Rob mize ji pravi,
tu je skrajna meja.
A kroglica se kotali dalje,
zdrsne na tla
in se kotali dalje,
skozi odprta vrata,
preko stopnic,
v pisan vrt.

Tu je šepet o skrajnosti glasnejši.

Oglašajo se rožni popki,
misleč, da je konec,
ko ne zdržijo več pritiska.
A se le odprejo in dajo prostor
razkošnim cvetovom.

Zakaj je to tako težko
spregledati in videti,
kaj nama je narobe šlo,
da v trnju duša zdaj ječi.

Je bolje biti zaslepljen
na hladnem bregu iluzij,
v občutkih duše izgubljen
s tančicami vseh fantazij.

Obujava spomine le
na to, kar je nekoč bilo
in kar lahko bilo bi še,
kar hoče duša in telo.

Ni cerkev,
ni tempelj,
ni oltar malikov.

Le včasih se zares zavem,
kako je čudežno in sveto.
V njem živim,
povsod sva skupaj.
Večino stvari
zame opravlja samodejno.

Ledeno kocko
postavim na sonce.
Gledam v ta led,
znotraj je uklenjeno
nekaj živega.
Nekaj,
kar ne zmore pobega
iz zmznjene ječe.

Ledeno kocko pustim
na soncu.
Sčasoma izginja,
led se tali.
Sonce pozna
pot v odrešitev.
Sijalo je toplo,
kot je ustvarjeno.
Tako je rešilo
ujeto jetnico.
Živi!

Prerasla je zelenilo.
Njen popek je vzniknil
iz mojih globin.

Radost življenja
v njem se vrtinči,
odpira njen cvet,
razkošno diši.
Velik cvet vrtnice
me veseli.
Bela, z rdečimi progami,
okronana z žlahtno lepoto,
odeta v ljubezen Boga,
živi, da me radosti.

Avstralska je legenda znana,
ki o trnovkah govori,
naravnemu zakonu dana
je moč, usodo jim kroji.

Ko ptice gnezdo zapustijo,
bodeči grm iščejo
in vztrajno vsepovsod letijo,
da končno ga le najdejo.

Na divji veji trn čaka,
je najostrejši, dolg zelo,
prav tja jih sila vleče taka,
da ptice nanj se usedejo.

Teža kliče k olajšanju.
Pred nevihto nebo potemni,
zgosti se soparni zadah,
težko se diha.

Razprem dlani
in spustim iz njih konce starih vrvi.
Nikamor več niso pritrjene,
držala sem jih iz navade.
Odprte dlani predejo predivo
in tkejo novo tkanino.

Novost je mežiknila
in spregledala.
Oprijem je popustil.
V stisnjeno Dušo
se vrača svež zrak.
Pogled je premaknil
svoj fokus.

Vzniknila je
druga parcela,
povezana s prvo,
a vendarle nova.
Dve celoti,
ki sta lahko samostojni,
pa tudi enotni.
Juhej,
lažje gremo naprej!

Razplete se vozel,
razplete se kita,
razplete se tudi
največja uganka.

Razplete se pajkova mreža,
razplete se spletka,
razplete se vsak zaplet.

Razplet je olajšanje,
zato so zanj vedno na voljo
načrt, moč in vsa potrebna sredstva.
A včasih je treba
pogledati s srcem,
da jih vidiš.

Imam jo rada, ker me ne priganja,
vedno me pričaka ponižno,
Je privlačna brezbrižno,
Tiktaka neslišno.

Nekatere moti, godrnjajo,
Se na znanost ne spoznajo,
menda ne služi namenu,
je ura po imenu.
Res je, kazalci stojijo,
si novo baterijo želijo,
a važno, da me ne preganja,
je točna dvakrat na dan in sanja.

Spomniti se Resnice je lahkotno.
Ko se spomnim,
da je to vse,
čemur je namenjeno moje življenje,
je to lahkotno.

Ko sprejmem,
da je to vse,
čemur je namenjeno moje življenje,
je to lahkotno.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. IV)

Srce ne bije, a v njem je sočutje,
Preteklost v pogledu ljubezni je ščit.
Spomini človeški so kakor posutje,
Sreče ji zrna polagajo v bit.

Pogleda v oči ga, krvavo rdeče,
Vidi v njih prošnjo, zave se, boleče...
Vodi pogled ji na steno kamnito,
Sliši se škrt, rok trz, sunkovito...

Skrbi različne nas pestijo,
naselijo srce, razum,
pa tudi v prsih nas tiščijo,
ter nam zastrupljajo pogum.

Pritisk kar hitro zraste v glavi,
ne moremo več dihati,
omotica se nam pojavi,
ne da se funkcionirati.

Kaj v tem primeru narediti,
ko nas zagrabi kaos ta,
da nas bi le znal umiriti
nekdo, ki se na to spozna.

Spet veter naokoli pesem mojo nosi,
med ljudi besede, verze trosi,
od tam kjer so pšenična polja,
odmeva pesem vse tja do morja.

Tam od Pohorja do Triglava odmeva,
mlado in staro prisluhne, jo prepeva,
od gričev in vinogradov kjer Mura kraljuje,
Z melodija,moja pesem z no zdaj potuje.

Dvignil jo je morski val,
sedi na njem,
kot kraljica.
Češe si dolge lase
in se igra s školjkami.

Ne zahaja na morsko obrežje,
suh pesek ni zanjo.
Strune svojih citer drami
v radostne melodije.
Dišijo po morju,
shranjuje jih v školjčnih lupinah.

Mnogo let jo je osvajal,
komplimente ji delil,
in laži za med prodajal,
le da bi jo pridobil.

Da ga žena ne razume,
se ji je pritoževal,
ter nikakor ne doume,
da ne bo več z njo ostal.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. III)

V kamnitem je kotu, sestradana.
Ne šteje več dni, ki bežijo,
Solz, ki vztrajno po licu polzijo.
Ljubezni srca bila je okradena.

V temi zdaj trupelca tri že ležijo,
Odstirajo boj ki poteka v njej.
V glavi izvajajo ksenofobijo,
Ne zmore, ne sme...ve...z življenjem naprej.

Orglice vzame fantič
in jo zagode veselo.
Smeh se povzpne na oblak,
ploska mu mladi junak.

Ko šola zaprla bo duri,
fantič jo na morje odkuri.
Šotor in spalka zamenjata dom,
budilko pospravi v omaro,
norčavost povabi šegavo
na dolge poletne počitnice,
ven, v poletno naravo.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. II)

Zora se bliža, zapušča jo um,
V odmevu nje téka odmeva razum.
Nagon jo usmerja, privede v globine,
Kjer sonca več ni, ni srebra mesečine...

Na marmorna tla se mrzla sesede,
Histerični jok jo naenkrat obsede.
Življenje nekdanje presiha v sanje,
Težko le pogoltne to grenko spoznanje...

Preperel hlod
postaja prah zemlje
in se vrača vanjo.

S sabo vanjo polaga spomine.
Na seme, na bilko,
na druženje s praprotjo,
na ukanje sove,
na veje iztegnjene
v nebo,
na sekanje strel v gromeči nevihti,
na moje posedanje pod krošnjo,
na rezget motorke,
na smrtni rez in na vračanje
v Mater Zemljo.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. I)

Odprla svoje je oči,
Cel svet v drugi zdaj je luči.
Lepota v čaru je noči,
A srce se nič več ne muči.

V glavi tiščijo jo vsi ti spomini,
Nekdanji ljubimci v svoji intimi,
A eden je tisti, ki zdaj pred očmi
V svoji lepoti vzravnano stoji.

Skoraj vsak želi v življenju,
da sorodno dušo sreča,
ko v veselju in trpljenju
njena se opora veča.

Krasno je z osebo biti,
ko resnično se ujemaš
in ni treba čustev skriti
za iskrenost se zavzemaš.

Z njo le rasteš, se razvijaš,
vedno ti je v uporo
in v sproščenosti uživaš
ter sam nudiš vso podporo.

Zažvižga lokomotiva starega vlaka,
zažvižga vrabček v krošnji,
zažvižga veter,
ko pobrije mimo ušes,
zažvižga Francelj svojo melodijo.

Vsak žvižga po svoje,
jaz tudi.

Tako je v redu,
tako naj ostane.
Vsak žvižga po svoje,
jaz tudi!