 
Hasidska (judiovska) zgodba pripoveduje o možu, ki je šel na sprehod v gozd in se tam izgubil. Ure in ure je taval okrog in poskušal najti pot v mesto. Preizkušal je eno stezo za drugo, a nobena ga ni pripeljala iz gozda. Potem pa je nenadoma naletel na drugega moža, ki je hodil po gozdu. Zaklical je:
»Hvala Bogu za človeško bitje. Ali mi lahko pokažeš pot nazaj v mesto?«
Drugi mož je odgovoril:
«Ne, tudi sam sem se izgubil. Lahko pa si takole pomagava. Drug drugemu poveva, katere steze sva že preizkusila in bila razočarana. Tako bova lažje našla tisto, ki naju bo popeljala ven.«
H. kushner : Ko vse, kar ste si želeli, ni več dovolj
|
O možu, ki se je izgubil
Prispeval/a: titanic dne sreda, 19. januar 2005 @ 09:39 CET
Slediti svojemu srcu in prisluhniti Bogu, ki je v njem, zaupati, da je ta pot prava, je umetnost. Včasih je pot strma, včasih neprehodna in nevidna, le smerokazi so vidni, pa ne zaupamo, da je to res tista prava pot. Zaupati smerokazu, čeprav se pot ne vidi ali pa je zelo, za naše pojmovanje, neprimerna in iti naprej. Slediti tistim, ki zaupajo in iti za njimi, čeprav ti razum pravi, da gredo v napačno stran.
Srce se nikoli ne moti, v njemu so vse rešitve tega sveta, on je pot je smerokaz in zaupanja vreden vodič.