Brez vejic,
brez pik,
nastane zmešnjava.
Vsak bere,
kot hoče
in slovnica joče.
Razumevanje si v obupu
vije svoje brke,
miri gizdalinske črke,
ki jih bere vsak po svoje.
Vse polno je nereda,
med ljudmi zavlada zmeda.
Iz koša poberem
vse pike,
vse vejice
in predivo dušne prejice.
Izprašam še črke,
kaj menijo zdaj
o svoji večvrednosti,
ki so jo tako
gizdalinsko oznanjale,
ko so zmetale ločila v koš.
Kaj menijo zdaj
o tej čudni nečednosti,
ki je povzročila
te zdraharske bednosti.
Zmoto obžalujejo,
spravo pričakujejo.
Drobne vejice in pike
povzročijo velike razlike.
Spet stojijo v besedilu,
vsaka je na svojem mestu.
Črke dajejo jim prostor,
da se dobro umestijo,
jasnosti se veselijo.
Razumevanje in mir
sta prekinila prepir.
Med ljudmi spet vlada sprava.
Koš je prazen,
pesem teče,
gizdalinstvu se odreče.
