Dan je bil miren in tih,
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.
Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
reka se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.
Vsi obrazi so mirovali.
Bila sem obrnjena na drugo stran.
Mrak je utonil v noč.
Oči so ugasnile v spanec.
Nisem potrebovala svetilke.
Luč je spala v svileni postelji
in vdihovala najljubšo skrivnost cveta,
ujetega v svoje korenine -
sladko sužnost in draž ljubezni,
ki se je znala razdajati v pozornostih,
medtem ko so v srcu odtisi besed
iskali pozabljene izraze nasmehov.
Slišala sem petje ptice,
ki je imela glas vzvišenega cilja.
Dan je bil miren in tih,
