Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal.

Zdelo se je, da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila.

Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč.

Nič se ni zgodilo!

Nek starec naj bi imel vse - ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali, in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi.

Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel - konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: "Izgubil si konja, kakšna nesreča!"

On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: "Kako veste, da je nesreča?"

Za božič brez milosti spitana gos,
za veliko noč žrtev je jagnje,
ob postu so dovoljene le ribe,
preko oceana na zahvalni dan
je ob mlado življenje puran.

Iz dneva v dan so na vrsti piščanci,
krave, ovce, tolsti prašiči,
ki jih da nasilno oplojevanje,
da žive brez trave, narave, svobode,
za prave gurmane še srne,
fazani, medvedi, polži in žabe.

Neki mož je vzel novega lovskega psa s seboj na poskusni lov. Kmalu je ustrelil raco, ki je padla v jezero. Pes je stekel po vodi, pobral raco in jo prinesel gospodarju.

Mož je bil zbegan. Ustrelil je drugo raco. In medtem, ko si je nejeveren pomel oči, je pes zopet stekel po vodi in prinesel raco.

Komaj je verjel temu, kar je videl, in je za naslednji dan poklical na lov soseda. In spet je vsakokrat, ko sta on ali sosed ustrelila ptiča, pes tekel po vodi in prinesel ptiča. Mož ni rekel ničesar. Prav tako ne sosed. Končno pa tega ni mogel več držati zase in je bleknil: "Ali si opazil kaj čudnega na tem psu ?"

Prebogat je v božjih očeh tat,
z delom drugih se okorišča,
premalo plačuje, preveč zaračunava,
z nagrabljenim se še postavlja,
z videzom sebi podobne osvaja,
se oblasti prilizuje, si jo kupuje,
se tihim, ponižnim posmehuje,
še drobtinice skopo in nerad podarja,
služenju ljubezni se vse bolj odreka.
Naj božji mlini pravičnosti pohitijo,
skupaj z nami krivičnost odpravijo.
Skrajni čas je, da še ti spoznaš,
komu tudi sam postajaš tat.

Ljubim vsak odtenek, vsako senco v tvojih očeh, ljubim vse kar te obdaja, jaz ljubim celotno vesolje.

Ne ljubim tega kar sem videl, ampak to kar vidim zdaj.

Ne zato, ker sem se odločil te gledati, ne zato ker si taka-i kot si ampak le zato, ker ljubim.

Če bi vzljubil samo tebe, zaradi tvoje oblike, ali celo zaradi notranje lepote, bi zaradi tega izgubil ljubezen do vsega in vsakogar.

Če bo tvoje vsakodnevno življenje ljubeče čisto in lepo,
bodo tudi vsi praznični dnevi,
ki jih boš doživel taki.

Če se na telo celotne države prisesa ena,
tri ali pet pijavk, telo še služi.
Če pa mu sesa kri sto velikih in še več
manjših pijavk, telo obnemore.
Pri življenju ga ohranjata le še dobrotljivost
narave in naprezanje poštenih ljudi.
Od volje vseh ljudi, tudi tebe,
je odvisna ozdravitev države.
Odstranitev vseh pogoltnih pijavk je pomoč
tudi njim za ozdravitev od požrešnosti.

Piščance redim že več kot 35 let in imel sem že kar nekaj ljubljenčkov in živali. Vem, da so na tej Zemlji za nas dar. Upam, da me bodo takrat, ko bo prišel čas, v nebesih pozdravile vse domače živali in ljubljenčki, ki so bili del mojega življenja in so ga naredili tako zelo prijetnega. Vedno smo imeli več rac ter gosi in menil sem, da jih poznam do obisti, a tale dogodek še posebej izstopa.

Pred približno petimi leti smo imeli belo pekinško raco Nellie. Vnuki so jo kaj hitro vzljubili. Vsak dan so jo hranili in pustili so ji, da je plavala z njimi v njihovem majhnem plastičnem bazenčku. Za veliko noč so ji okrog vratu zavezali pentljo in jo poimenovali velikonočna raca.

Danes sem peljala svojega kužka na sprehod na bližnji hribček. Lepo zaraščen z gozdom in s prijetnimi sprehajalnimi peščenimi potkami, je idealen za popoldanski sprehod. Srečala nisva nikogar. Ne vem, kam se podajajo ljudje na lep sončen dan, ampak na sprehode v naravo očitno ne.

Kljub temu sem imela psa na vrvici, da ne bi slučajno zadirkal za kakšno gozdno živalco. Pomislila sem, da bi bil hribček, ali vsaj del njega, idealen za pasji park. Kaj več od ograje, vrat in koša za pasje iztrebke, ne potrebuješ.

V pasjih parkih se kužki prosto gibljejo, ovohavajo in spoznavajo na svoj pasji način. Če že pride do morebitnega konflikta med dvema kužkoma, malo zarenčita in sta zmenjena. Včasih pa vseeno pogrešam dejstvo, ker moj kuža ne zna govoriti.

Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šsolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Nekoč je učitelj v osnovni šoli prosil svoje učence, da prinesejo nekaj krompirjev v plastični vrečki v šolo. Vsakemu krompirju bo dano ime osebe, ki jo ta učenec-ka sovraži. Torej število krompirjev, ki naj bi jih učenci prinesli v šolo, naj bo enako številu oseb, ki jih posamezni-a učenec-ka sovraži.

Na vnaprej določen dan so učenci prinesli dobro opremljene krompirje.
Nekateri so imeli dva, drugi tri in nekateri celo pet krompirjev. Učitelj je svojim učencem dal navodilo, da morajo cel teden nositi poleg sebe krompirje, opremljene z imeni oseb, ki jih sovražijo.

Pred leti sem na obrobju našega mesta začela nabirati zdravilna zelišča. Večino sem posušila na okenski polici. Žal mi je bilo nekaj hroščkov, ki so kmalu začeli prečkati steno ali del stropa in se usmerili k občasno odprtemu oknu, da bi poleteli v svobodo.

Na stropu so se verjetno počutili, kot bi se jaz, če bi se znašla na Marsu. So res pametnejši od človeka, ki bi morda obupan čemel v nekem kotu ali brezglavo begal sem in tja? Ti hroščki se niso znašli pri meni po svoji volji. Ne vem, ali jih ljudje sprejemajo kot koristne ali ne, jaz jih kot živa bitja, potrebna pomoči.

Nekoč so smeli nositi orožje le vojaki in orožniki na službeni dolžnosti.
Danes z njim straši, grozi ali ubija že skoraj vsakdo, ki si ga preskrbi.
Le kakšnih zgledov in vzgoje je bil deležen predsednik svetovne velesile,
ki hoče še učitelje spremeniti v orožnike?

Prekinjanje sogovornika je kot zajezitev reke.
Nizki človeški jaz je jez, ki deluje podobno kot zapornica.

So res moje misli in besede boljše,
prinašajo prave spodbude in rešitve?

Prihajajo iz očiščene zavesti ali iz odplak mojih zmot
ali celo iz greznice greha?

Je res vredno tvegati, da me sogovornik utiša
s poplavo jeznih besed ali z odhodom?

Srečni so tisti, ki v njih živi in jih oblikuje Božja ljubezen,
kajti vem,
kdor ji obrne hrbet,
tega dolgo oblikujejo le okoliščine in usoda.

Sredi vasice je stala hiška. V njej je živela šivilja s tremi sinovi. V hiši so imeli omaro. V kotu te omare, čisto na zgornji polici, je ležala krpica blaga. Pred mnogimi leti jo je tja položila šivilja, ki je slovela po tem, da je zakrpala vsako, še tako majhno luknjico. Nekega dne pa je šivilji zmanjkalo niti. Krpico je položila v omaro in nanjo pozabila. Čez čas so omaro odnesli na podstrešje. Krpica je potrpežljivo čakala na dan, ko bo lahko zakrpala kakšno luknjo.

Prišla je pomlad. Šivilja je tedaj pospravljala obleke, ki so postale čez zimo pretesne njenim trem sinovom. Odnesla jih je v omaro na podstrešje.

»Oho!« si je dejala, ko je zagledala krpico blaga. »Tole bi mi pa prav prišlo. Zakrpati moram hlače najstarejšemu sinu.

Ko je v nas živo to, kar je radost že samo po sebi, za vse in vsakega, nam ni treba te radosti prebujati in ni srečno samo pod določenimi okoliščinami, ampak zmeraj. Vendar ob nepravilnem nepazljivem in neosveščenem medsebojnem življenju in ravnanju, lahko - tao - radost medsebojnega življenja pozabimo izgubimo in v tej nevednosti soustvarimo padli svet.

Kdorkoli naredi v sebi ali v drugih greh proti tej biti, ne more ostati brez kazni, kajti biti brez tega ali pa ne iz tega živeti je že kazen.