Zavedajmo se, da celo v tem trenutku, nekdo sanja o tem, kako bi hodil po mehki travi in vohal vonj cvetic, se jim približal in se jih ljubeče dotaknil.

Pomislimo na ljudi, ki so izgubili zmožnost hoditi in postali invalidi.
Kako bi bili veseli, če bi spet imeli zdrave noge.
Ravno to, kar je nekomu vsakdanje imetje, ki se ga mogoče sploh ne zaveda,
bi nekomu, ki tega nima pomenilo neskončno srečo.

Zakaj zgubljamo bistveno?
Ker, to kakor tudi mnogo drugega vklopimo kot del svojega imetja, namesto da to neposredno živimo, ker pozabimo za kaj nam je vse to v resnici in izvirnosti dano, ker poskušamo kar nam je dano uporabiti drugače kot je tega resničen namen in vse resnično in bistveno s tem razvrednotimo, ker smo velikokrat dovolili, da taki ljudje celo krmarijo naše življenje.

To se nam zgodi tudi zaradi tega, ker z vsem tem postane naša ljubezen usmerjena tako, da ko nekaj dobimo preneha.

Zakaj se nam to zgodi?
Čim postane naša ljubezen usmerjena bolj v nekaj dobiti, kakor to kar nam je dostopno in pošteno dano, pravično popolnoma prav v celostni ljubezni živeti in uporabljati se zgodi naslednje.

-To kar dobimo za pravično življenje odrinemo na stran in iščemo zmeraj nekaj drugega-.

Če smo taki na koncu imamo kup stvari, nobena pa nas ne osrečuje in spoznamo, da sta
čas in minljivost velika učitelja, kajti naučita nas to, da je treba vse kar dobimo, uporabljati v življenju z vsem veseljem popolnoma prav.

Ko pa nas izkorišča lažna slika, da imamo dobrin malo, a zaradi ošabnosti, ker nimamo več, če to kar nam je dano zaradi tega zavržemo, -. (ker nas je zagrnila neka samoustvarjena idealna slika, ki je mogoče nikoli ne bomo dosegli) - in tudi, če jo dosežemo nas na kraju ne osreči, spoznamo pa, da smo zaradi nje životarili namesto živeli celo življenje, ter velikokrat prepozno spoznamo neoporečno resnico, da je popolnost na popolnoma drugačnih temeljih, celo da smo to ravno zaradi takih želja nezdravega pridobitništva in takšnega življenja zapostavili.

Ah, če dosežemo vsaj to spoznanje in ga upamo z vso jasnostjo uporabiti naše življenje ni bilo zaman, vendar neredkim na žalost odvzamejo jeze, zamere, žalosti in konflikti, ki ob takem življenju nastanejo in ga spremljajo, še to edino koristno spoznanje ki je edino rešujoče in omogoča da bi bistveno v sebi spoznali in iz tega ljubeče zaživeli.

Zato se mnogim ravno to, kar bi jih rešilo zdi preneumno.

Zavedajmo se, da celo v tem trenutku, nekdo sanja o tem, kako bi hodil po mehki travi vohal vonj cvetlic, se jim približal in se jih ljubeče dotaknil, on ima tako majhen korak do doživetja celotne sreče, ki je na žalost pogosto neuslišan, a kako dolge poti do sreče z vsem tem kaj počnemo si delamo pa mi, kljub temu da vse to imamo.

Naj vam to ne zgleda preveč otročje.