Nekje sem prebrala, da je denar sveta vladar. Kupovanje pa je lahko huda bolezen. Denar ima v neločljivi enoti dvojni značaj: označuje vrednost in naredi človeka sužnja.

Z denarjem si lahko kupiš kozarce, iz katerih je škoda piti; z denarjem si lahko kupiš pribor, s katerim je škoda jesti; z denarjem si lahko kupiš pohištvo, ki ga je škoda uporabljati. Tudi sliko tebi všečnega moškega si lahko z denarjem kupiš in jo položiš pod steklo, da se ne bo obrabil in postaral.

Jaz bi si z denarjem kupila magični računalnik, ki bi namesto črk imel znake, ki rojevajo želje in izpolnijo hrepenenje po stvareh, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem.

Čas pravljic je in v rokah se mi je znašla knjiga Mali princ Antoina De Saint-Exupery-ja:

"Dober dan," je rekel Mali princ.
"Dober dan," je rekel železniški kretničar.
"Kaj delaš tu?" je vprašal Mali princ.
"Potnike pošiljam v zavojih po tisoč na vse strani sveta," je odgovoril kretničar.
"Vlake, ki se v njih vozijo, usmerjam zdaj na desno, zdaj na levo."
In razsvetljen brzovlak, bobneč kot grom, je stesel železniško čuvajnico.
"Zelo se jim mudi," je menil Mali princ. "Kam gredo?"
"Celo strojevodja tega ne ve," je rekel kretničar.
In pribobnel je razsvetljen brzovlak iz nasprotne smeri.
"Kaj se že vračajo?" je vprašal Mali princ.
"Niso isti," je rekel kretničar. "Menjavajo se."
"Ali jim tam, kjer so bili, ni bilo všeč?"
"Nihče ni nikdar zadovoljen tam, kjer je," je rekel kretničar.
In prigrmel je tretji razsvetljeni brzovlak.
"Tile gredo za prvimi?" je vprašal Mali princ.
"Za nikomer ne gredo," je rekel kretničar. "Spijo, pravzaprav zehajo.
Samo otroci tišče noske na okenska stekla."
"Samo otroci vedo, kaj hočejo," je menil Mali princ.
"Zapravljajo čas s punčko iz cunj in ona je zanje vse in če jim jo vzameš, se jočejo."
"Srečni so," je rekel kretničar.

Da pravilno razumemo situacije in ljudi s katerimi se srečujemo,
moramo zunanje informacije predelati s srcem
in gledati na situacije z očmi, ki niso fizične.
Informacije, ki jih dobimo v sebi
pripomorejo k resničnosti slike, ki jo vidimo s fizičnimi očmi.

Ko te prosim, da me poslušaš
in mi začneš dajati nasvete,
nisi naredil tega, za kar sem te prosil.

Ko te prosim, da me poslušaš
in me začneš spraševati, zakaj naj bi ne mislil tako,
pohodiš moje občutke.

Ko te prosim, da me poslušaš
in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem,
si me razočaral, pa naj se sliši se tako nenavadno.

Poslušaj! Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš.
Ne govori, ne delaj - samo prisluhni mi.
Nasvet je poceni, za četrtaka ga dobim v časopisu.
In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen.
Morda sem brez poguma in neodločen, nisem pa nebogljen.

Jezus je rekel:
»Ne mečite biserov svinjam«
jaz pa ti pravim,
meči jim jih tako dolgo,
dokler ne bo vsaj katera od njih spoznala,
da je tudi sama ta biser.

In kaj je ta tvoj biser?
Tvoj mir,
iz katerega izhaja tvoja ljubezen
in vsa tvoja resnica. :)


stojči Stojan Svet

Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre.

Nikoli si zato ne dovoli oropati ga zaupanja.

neznani avtor

To je najlepša božična pripovedka, ki jo lahko človek doživi.
Pot odrešitve se začne v Betlehemu, rojstnemu kraju Jezusa. Cilj je Golgota (Lobanja), grič zmage. Ko nastane nova enost glave in srca, rojstva Jezusa ne doživimo samo kot zgodovinski dogodek: doživimo ga resnično. Marija sprejemljivo srce, tako praznuje povezavo z Jožefom, oddajajočo glavo. Oba sta tako pripravila in očistila, da lahko vstopi sedmeri univerzalni-absolutni duh. Mistik Angelius Silesius je izrazil to z neslednjimi besedami:
"Pa če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu,
ne pa v tebi, bi bil kljub temu izgubljen.
Zaman si torej gledal križ z Golgote,
če v sebi nisi zgradil srca vrtnice."

Spočetje je Mariji oznanil angel. Na čudežen način, vstopi duh preko notranje žleze Thymus v srce in tam prebudi sina. Tako Jezus postane resničnost. Kmalu po rojstvu se začne beg. Marija in Jožef odvedeta Jezusa na varen kraj, v Egipt. Novorojena duša mora zapustiti sovražno deželo, da lahko raste in postane polnoletna. Jezus se vrne šele kot odrasla duša nazaj v svoj rojstni kraj, da bo izpolnil svojo nalogo.

Najlepša stvar na svetu,
si prav tisti(a) ti,
ki ti prav ta,
točno določen občutek,
znotraj tebe vzbudi.

stojči Stojan Svet

Najbolj sem,
ko sem jaz zunaj in
Ti v meni.

iskrenost ni povedati vse
iskrenost je mir s samim seboj

Superiornost je nekaj takega,
kot bi iz svojih napihnjenih misli,
kričal na svoje srce,
naj se ti končno že odpre.

Seveda tako ne gre.

V zavesti predanosti služenja,
v zavesti ponižnosti je prav vse.
V njej je vsa tvoja modrost
in vse tvoje usmiljenje.

stojči Stojan Svet

Zamislite si, da v desni roki držite kuverto v kateri se skriva 100 tolarjev. Kaj mislite koliko bi ta kuverta lahko tehtala? Približno slab gram, če mi dovolite, da vam pomagam. Sprašujem vas ali bi se teža te kuverte kaj spremenila, če bi vanjo namesto 100 tolarjev vstavili miljon tolarjev?

Kar bodimo pošteni. Malo več bi že tehtala. To si moramo priznati. Vendar bi teža nje ostajala še vedno manjša od teže oblačil, katera nosimo na sebi.
Verjemite mi, da so to podrobnosti s katerimi vas nikakor ne želim obremenjevati. Nasprotno, želim vam le predstaviti tisto moko, katero še doben dober kruh ni zanikal.

Dovolite mi, da vam sedaj predstavim luč, ki nikakor ni plod kakšnih emocijskih vzgibov ali kakšnih drugih razumskih formul. Ne, nikakor ne. Govorim o luči, katera nam sveti v prostranih globinah našega bitja.

Naj začnem tole pisanje z neko Jezusovo priliko, pisano prosto po meni.

H kralju so prišli trije služabniki. Vsakemu je dal sedem žitnih semen in jim dejal, naj mu čez deset let vrnejo to, kar jim je dal.

Prvi je semena prežvečil in izpljunil, drugi jih je nekam spravil,
tretji pa jih je posejal v zemljo.

Po desetih letih jih je kralj poklical na dvor in jih pozval naj mu vsak prinese tisto, kar jim je on dal.

Prvi seveda ni imel nič, drugi mu je vrnil sedem semen, tretji pa ni mogel prinesti vsega, kajti pred dvorom je bilo nekaj vozov do roba napolnjenih z žitom.

In kaj ima ta zgodba za opraviti s tvojim sprejemanjem in dajanjem daril?

Tretja knjiga iz zbirke "Anastazija z naslovom Kdo dejansko smo? izide januarja 2005.

Na straneh Društva za zdravo duhovnost je obrazec za prednaročilo knjige z 20% popustom. Decembra pa je možno z enakim popustom naročiti tudi prvi dve knjigi (Zveneče cedre tajge in Prostranstvo ljubezni)

Kar lahko preberete v nadaljevanju, je odlomek iz pripovedi puščavnice Anastazijine o tem, kako so se prehranjevali v dobi, za katero sama uporabi ime Vedizem oz. Vedska doba. V tej dobi, ki je po njenih besedah trajala skoraj milijon let, so ljudje živeli v popolnem sožitju z naravo in jim zato ni bilo treba prav nič skrbeti za hrano. Prav nasprotno – hrana je skrbela za njih! Okolje je človeku, kroni stvarstva, dajalo vse, kar potrebuje. Tako se je lahko brez skrbi ukvarjal z višjimi zadevami.

Že iz poglavij, ki so pred vami, jasno zasije sporočilo celotne zbirke: vsak korak nazaj h koreninam duše, naravni pristnosti, lepoti, intuitivni modrosti, nas izstreli daleč naprej proti človeškosti in božanskosti. Odpira nam pot k odgovorom na bistvena vprašanja: Zakaj smo tukaj? Kdo sploh smo? Kaj je namen nas in vsega, kar nas obdaja? Kako naj bi delovali? Kje je naša moč?

Vsekakor moč najdemo tudi v besedah in podobah, posebej takih, ki imajo za posledico delovanje. In točno takšne so Anastazijine besede ... tako nedolžne, miroljubne in nevsiljive, hkrati pa tako prodorne, ostre in brezkompromisne. Najpomembneje pa je to, da vzbujajo radostno upanje!

Soprevajalec,
Nikola Petrovič

Pod orjaškim soncem, na visokem hribu stoji graščina. Po grajskem obzidju raste bujno zelenje in v slapovih pada v naročje cvetočega travnika. V krošnjah dreves zveni glas zlatorepe ptice. Nekakšna sla življenja in moči ustvarja podobe, kakor da se ji je zahotelo osrečiti vse, ki prihajajo v bližino graščine. Preden se ji obiskovalec približa, hodi mimo jezer, gora, gorskih slapov in drugih naravnih čudes, ki ga razveseljujejo ob sami misli, da bo lahko vstopil v sončno kraljestvo. Graščina sprejme vsakega, ki se mu zljubi prijetnega sprehoda po napornem dnevu, vsakega ki se ji približa in si zaželi nekaj miru, sprostitve in veselja.

Na vhodu v graščino visi velik zlat napis: "Sončeve pozitivke". Vstop je prost. Le gumb na vratih v graščino je treba pritisniti in vstopiti. Ob vstopu v graščino se obiskovalec lahko logira in nato se lahko sprehaja po grajskih sobanah, lahko v njih odlaga svoje modrosti, skrivnosti in svoje misli. Popolnoma svoboden je, v teh sobanah lahko ustvarja po svojih močeh in kar zmore.

V tej graščini živi vilinska deklica, ki v lepoti ni njej enake. Deklica je princeska, ki ji je ime Pozitivka. Princeska pa ni samo božanski odmerek življenja, vedrine, radosti in lepote, temveč tudi zakladnica duhovnega znanja, ki nenehno poudarja kako pomembni so pri človeku duhovna rast, modrost, čilost in zdravje. Vsakega prišleka spoštljivo nagovori z dobrodušnim in prijaznim nasmehom. Vsakemu pove, da ima pravico, da se ob njej temeljito spočije in da si nabere moči, da mu bo duša vriskala od veselja in zadovoljstva.

"Saj je v redu, da je človek pošten in iskren, ampak če se delaš neumnega in se malo še zlažeš, boš imel veliko manj problemov v življenju."

Neznan avtor

Piše: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič.

V splošni rabi uporabljamo besedo "misterij" za pojave in dogodke, ki jih ne moremo, ali pa jih lahko le deloma razložimo. Ta beseda je sorodna z grško besedo "myste", ki se nanaša na nekoga, ki je uveden v tajni obred ali kult.

Mogoče je to razlog, zaradi katerega so ta izraz v prejšnih časih uporabljali le v verskih krogih. Nanaša se torej na skrivni odnos do Boga, ki so ga kasneje v preteklosti namestili izven človeka. Tako je s tem postal Bog velika skrivnost, ki so jo čuvali ti, ki so sebe predstavili kakor avtoritete v teološkem kraljestvu. Razvijajoči se človeški razum se je zaman trudil, da bi se približal in razkril to skrivnost.
Zakaj zaman? Ker razum ni bil ustvarjen za to, da bi služil temu namenu, je le del naše osebnosti, ki izhaja in je podrejena minljivemu svetu. In zato zemeljski razum ni opremljen s ključem, ki bi lahko odklenil skrivnost časa in prostora, zato da bi zaznal večnost. Sebe lahko izrazimo le v svojem lastnem polju. Vse, kar leži zunaj tega področja ali ravni, nam ostaja prikrito.

DEL NARAVE STE, z Njo ste POVSEM
POVEZANI in ničesar se ne zgodi mimo nje. Narava se ODZIVA na vaša hotenja in
pristne želje! Odziva se po svoje in vi tega
včasih ne razumete.
MISLITE, DA VAS RAZBIJE,
ČE VAM PONUDI POMOČ.

Ali vem kdaj ti dajem, ker je to v tvoje najvišje dobro in kdaj ti dajem, da ti dokažem mojo superiornost?