Človek lahko gleda po televiziji kako drugi potujejo in se mu v sebi dozdeva, da bi bil popolnoma srečen, če bi nekega dne to doživel.

Nekega dne pride do tega in se mu lahko zgodi, da bi ga osrečilo čisto nekaj drugega.

To se mu zgodi ker ne pozna potrebe resnične biti.

Lahko pa ima tudi v sebi stalno srečo radost in veselje kot stalnico, in če je lahkomiseln vse to zaradi napačnega neosveščenega dejanja zgubi in močno trpi.

Npr: postavljeno pravilo; vsakodnevno je treba uživati življenje, in biti vesel kot otrok - (češ to je popolno)

Ali si otrok postavlja da bo vesel? Ne, otrok je avtentičen, če ga kaj veseli se veseli, če ga kaj razžalosti je žalosten.

Ampak pazljivo otrok ali tudi starejši, ki avtentičnost goji, je lahko avtentičen, a zraven tega zelo napačen.

Ne gre se da moramo izkoreniniti in spoznati samo sebičnosti, ampak vse to kar bi povzročilo, da bi bili neosveščeni, torej gre se za to, da izkoreninimo in to predvsem v sebi, same vzroke in slabosti iz katerih v nas kasneje nastanejo sebičnosti - (tu je opisan sam vzrok za nastanek ega) - in to zato, da ne bi zaradi posledic, ki pridejo iz tega, strahu, nesrečnosti želje za imetjem ali česarkoli, delali napačna dejanja, ki povzročajo zlo sebi in drugim.