Kako je gospod Mrkonja Resnobnež spremenil svoje ime
ponedeljek, 27. marec 2017 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Gospod Mrkonja Resnobnež se je nekega jutra prebudil tako spremenjen, da je samega sebe komaj prepoznal. Ni nenadoma zbolel za ošpicami ali za vodenimi kozami, vendar se mu je zdelo, da je z njim nekaj močno narobe.
Za hip je pomislil celo, da se še vedno ni prav prebudil iz čudno prečudnih sanj, ki pa nikakor niso bile neprijetne. Njegove temne oči niso začele jezno pobliskavati izpod malce prekošatih obrvi, njegov nos se ni užaljeno poveznil navzdol, ustnice se niso utegnile v kotičkih nakremžiti v šobo... In sploh se ni počutil jeznega in razdraženega. Celo budilko, ki ga je bila prebudila, je pomilostil in je ni besno prevrnil z nočne omarice.
Pogled na lonček s cvetočo orhidejo na polici ga ni vznejevoljil, češ, spet jo bom moral zaliti, ampak se je zalotil, da jo je prav prijazno pogleda ter jo nameraval v enakem tonu celo ogovoriti, kar se mu še ni zgodilo. Ko se je preoblekel iz pižame, ni besno pogledal na razmetano ležišče, ampak je skrbno zgladil rjuhe in odejo ter čeznje poveznil posteljno pregrinjalo.
Čeprav ni takoj našel obeh copat, je ostal umirjen. Ko je šel po časopis, da bi ga preletel ob jutranji kavi, ga ni najprej zaneslo k rubriki s črno kroniko, pa tudi osmrtnice je hote preskočil. Prižgal si je radio, ki ga že leta ni poslušal in ga naravnal na svojo najljubšo postajo. V tem je zazvnil telefon. Zdrznil se je, saj ga zlepa nihče ni klical. Malce radoveden je dvignil slušalko in pomislite! prijazen ženski glas na drugi strani mu je voščil za rojstni dan! Izkazalo se je, da se je nekdo spomnil nanj in mu poslal radijsko čestitko. Skrivaj si je brisal solzice sreče in se jecljaje zahvaljeval v eter.
Tako je to jutro usodno zaznamovalo njegovo nadaljnjo usodo, saj se je odločil, da se bo korenito spremenil. Spet se je počutil srečnega, sposobnega, zaželenega in ljubljenega, čutil je, da se mu tali led srca. Samo še ime ga je kazilo, a tudi s to neprijetnostjo je kaj kmalu opravil, saj je zaprosil za uradno preimenovanje – nič več ne bo Mrkonja Resnobnež, ampak Ljubomir Veselko.
Gospod Mrkonja Resnobnež se je nekega jutra prebudil tako spremenjen, da je samega sebe komaj prepoznal. Ni nenadoma zbolel za ošpicami ali za vodenimi kozami, vendar se mu je zdelo, da je z njim nekaj močno narobe.
