Prelepo kot jutranja zarja,
Ki vsako jutro podari nasmeh,
Umije lica z jutranjo roso,
Pokloni sladek ptičji spev.

Nato dgrne megleno zaveso,
Pokloni čudovit pogled planin,
Omamno dišeče cvetje povabi,
Dišeč cvet podariti ne pozabi.

Počasi se dan nagiba v večer,
Vonj pokošenih trat veter nosi,
Prve luči se prižigajo, polkna zapirajo,
Zavese na oknih se zastirajo.

jože.k

Imena praznik se slavi,
Marija Magdalena.
Godujem.

Marija Magdalena.
Učenka Jezusa,
izceljena po Njem,
ki vidi Luč
in ve Srčno Resnico.
Veliko več,
kot le ime je vez,
ki naju druži.

Kolona potuje zlagoma.
Naglica ne koristi nikomur.
K sreči popravljajo cesto.

Prehitevalni pas je zaprt.
Kolona potuje zlagoma.
Naglica ne koristi nikomur.

Vse v življenju rabi svoj čas.
Tudi vsi prehojeni koraki,
tudi vsak prevožen kilometer.

Brezpomembnost je prosojna.
Kar je oblečeno v njeno srajčko,
je nevredno moje pozornosti.
Zame nima nobene vrednosti.
Zato je brez trohice
moje pozornosti,
zdaj in za vselej.
Shira, odide iz mojega sveta.

Tako premišljeno presevam svoje izbire.
Na tiste,
ki so me vredni
in na tiste, ki me niso vredni.
Na tisto,
kar me je vredno,
in na tisto, kar me ni vredno.

Prva vrsta, druga,
tretja ali zadnja...
Vsak dobi sedež,
ki je zanj najboljši.
Predstava, ki ti je namenjena,
te sama poišče.

To je predstava,
ki si jo ustvarjaš.
Vede ali nevede,
hote ali nehote.
Drug sedež ti ne pričara
drugačne predstave.

Za to moraš
spremeniti svoje frekvence
in nanje naravnati svoje sprejemnike.

Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.
Deroča je s sabo valila
vodno gmoto,
blato, kamenje,
padla drevesa.

Pustila sem,
da je upadla.
Čeznjo sem tako prišla
brez težav, zlahka.

Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.

Raztegnem svoj pavji rep
in se košatim,
kitim se z njim.
Lep je,
pisano modro perje žari.
Pavinja ga občuduje,
pa ni edina.

Raztegnem svoj pavji rep
v pahljačo
modrih očes.
Prestižno,
kot se za pava spodobi.

Iz por sika para.
Vročina puhti,
razžarja sopeč zrak
in pesek v tleh.
Lakomno liže vodo
iz talnih por
in peče v mehurjaste podplate.
Žge.
Vse do večerne zarje žge.

Posuši prehod v morju življenja,
a le toliko,
da romarska odprava
zapusti deželo sužnjev.

Olupljeno deblo se obraste naravno.
Ljudje so mu slekli kožo,
da bi dobili zdravila.

Breza molči.
Bela skorja je prerastla brazgotino.
Ne razkazuje je,
ne postavlja se z njo,
ni žrtev in ne plemenitež.

Mrak se naselil ob Muri,
Ko so mamca doma odprli duri,
Zaslišalo se petje deklet,
Brhkih, prisluhnil bi ves jim svet.

Prižgale luči so se povsod naokoli.
Se petju pridružili se še sosedje,
Pesmi domači iz srca,
Takšne pokrajina ob reki ima.

Pritegnili so k petju še topole,
Šumenje Mure čar jim daje,
A iz daljave sliši se mlin,
Zdaj poje še mlinarjev sin.

Ponovno je z menoj poletje,
V senci iščem zavetje,
Morda se v potoku osvežim,
V senco na hladno si želim.

Zdaj želim si še pijače,
Pod senčnikom ob glasbi,
A da ne preglasi ptičje petje,
Ki našli so zavetje.

Od daleč vabi morje,
Osvežitev slana pekoča,
Tam sonce žge, žari,
Galeb nad gladino poleti.

jože.k

Izhod iz pravljice
je realnost.

Žareči zublji
tam daleč na obzorju
poljubljajo nebo.
Razpokane ustnice
žejno vpijajo
nevidno vlago.

Srce je begalo
v astralu
in vame pošiljalo odmev utripa.
Vzela sem si ga nazaj
in ga vsadila vase.

Preskočim to zanko.
Preskočim ukano.
Preskočim preteklost,
preskočim jo z življenjem v sedanjosti.

Preskok je enostaven.
Zanj sem vedno popolno opremljena.
Včasih zadošča poskok,
včasih tarzanka,
včasih si pripnem metuljeva krila,
včasih zlezem v kengurujevo vrečo,
včasih jezdim poskočnega konja.

Popotniška palica je prislonjena v kot.
Poletje ponuja svoje prsi,
zeleno tišino,
jezersko globino,
igriva porečja
in darežljiv vrt.
Utrip, ki me radosti.

Čaša poletja je polna.
Užijem ta nektar
z medenim okusom.
Popotniška palica je prislonjena v kot.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.

Ko jo opazujem,
se širi.
Je polje neskončnih možnosti.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.
Utripa brez misli.
Le je
in jaz z njo.

Rob mize ji pravi,
tu je skrajna meja.
A kroglica se kotali dalje,
zdrsne na tla
in se kotali dalje,
skozi odprta vrata,
preko stopnic,
v pisan vrt.

Tu je šepet o skrajnosti glasnejši.

Oglašajo se rožni popki,
misleč, da je konec,
ko ne zdržijo več pritiska.
A se le odprejo in dajo prostor
razkošnim cvetovom.

Zakaj je to tako težko
spregledati in videti,
kaj nama je narobe šlo,
da v trnju duša zdaj ječi.

Je bolje biti zaslepljen
na hladnem bregu iluzij,
v občutkih duše izgubljen
s tančicami vseh fantazij.

Obujava spomine le
na to, kar je nekoč bilo
in kar lahko bilo bi še,
kar hoče duša in telo.

Ni cerkev,
ni tempelj,
ni oltar malikov.

Le včasih se zares zavem,
kako je čudežno in sveto.
V njem živim,
povsod sva skupaj.
Večino stvari
zame opravlja samodejno.

Ledeno kocko
postavim na sonce.
Gledam v ta led,
znotraj je uklenjeno
nekaj živega.
Nekaj,
kar ne zmore pobega
iz zmznjene ječe.

Ledeno kocko pustim
na soncu.
Sčasoma izginja,
led se tali.
Sonce pozna
pot v odrešitev.
Sijalo je toplo,
kot je ustvarjeno.
Tako je rešilo
ujeto jetnico.
Živi!

Prerasla je zelenilo.
Njen popek je vzniknil
iz mojih globin.

Radost življenja
v njem se vrtinči,
odpira njen cvet,
razkošno diši.
Velik cvet vrtnice
me veseli.
Bela, z rdečimi progami,
okronana z žlahtno lepoto,
odeta v ljubezen Boga,
živi, da me radosti.

Avstralska je legenda znana,
ki o trnovkah govori,
naravnemu zakonu dana
je moč, usodo jim kroji.

Ko ptice gnezdo zapustijo,
bodeči grm iščejo
in vztrajno vsepovsod letijo,
da končno ga le najdejo.

Na divji veji trn čaka,
je najostrejši, dolg zelo,
prav tja jih sila vleče taka,
da ptice nanj se usedejo.

Teža kliče k olajšanju.
Pred nevihto nebo potemni,
zgosti se soparni zadah,
težko se diha.

Razprem dlani
in spustim iz njih konce starih vrvi.
Nikamor več niso pritrjene,
držala sem jih iz navade.
Odprte dlani predejo predivo
in tkejo novo tkanino.

Novost je mežiknila
in spregledala.
Oprijem je popustil.
V stisnjeno Dušo
se vrača svež zrak.
Pogled je premaknil
svoj fokus.

Vzniknila je
druga parcela,
povezana s prvo,
a vendarle nova.
Dve celoti,
ki sta lahko samostojni,
pa tudi enotni.
Juhej,
lažje gremo naprej!