Opazoval sem te, ko si se zjutraj prebudil. Upal sem, da mi boš namenil vsaj besedo, me vprašal za svet ali pa se mi zahvalil za kakšno dobro stvar, ki si jo doživel včeraj. 

Toda videl sem, da si bil zaposlen s premišljevanjem, kaj si boš oblekel za v službo. Še naprej sem čakal, ko si hitel po stanovanju, se oblačil in se odpravljal, da greš ven. Vedel sem, da imaš toliko časa, da bi mi lahko rekel: "Živio!", a si bil preveč zaposlen. Zate sem razsvetlil nebo, ga ozaljšal z barvami in petjem ptic, da bi videl, če boš vsaj na ta način zaslutil mojo bližino, a ti tega nisi niti opazil.

Predstavljajte si skupino ljudi, zaprtih v votlini, v katero uspe priti le malo svetlobe. V votlini so že od otroštva in ne poznajo zunanjega sveta, saj ga niso še nikoli videli. Ne vedo, česa so sposobni, kakšne kvalitete premorejo; ne poznajo svojih talentov in spretnosti. Edina stvarnost, ki jo poznajo, je pravzaprav zelo siromašna, saj ni nič drugega kot le odsev tistega, kar se resnično dogaja zunaj.

Zdaj pa si predstavljajte, da v votlino vstopi bitje z dobrimi nameni in osvobodi vse zaprte. Enega v temi prime za roko in ga popelje proti izhodu. Kako, mislite, se bo počutil jetnik? Srečno, veselo?
In kaj mislite, bo rekel, če mu zagotovite, da je do sedaj videl le prazno slepilo, da je po nepotrebnem trpel, ko pa je izhod le par korakov stran?

Naj se gre za mehaničen ali digitalni svet,
čeprav sta si ta dva svetova zelo različna,
obstaja nekaj univerzalnega, kar velja za vsak svet in ga določa.

To je ali svet deluje po takšnih poštenih zakonih,
ki so vsakemu v blagoslov ali pa ne.

Da bi pa svet deloval po poštenih zakonih, ki so vsakemu v blagoslov, pa je mogoče edino s tem
in tako dolgo, dokler je v njem tudi večina bitij takšna.

S čemerkoli bomo prišli v stik, odločilnega pomena je to, po katerih zakonih deluje.

Oprijemanje modrosti pomeni nedejavnost in trdoto,
iz dneva v dan začenjati tako,
da nam postane modrost življenje samo,
pa gibčnost.
Pri prvem se pojavi dolgočasje v katerem izgine smisel in cilj.
V drugem, pa nikoli nismo brez ljubezni, dela, smisla in cilja.

Svetovni nadvladi zla in sebičnosti
že postaja najljubša beseda "interes",
ki odvzema prvenstvo "dobičku",
a tudi omogoča brezobzirno uničevanje drugih;
vendar bolj zamaskirano.

Tudi zavist v zavistnežu lahko sproži bolezen,
zrahlja dobre odnose,
ustvari spore.

jože.k

Najbednejši v politiki se tu in tam
skušajo z besedo dobrikati Bogu,
z dejanji pa zavestno služijo vragu.
Ljudje podobnih nagnjenj
jim prav zlahka nasedajo.

Avtor;

Včasih se vprašam, kako bi napisal kaj takega, kar bi vsem kaj dalo in pomagalo v življenju, nekaj takega kar bi človeku kot resničen kažipot v življenju služilo.

Od enostavnosti, da ne zapostavimo tega kar omogoča ljubezen v nas , kajti če ohranjamo in imamo to, ne bomo o ljubezni samo govorili ampak jo predvsem dajali.
Ali lahko Franček da kovanec lačnemu, dokler ga nima?
Tako je tudi z ljubeznijo, ne moremo je dajati, če je nimamo.

Z vseh političnih in drugih odrov sveta nam pogosto tvezijo o prisotnosti pozitivne energije.

V resnici gre za jemanje energije privržencem,
ki raje ploskajo, kot da bi kaj premislili in se začeli zavedati,
kaj podpirajo.

Varčevanje je pripravna beseda,
s katero ljudje mrzlih src začarajo vladajoče
in si jih podredijo, da lahko sami
vse bolj razsipavajo, si prilaščajo, goljufajo,
uničujejo vse bolj revno in odvisno večino.
Do tega nas je pripeljala naša lastna skopost z dobrim.

Ravnodušnost in ljubezen nista eno, v sorodu nista,
niti vštric ne moreta hoditi.

Prva drugo, še neznatno, potepta prav zlahka,
dokler je ljubezen opotekava, omahljiva,
če jo strah pretkano ovira.

Deček iz njene nekaj-mesečne romance, zdaj občasni lik iz sanj, je rekel deklici “v ljubezni ti ne gre, ker se ji ne prepustiš”. Počasnih korakov, potopljena v misli se je odpravila in razmišljala o njegovi precej samozavestni trditvi.

Čas je že zažgal vse tiste mostove in zamenjala se je zima s pomladjo, spomini so postali zabrisani in nejasni, izginil je iz njenega življenja on, a izjava je ostala. Tisti zvoki in moč izrečenih besed še vedno zabobnijo po njenih mislih in čustvih in še vedno zadanejo z isto silo kot takrat.

Ruski delavec Mihok, živeč v Omahi v Nebraski, je v žepu 20 let nosil kamen »sreče«, nikoli ni pomislil, da bi kamen lahko imel kakšno vrednost.

Prijatelji so mu večkrat predlagali, da ga nese k draguljarju, ki bi ocenil njegovo vrednost, vendar je vztrajno odklanjal. Ker pa so prijatelji vztrajali, ga je končno res poslal k draguljarju v Chicago, ki je ugotovil, da gre za redko vrsto rubina, največji primerek svoje vrste na svetu.

Težak je bil 24 karatov in vreden 1 milijon dolarjev.

"Nikoli mu ne bom odpustila. Jasno sem mu povedala: nikoli mu ne bom odpustila!" 
Starejša ženska je govorila te besede polglasno, a razločno, da jih je lahko slišala medicinska sestra, ki je prinesla zdravila za zvečer. Izraz na obrazu gospe je razodeval trpljenje in nemir. 

Sestri je pripovedovala, da jo je obiskal brat in jo obtožil, da je po mamini smrti vzela več skupnih stvari, kot bi jih smela. Med njimi tudi žličko. Dejal je: "Zahtevam to žličko!" Štirideset let, kolikor jih je minilo po materini smrti, je skrival svoja čustva, sedaj pa so izbruhnila na dan.

Sistem je kriv, vpijejo predvsem tisti,
ki vsem na očeh nekaznovano
s praznjenjem žepov 99-im polnijo le svojega.
Naš molk jim to omogoča.

Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva: Sreča, Žalost, Znanje in še mnogo drugih, vključno z Ljubeznijo.

Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil. Tako so vsa pripravila svoje čolne in odšla, razen Ljubezni. Ljubezen je bila edina, ki je ostala. Ljubezen je hotela vztrajati do zadnjega trenutka.

Ko se je otok že skoraj potopil, se je Ljubezen odločila prositi za pomoč. Mimo je prišlo Izobilje v veliki ladji.
Ljubezen je rekla: »Izobilje, me vzameš s sabo?« Izobilje je odgovorilo: »Ne morem. V mojem čolnu je veliko zlata in srebra. Tukaj ni prostora zate.«

Ste vedeli, da orel veliko prej zazna , kdaj prihaja nevihta?
Orel leti visoko na najvišji točki in čaka na prihajajoči veter.
Ko nevihta prispe, nastavi svoja krila, da jih lahko veter ponese navzgor in se dvigne nad njo. Tako orel z lahkoto leti nad njo, ki se bohoti spodaj. Dvigne se z vetrom, ki prinaša nevihto v njegov svet.

Ko nevihta življenja pride nad nas - in vsi to doživljamo - se lahko dvignemo nad njo, tako da uravnovesimo naš um in vero z Bogom.
Ni potrebno, da nas takšna nevihta prerešeta.

Neke izredno hude zime so v majhnem arktičnem naselju zaradi lakote umrli vsi prebivalci. Preživela sta samo eskimska mati in njen otrok. Mati je namreč začela mrzlično iskati, kako bi dobila hrano za preživetje. Po naključju je našla majhen trnek. Imela je preprost trnek, ni pa imela vabe, pa tudi upanja, da bi dobila vabo, ni bilo. 

Brez odlašanja je vzela nož in si na stegnu odrezala košček mesa, ki ga je uporabila kot vabo, s katero je ujela ribo. Hčerko in sebe je preživila tako, da je ohranila košček ribe za vabo. Vse do pomladi, ko je šla iz naselja in poiskala druge ljudi, sta preživeli samo ob ribah.

Mnoga ljudstva so jablani pripisovala čudovite lastnosti. Ne samo, da njene sadeže lahko uporabljamo v kuhinji, učinkoviti so tudi kot naravno zdravilo in kot tako delujejo na naše subtilne energije. Razkošna jablana, ki se jeseni šibi pod težo sadežev, ponazarja ključ, ki vodi k razumevanju, kaj vse se lahko od tega drevesa naučimo.

Opozarja nas, da moramo dati vse od sebe, in zaupati, kajti vse nam bo povrnjeno. Uči nas, da s tem, ko odpremo srca, obogatimo življenja. Če (po vzoru jablane) nesebično dajemo in smo odprti, se bodo naša srca odprla, da lahko sprejmemo še več. Če smo zaprti je to simptom lakomnosti in negotovosti. Sporočilo jablane je, da cenimo in proslavljamo vse, kar nam ponuja življenje.