Ta svet, nekega dne, se bo kar porušil,
Vsemogočni rečne struge nam bo izsušil ...
V morju pomrla vsa živa bodo stvarjenja,
ta svet dosegel nikoli ne bo pokorjenja ...
Kaj naj rečeva, sedaj, si še ob koncu - v slovo???
Poglej, Vsemogočni, delal, vse, bo kar novo ...
Ta svet in njegovo poželenje sta minljiva,
ne drezaj v dušo mojo, ki tako je že ranljiva!!!
Pojdiva v prekrasen, planinski ta nama svet,
nikoli utrgava ne Arnike, prepovedan to je cvet!!!
Tam uživala, najin zakon, bova vse do konca,
dokler župnija ne dotakne mrtvaškega se zvonca ...

Ne moreš mi prijatelj biti,
saj si kot žensko me želiš,
ne moreš z mano govoriti,
kot če s kolegom se dobiš.

Ne moreva na kavo iti,
se pogovarjati o vsem,
se skupaj dneva veseliti,
če rad imel bi moj objem.

Med nama ni iskrenost možna,
če rada druge bi stvari,
zato bila bi le otožna,
ljubezni si srce želi.

Nasprotja.
Telo jih obvlada.
Med vdihom in izdihom živi.
Ciklično,
v ritmu ponavlja vdih in izdih.
Vmes živi.

Nasprotja.
Dan jih obvlada.
Vmes živi,
med sončnim vzhodom in sončnim zahodom.

Nocoj je najin čas slovesa,
odšel boš, ker spoznala sva,
da so brez listja vsa drevesa,
kjer sva ljubezen skrivala.

Zares težko se je raziti,
če čustva v srcu še žive,
bom zmogla zdaj brez tebe biti,
če ustne moje te žele?

A ni prihodnosti za naju,
saj vsak po svoji poti gre,
ko zaljubila sva se v maju,
sva pozabila prav na vse.

Sprejmi pesem to, ki napisal sem jo zate,
boljše lepe besede te, kot pa ogrlice zlate ...
Veter ponesel, prelepo, to ti bo melodijo,
krvniki v ksiht, ne vem zakaj, se ji smejijo?
Najbrž ljubosumni kar na ta so hvalospev,
pripisati moram prelepi ji še, (njej), napev ...
A kaj, ko pa preostalo le še malo mi je časa,
pravijo, da glavo mojo zategnila bo lasa ...
Strah me je kazni, ki so mi jo kar naprtili,
vsi, tudi svojci in bližnji, so me zapustili ...
Komu predali bodo mojo, staro to kitaro,
ki vseskozi imel za ničvredno sem jo ''garo'' ...

Brez vejic,
brez pik,
nastane zmešnjava.
Vsak bere,
kot hoče
in slovnica joče.

Razumevanje si v obupu
vije svoje brke,
miri gizdalinske črke,
ki jih bere vsak po svoje.
Vse polno je nereda,
med ljudmi zavlada zmeda.

Peščena ura se ne ustavi.
Tudi, ko se razbesni nebo
sipki pesek gladko teče,
žgoča vest ga nič ne peče.

Mehurjaste garje
so se gnilo napihnile.
Jedkost iz škropilnic
že desetletja zaliva tla.
Vodna vila
si pod vrbo povija opečeno kožo.
Opazuje in posluša.

Prelepo kot jutranja zarja,
Ki vsako jutro podari nasmeh,
Umije lica z jutranjo roso,
Pokloni sladek ptičji spev.

Nato dgrne megleno zaveso,
Pokloni čudovit pogled planin,
Omamno dišeče cvetje povabi,
Dišeč cvet podariti ne pozabi.

Počasi se dan nagiba v večer,
Vonj pokošenih trat veter nosi,
Prve luči se prižigajo, polkna zapirajo,
Zavese na oknih se zastirajo.

jože.k

Imena praznik se slavi,
Marija Magdalena.
Godujem.

Marija Magdalena.
Učenka Jezusa,
izceljena po Njem,
ki vidi Luč
in ve Srčno Resnico.
Veliko več,
kot le ime je vez,
ki naju druži.

Kolona potuje zlagoma.
Naglica ne koristi nikomur.
K sreči popravljajo cesto.

Prehitevalni pas je zaprt.
Kolona potuje zlagoma.
Naglica ne koristi nikomur.

Vse v življenju rabi svoj čas.
Tudi vsi prehojeni koraki,
tudi vsak prevožen kilometer.

Brezpomembnost je prosojna.
Kar je oblečeno v njeno srajčko,
je nevredno moje pozornosti.
Zame nima nobene vrednosti.
Zato je brez trohice
moje pozornosti,
zdaj in za vselej.
Shira, odide iz mojega sveta.

Tako premišljeno presevam svoje izbire.
Na tiste,
ki so me vredni
in na tiste, ki me niso vredni.
Na tisto,
kar me je vredno,
in na tisto, kar me ni vredno.

Prva vrsta, druga,
tretja ali zadnja...
Vsak dobi sedež,
ki je zanj najboljši.
Predstava, ki ti je namenjena,
te sama poišče.

To je predstava,
ki si jo ustvarjaš.
Vede ali nevede,
hote ali nehote.
Drug sedež ti ne pričara
drugačne predstave.

Za to moraš
spremeniti svoje frekvence
in nanje naravnati svoje sprejemnike.

Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.
Deroča je s sabo valila
vodno gmoto,
blato, kamenje,
padla drevesa.

Pustila sem,
da je upadla.
Čeznjo sem tako prišla
brez težav, zlahka.

Prebredla sem jo,
ko je bila plitva.

Raztegnem svoj pavji rep
in se košatim,
kitim se z njim.
Lep je,
pisano modro perje žari.
Pavinja ga občuduje,
pa ni edina.

Raztegnem svoj pavji rep
v pahljačo
modrih očes.
Prestižno,
kot se za pava spodobi.

Iz por sika para.
Vročina puhti,
razžarja sopeč zrak
in pesek v tleh.
Lakomno liže vodo
iz talnih por
in peče v mehurjaste podplate.
Žge.
Vse do večerne zarje žge.

Posuši prehod v morju življenja,
a le toliko,
da romarska odprava
zapusti deželo sužnjev.

Olupljeno deblo se obraste naravno.
Ljudje so mu slekli kožo,
da bi dobili zdravila.

Breza molči.
Bela skorja je prerastla brazgotino.
Ne razkazuje je,
ne postavlja se z njo,
ni žrtev in ne plemenitež.

Mrak se naselil ob Muri,
Ko so mamca doma odprli duri,
Zaslišalo se petje deklet,
Brhkih, prisluhnil bi ves jim svet.

Prižgale luči so se povsod naokoli.
Se petju pridružili se še sosedje,
Pesmi domači iz srca,
Takšne pokrajina ob reki ima.

Pritegnili so k petju še topole,
Šumenje Mure čar jim daje,
A iz daljave sliši se mlin,
Zdaj poje še mlinarjev sin.

Ponovno je z menoj poletje,
V senci iščem zavetje,
Morda se v potoku osvežim,
V senco na hladno si želim.

Zdaj želim si še pijače,
Pod senčnikom ob glasbi,
A da ne preglasi ptičje petje,
Ki našli so zavetje.

Od daleč vabi morje,
Osvežitev slana pekoča,
Tam sonce žge, žari,
Galeb nad gladino poleti.

jože.k

Izhod iz pravljice
je realnost.

Žareči zublji
tam daleč na obzorju
poljubljajo nebo.
Razpokane ustnice
žejno vpijajo
nevidno vlago.

Srce je begalo
v astralu
in vame pošiljalo odmev utripa.
Vzela sem si ga nazaj
in ga vsadila vase.

Preskočim to zanko.
Preskočim ukano.
Preskočim preteklost,
preskočim jo z življenjem v sedanjosti.

Preskok je enostaven.
Zanj sem vedno popolno opremljena.
Včasih zadošča poskok,
včasih tarzanka,
včasih si pripnem metuljeva krila,
včasih zlezem v kengurujevo vrečo,
včasih jezdim poskočnega konja.

Popotniška palica je prislonjena v kot.
Poletje ponuja svoje prsi,
zeleno tišino,
jezersko globino,
igriva porečja
in darežljiv vrt.
Utrip, ki me radosti.

Čaša poletja je polna.
Užijem ta nektar
z medenim okusom.
Popotniška palica je prislonjena v kot.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.

Ko jo opazujem,
se širi.
Je polje neskončnih možnosti.

Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.
Utripa brez misli.
Le je
in jaz z njo.

Rob mize ji pravi,
tu je skrajna meja.
A kroglica se kotali dalje,
zdrsne na tla
in se kotali dalje,
skozi odprta vrata,
preko stopnic,
v pisan vrt.

Tu je šepet o skrajnosti glasnejši.

Oglašajo se rožni popki,
misleč, da je konec,
ko ne zdržijo več pritiska.
A se le odprejo in dajo prostor
razkošnim cvetovom.