množično nosili svojim dragim,
se ob tem glasno pogovarjali, smejali,
slikali ob grobovih pokojnih svojcev,
bilo je kakor da gre le za nek običaj,
čas ko se morajo hvalisavo izkazati.

Le redki grobovi so bili skromni,
z nekaj svečkami, rožami v vazi,
urejeni s sveže nasutim peskom,
a so jih nekateri mimo idoči prezrli,
kakor da so manj vredni pozornosti.

Toda morda so prav »skromno« obdarjeni,
skozi leto redno obiskani, urejeni,
bližnji pa vsakokrat ustavijo, se zamislijo,
zaživijo v njihov čas ko so še živeli,
ter enako dostojno tudi na dan umrlih……

jože.k