Vrtnice so rdeče.
Včasih krvaveče.
Včasih modre kot kri.
Ampak dragi moj,
v mojem srcu si samo ti!

Petra

Stopala sem skoz široko šumenje hoste
in obiskala darovalca zelene neskončnosti.
Iz globine notranje svetlobne luči
je pronical vonj prerajanja tistih prvin,
ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi.

Našla sem svoje staro, utrujeno drevo,
dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti,
odeto s tkanino iz sončne snovi.
Cvetelo je ognjeno rdeče,
gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih.
V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin.

Ob drevesu stojim sredi svojih korenin.
Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju.
Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril,
da bi me pomiril v nedokončanem koraku
in obudil dih starega drevesa v meni.

Vrata srca sem odprla na stežaj,
pridi moj angel, z menoj se igraj.
Igrajva se, pojva in imejva se lepo,
saj življenje prehitro minilo mi bo.

Za žalost, trpljenje časa zdaj ni,
saj moram storiti še toliko stvari.
Moram veliko se še naučiti,
želim se še igrati in veliko ljubiti.

Ker ljubim tebe, bom tudi njega,
ki ga čutim in tipam in »polno« je vsega.
Ljubezen je moč, da se sreča deli,
za tebe, za njega in za vse ljudi.

Dan je bil miren in tih,
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.

Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
reka se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.

Naj ne bo me strah!
Saj to nisem jaz!
Naj se vse umiri,
kruto je, a ne boli!

Tvoja sem,
odpelji me stran.
Uživam v tem,
vsa se ti dam!

Hvala ti, ker si tu.
Ker si z menoj in nisem sama.
Hvala, ker te lahko slišim v snu,
in ker vem, da je trdna tvoja rama.

Tvoja sem, popolnoma tvoja.
Rada te imam, ker si moja!
Kako rada se ti predajam..
kako rada te vsak dan osvajam.

Mavrica se konča tam,
kjer začne ljubezen iskati svojo mater.

Nekje, kjer so tudi ptice večne
in kjer odgovori prihajajo brez vprašanj.

Tam, kjer skozi moja usta Neil Young poje:
" the peace's gone, but it's not forgotten"

Hvala ti Bog za vse kar imam,
hvala za ljudi, ki jih poznam
in za občutke sreče, ljubezni,
da jih lahko vsak dan prepoznam.

Hvala ti dragi, da si z menoj,
hvala, da spremlja me tvoja misel.
Zaznavam te v sebi vsak hip,
čutim te, kot svoj srčni utrip.

Počutim se varna in vodena s teboj,
nič hudega se mi ne more zgoditi,
saj te ne bom prenehala ljubiti.

Ljubezen je sila, ki dal si mi jo,
takrat, ko bilo mi je najbolj hudo.
Ko sem trpela, pa nisem dobila,
Ko sem si želela, pa sem vse izgubila.

Ostal mi bo spomin,
na obuditev najslajših občutkov iz mojih globin.

Pokazal si mi, da sem vredna tega.
Pokazal si mi, kaj moč ljubezni lahko človeku da.

Občutila sem dotik, dotik Boga,
Občutila sem sanje, skrite v najtemnejšem kotu mojega srca.

Z žarkom ljubezni si odprl ta vrata.
Z žarom ljubezni občutke zbudil.

Z mehkobo dlani si vrnil mi moč,
S poljubim mi dahnil življenje.

Z objemom si vzel me pod okrilje Boga,
Z roko si stisnil spoznanje,
Da moram vsak dan doživeti te sanje.

Hvala ti!

Tu sem,
da ti podam roko.

Tu sem,
da skupaj se ozreva v nebo.

Tu sem,
da se ob meni prebudiš.

Tu sem,
da z mano v višave odletiš.

Tu sem,
da skupaj odletiva
čez rožnate poljane,

da ljubezen obudiva
in občutke znane.

Maj je.
Nikogaršnje misli polzijo po licih,
pokritih s snegom.

Maj je.
Morski vetrovi razvnemajo
in rože cvetijo.

Maj je.
Nostalgija za pticami mami
in mir je.

Maj je.
Polno naročje sanj.
Dišijo po sivki.

Ko človek mlad je še bil,
je svoj dan v številko spremenil.
24 ur, pravil je, da ima..
in vsaka 60 minut velja!

Ko je človek vse to doumel,
počutil se je vesel.
Glej.. bil je vesel, ker je znal.
Ker se je naučil, da bi naslednjim predal.

Podajalo se je znanje iz roda v rod.
Brez uspeha, vsi ga niso doumeli.
Za druge bil je kakor poln sod.
Ki so ga komaj skriti uspeli.

Zahtevaj od Boga nebesa,
pa ti garantiram,
da prideš v pekel.

Zahtevaj od Boga zdravje,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal bolan.

Zahtevaj od Boga bogastvo,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal reven.

Zahtevaj od Boga ljubezen,
pa ti garantiram,
da ti bo ostalo le sovraštvo.

Bog, sveti duh, ali ta najvišja sila,
nikoli ne deluje na komande,
deluje pa na tvoje prošnje,
tvojo ponižnost in hvaležnost.

Vsega objeti, čutiti, ljubiti, živeti, da bo polno tvoje bitje.
Ne le iz navade gledati, poslušati, čutiti in biti hladen,
iz nezavesti bolestno živeti. Premikaj se v centru negibajoče
se premikajoče zavesti življenja, da lahko presežeš sanje,
svoje stare meje, za večno jih zabrišeš, razširiš roke
in vse to objameš, občutiš, ljubiš, živiš; ker to je življenje,
to je dogajanje, to je stanje, to je to, kar iščeš. To si ti.

Ko Sonce pretoplo sije,
se sneg stopi.
A če snega ni,
se sled zgubi, voda jo umije.

Če preveliko dozo vzameš,
to ni več zate.
Vse kar preveč je,
škodi! Ne verjameš?

In če človek preveč ljubi,
nima več nič!
V tem je na izgubi.

Ko drevo ima zadosti vej,
jih kmet poreže.
Če si človek ne postavi mej,
kaj lahko doseže?

Težko je,
ko te gledajo, pa te ne vidijo zares.
Težko je,
ko te poslušajo, pa jim ne pride do ušes.

Povem ti, srce,
ni lepo, ko zrejo v te,
pa te vidijo ne.

Žalostno je,
ko te otipavajo,
pa te ne zaznajo ..

In te pustijo samega nekje,
kakor da bi bilo to vse,
da te pregledajo in izpustijo,
da te raziščejo in ujezijo.

Povem ti, srce,
to še ni vse,
neumno je, ko ti govorijo,
pa svoj svet zaprt pustijo.

Sama grem na pot -
tako v glavo ji udari,
tam so ljudje,
kruh povsod,
le lačne sitih da nahrani.

Ponuja ulica livade -
tu človek sam sebe se boji,
a poglej lepoto,
obilja sok,
kjer pogum te v zvezdo spremeni.

Poglejte Sokratu v obraz,
zaradi vas sramu se bojte,
ne mene,
poštene ciganke kruh,
zaradi vas do mene zdaj postojte.

Glasno hrup odmeva
vsenaokrog, izpod uličnih luči.
Hej ljudje!
Ste lačni, siti,
kraljica vam svoj kruh deli.

Ti veš, kako mi je!
Ti slišiš, ti veš vse.
Ti vidiš, vidiš me..

Tu sem, zate le.
Samo jaz in to je vse.
Samo preprosta jaz,
tu je moj edini obraz.

Tu sem, vsa sem tvoja.
Milo gledam tvoj obraz,
lahko bila bi boljša jaz.

Ti veš, da luč posije,
ko dež poneha in se luna skrije.
Ti veš, da jaz sem tvoja
in da lahko bila bi svoja.

A morda ne veš, da bi bila lahko
boljša, če te ne bi bilo.
Morda ne veš, da še lahko
narišem črto in izbrišem jo.

Kdo je naredil to skalo na robu sveta,
kdo je naredil čas, da v njem skala mirujoče spi,
kdo je naredil ravnotežje zemlje in neba,
kjer je našla prostor za svoj razgrban obraz,
brez spomina. In kje je srečala tebe,
kdo si ti s svojo gladko maziljeno kožo,
da si ne upaš dotakniti njenih ostrih robov.
Kdo je naredil sito, skoz katerega odteka dež
in te preceja na njeno hladno ležišče
brez svetlobe, na dno tvoje bolečine.

Siv vzbočen trebuh vidim. Skalo brez potomcev,
za vedno izgubljeno dremotno ljubezen v času
z zanemarjenimi čutili v občutenju mojih rok.

Sedeča na rdeče rjavi zemlji se komaj spominja
odtekanja svoje krvi, nikoli deležna sprehoda,
nikoli deležna letenja in dotikov pod skladi neba,
a strastna pri delu svojega razpadanja v prah,
opita z magično svetlobo luči in ukazov odznotraj,
omagana in zaspana od svoje teže in starosti
v počasnem umirajočem časovnem razpoloženju,
z utrujenim in zaspanim Bogom v sebi,
polna nerazumljivih skrivnosti pod oznako bivanja:
klen značaj brez ene same besede upora,
čakajoča na hrepenenje čez mejo tvoje smrti.

Kaj je danes?
Kaj je ta trenutek?
To ni ne včeraj, ne jutri, je le tu in sedaj.

Kdo sem jaz?
Kako vem, da živim?
Ta trenutek čutim, vidim, slišim in sem.

Včeraj sem bila nesrečna.
Za jutri me je strah, kaj se bo zgodilo.
Ostane le ta trenutek, danes, tu in sedaj.

Danes lahko živim,
danes lahko ljubim,
danes sem lahko srečna,
ne glede na to, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri.

Cvetje modrosti, cvetje modrine,
cvetje božansko, cvetje miline,
cvetje poguma, cvetje uspeha,
cvetje radosti, cvetje za lepe ljudi,
za ulice, ceste, gradove, cvetje veselja,
cvetje življenja.

Za vso oblo je cvetje modrine,
za vse ljudi, ki skrbijo,
za vse je modrina, za vse je ljubezen,
za vse je cvetje, ki ni izgubljeno,
cvetje, ki greje in v nas je toplina.

MANTRA JE NAMENJENA
ZA POZITIVIZEM IN SPOŠTOVANJE
LJUDI - MI SMO CVETJE, MI SMO
PROIZVAJALCI MODRE LJUBEZNI.

Ko kapljica pada
iz oblaka skozi zrak,
jo je lahko strah,
ali pa se preda
in uživa v letenju.

Ko pade na tla,
ali površino oceana,
s svojo vibracijo
objame ves planet.
Prav tako je
lahko tudi s tabo
v tvojem življenju.

Potopim se v valove
svojih notranjih rek,
ki se stečejo v morje mirovanja.

Morje.

Boginja odpira vrata
v neskončen prostor
svetosti,
ženskosti,
doma.

Vesoljna mati stvarstva sem,
vsega v sebi,
ostalo so zrcalne slike,
ki sem jih ustvarila v milosti,
da se bom lahko spoznala.

Kako naj odprem vrata nebes,
če nasproti prihaja mi mrčes?
Kako naj odgrnem zaveso s sveta,
če sveti premočno sonce z neba?

Zakaj na pot mi prihaja problem?
Zakaj je tak, zakaj podoben je vsem?
Moči ni več nikjer zame,
samo srce še ostane, ki želi si osame.

Spet bom sama sanjala,
sama se borila,
spet se bom življenja učila..
sama...

Nekdo je samo, ki lahko bi luč prižgal,
nekdo, ki z menoj ne bo ostal..
nima časa,
njegovo uho ne sliši mojega glasa.