Razumeti
si želeti,
je to greh?

Strah
je čustvo le,
pogum požre.

Nemir
preganja spanje,
moro vtakne v sanje.

Bolečina
se oglaša,
z udov mi mladost odnaša.

Mali fantek se smeji
za ročico se drži,
da vsak njegov korak
bil bi bolj krepak.

Po svetu se ogleduje
za roko moleduje,
da pomaga mu v svet,
ki je lep,
kot makov cvet.

Pogled je tisti,
ki ne more igrati.
Pogled je tisti,
ki ne more lagati.

Zato pogleda več ni,
da resnici ubeži.
Zato pogleda zdaj ni več
resnice o ljubezni je preveč.

Najini sta poti se ločili
besede vse so onemele
med zemljo in nebom lebdele
nespregovorjene, oprosti mi.

Nikoli ne pozabim te,
globoka je ostala sled
naredila čudovito rez
sreča je, ker ljubim te.

Nem pogled ostal je
v srcu nepozabljen
kot, da je čas ustavljen
za vekomaj, pogrešam te.

Kriči srce,
ko ustnice se ti smejijo.
Ihti srce,
ko oči ti žarijo.
Joče srce,
ko misli se razpršijo,
da strto srce
spet razveselijo.

Rada bi pisala,
pa ne vem kako!
Ni začetka a ne bom se vdala..
na lahno bo šlo tudi to.

Zapisala bi ime najraje,
ki mi pred očmi utripa..
pa se bojim izdaje..
saj srce dovolj vzklika!

Pesem ti pišem,
ki te pogrešam.
lahko ti tudi narišem,
kako močno se mi meša.

Spet prišel je tisti pomladni dan,
ko treba dat bo zimske gate stran,
si treba bo nadeti tangice
in lepe pisane rozaste špangice.
A kaj se čudo čudno tu godi,
tangice premajhne so za številke tri!
Le kako se je to zgodilo,
da telesce se je tako poredilo?

Je bilo predolgo zimsko spanje,
zdaj pa je porazno tole stanje.
Nič ne pomaga jok in stok,
treba bo v nov naskok!
Zdaj sta na vrsti regrat in solata,
da bo spet manjša zadnja plata,
pa treba stopit bo na planine,
da lepše bodo te obline.

Kako so danes videti zvezde jasne,
Ves kraj se spreminja, nič ni kot je bilo,
Navidez osamljene, navidez prekrasne,
Danes naj svetijo samo za njo.

Svetloba naj njena,
Sije večno v očeh,
Naj srca jeklena
Prebudi v pustih nočeh.

Svoboden kot ptica v višavah,
Svoboden kot reka, ki utira si pot,
Drugi bremena nosijo v prepolnih glavah,
Jaz pa osvobodil sem svoj um.

Naenkrat skrbi odvrgel sem čez ramena,
Počutim se lažjega, srcu sledim,
Ne bojim se več nežnega objema,
Ko na vrata potrka večer, lažje zaspim.

Čutim bolest,
Čutim, srce zazna,
Kot tiha vest,
Slišim, oko te izda.

Ni potrebna beseda,
Tvojim ustnicam zastane dih,
Oko nemo gleda,
Poznam vsak tvoj gib.

Zadnjič me gledaš v solzne oči,
Zadnjič tolažiš otrdele dlani,
Srce naposled zlomljeno,
Življenje moje poklonjeno.

Tolažit ranjeno srce se ne da,
Revež svoje karte izda,
In preden se zave svoje usode,
puščica čez in čez prebode.

Umrl bi za tvoj poljub,
Naslonil ustnici ob tvoje,
Tvojim besedam navkljub,
Poklonil ti življenje svoje.

No, prosim Bog,
pošlji mi novo muzo,
saj ni mogoče,
da nimam nobene več
v talonu.

Slap več ne hrumi,
le še kaplja,
roka zastaja,
predolgo čaka
na spomin,
ki vse bolj izginja,
bledi.

Naj mar lažem?

Naj skrunim tuja čustva?

Najlepše solze
sem videl v tvojih očeh,
največjo strast,
sem doživel s teboj.

Zdaj pa objemam praznino,
trpim ob spominu,
ljubim se z bolečino.

Zame več ljubezni ni,
od mrtvih me zbudiš, lahko le ti.

Vsak dan
bom mislil nate,
sanjal bom
trenutke zlate.

Iztrgal si bom srce
in ti ga položil pred noge,
vzami ga,
poglej vanj.

Ali vidiš v njem
ljubezen, ki zate je gorela?

Morda se še vidi bolečina,
ki jo je ta ljubezen, zate prebolela.

Raztrgaj moje srce
in ga pretiplji,
če še ne čutiš,
bosa stopi nanj.

Vstopil je na vlak prihodnosti
in prisluhnil žvižgajočemu pisku,
ki ga z vsakim novim trenutkom
opozarja na izstop. Na postaji upanja
sreča le uteho in slo po apnencu.

Osvobodil se je živalske govorice
s kemičnim svinčnikom v roki
in se prepustil čudenju dosežka
z uporom realnosti na odziv živali,
dvignjen med lastne izkušnje,
s peljanim olajšanjem v daljave,
ki ga spominja na čredo.

Preneša protitežnostno funkcijo
deviške ekologije vesolja
s skoraj fizičnimi čustvi živali,
z alegorijo polčloveka z Bogom,

Zavest si mi vlila v oči,
Po venah pretaka se resnica,
Koliko se jih rodi,
Koliko jih ne ve, zakaj nedolžen otrok trpi.

Sit vsega delil sem zaupanje,
Ljudem, ki tega niso bili vredni,
V dlan jim dajal sanje,
Dovolil, da svet spremenijo v klanje.

In v klanje smo ga spremenili,
Sovraštvo, nedolžnih kri prelili,
Ujede smo neusmiljene,
Ljubili nismo in nikoli ne bomo znali.

Ko hodiš po poti,
brez luči..
Gledaš in iščeš ljudi..
sam si v temi.

Ko ležiš pred spanjem čisto sam..
Misliš si, zakaj?
Kaj si delal tam?
Kdaj je bilo? tedaj?

Ko sanjaš med spanjem,
sliši ptiče, veter, žuborenje..
Mati poje si med tkanjem..
Mirno pesem dviga razpoloženje..

Ne potrebuješ luči,
da jo slišiš..
In ljudje so nepotrebni..

Si kot zvezda v vesolju..
brez tebe vesolje ne bi tako žarelo.

Si kot zrno koruze..
brez tebe bi bila koruza neokusna.

Si kot delček mozaika..
brez tebe mozaik ne bi bil celota.

Si kot iglica bora..
brez tebe bi bil bor reven.

Zaspi,
astralne oči odpri,
v moje se zazri,
ki gledajo te,
ko telo ti spi.

Primeva se
za roko
in odletiva
v nebo.

Pred noč,
skozi oblake,
za soncem,
da ga dohitiva.

V globino duše
bom pogledal,
ko se ne bom
več bal.

Skozi tvoja usta
bom govoril,
gledala boš
skozi moje oči.

Karkoli, naokoli,
nič ne bo več važno,
le eno, združeno,
ti in jaz.

Zaplezan, izgubljen
nekje v previsni steni,
ki vodi do tvojega srca.

Sreča se obrne,
se v bezizhodnost spremeni,
kar jezik ne more, duša govori.

Blizu si,
pa vendar daleč,
čutim te a te ne dosežem.

Preveč imam
te rad,
da kline bi zabijal.

Zaspi,
naj ogenj dogori,
sladko sajnaj,
naj te veter
ne zbudi.

V sanjah
vse težave,
spremenijo se v radost,
globoki mir, tvoj spremljevalec,
Bog v duši, dragi gost.

Glas,
notranjega vesolja
naj te čuva,
ko plavala boš
skozi mrak,
med nevidne,
tisočere nežne roke,
božajoče te kot zrak.

Srebrne breze
v mesečini
šelestijo,
drobni biseri
v toplem vetru
po tvoji koži se bleščijo.

Hladna lepota
se v rosni travi
mi predaja,
prosim nehaj z teatrom,
drgetanje v prsih te izdaja.

Se spomniš maja?

Ni bilo poletja maja,
se spomniš mlaja,
vesolja nad nama,
ognjenega dežja morda,
bilo je nekoč maja.