Pozdravljeni,

Spet en post na temo šole in izobraževanja. Pravzaprav poziv! Ampak naj začnem na začetku.

Pred časom sem si na youtubeu http://www.youtube.com/watch?v=iG9CE55wbtY, http://www.youtube.com/watch?v=zDZFcDGpL4U ogledala govor sir-a Kena Robinsa o obstoječem šolskem sistemu (ki je širom po svetu bolj ko ne enake oblike) in njegovih učinkih na otroke in njihovo zavest. Govor me je zelo navdušil, tako kot mnoge druge, saj si ga je ogledalo več kot milijon ljudi. Navdušil pa me je zato, ker je ubesedil moje lastno razmišljanje in seveda tudi frustracije glede obstoječega izobraževalnega sistema. Zato v nadaljnje povzemam in prevajam (sicer iz nizozemščine) misli omenjenega gospoda. Bistvo njegovega sporočila je nekako takšnole:

OBSTOJEČI ŠOLSKI SISTEM NI BIL USTVARJEN ZA DANAŠNJI ČAS. NADOMESTITI GA MORA SISTEM, KI BO `UPORABIL´ NAŠE UNIKATNE TALENTE IN SPOSOBNOSTI, NAMESTO, DA JIH STANDANDIZIRA.

»Robinson je mnenja, da naše ideje o šoli in izobraževanju izhajajo iz časa, v katerem je nastal javni šolski sistem: v 18. in 19. stol. Ustvarili so ga intelektualni principi Razsvetljenstva (ne gre za duhovno razsvetljenje temveč za filozofsko gibanje tistega časa) in gospodarske ideje industrijske revolucije. Za razsvetljence je bila inteligenca sposobnost kar se da dobrega in natančnega razmišljanja in razumevanja znanja iz preteklosti. Ljudje z najboljšo sposobnostjo razmišljanja so bili pametni in so lahko postali akademiki, ostali so se morali ukvarjati z ne-akademskimi stvarmi, dejavnostmi. Poleg tega je morala biti snov v šolah v korist gospodarskim dejavnostim: jeziki in eksaktni predmeti za prihajajočo elito, tehnično znanje za mlade delavce. V osnovi obstoječega šolskega sistema je torej skrito tudi razredno razlikovanje.
Ta gospodarski model šole je še vedno viden tudi v praksi. V mnogih ozirih je šola oblikovana po vzoru tovarne: zvonec, ki kaže na strogo ločena časovna obdobja, jasna ločitev različnih dejavnosti in šolarji, ki so razdeljeni v razrede po starosti. Gre za linearni sistem, v katerem otroci `prehodijo´ nek standardni trajekt in se dokopljejo do diplome oz. spričevala s pomočjo izpitov. Kot po tekočem traku. Poleg tega vlada tudi neko splošno prepričanje, da šolanje ni prijetno, kar pač tako je in tudi mora biti, da lahko dobiš dobro službo, ki ti bo omogočala udobno življenje.
Vendar to ni več zgodba današnjega časa, trdi Robinson. Diploma je resda cenjena, vendar nobena garancija za službo. Poleg tega ta linearna zgodba nič več ne ustreza individualiziranemu posamezniku, ki ima izven šole zelo hiter dostop do ogromne količine informacij in znanja in drugih impulzov. Uporaba šolske table je tipična za enodimenzionalen način razmišljanja, ki še vedno vlada v šolah in univerzah, istočasno pa so hiše vseh učencev in študentov polne računalnikov, televizij in smatrphones (pametnih telefonov), ki nudijo neprimerno več možnosti. Za povrhu pa nihče ne posveča pozornosti unikatnim talentom in sposobnostim otrok zato, ker zanje ni prostora v `šolski tovarni´.
Poleg tega individualizirani učenec 21. stoletja ne sprejema avtoritete avtomatično, temveč jo bo `preizkušal´ s takšnim ali drugačnim odklonilnim obnašanjem.
»Odgovor« pravi Robinson, »leži v ustvarjalnosti.« Predšolski otroci še ne razmišljajo po normah in imajo zato veliko sposobnost za originalne misli. To dejstvo se pogosto odpravi z: »Kids say the darnest things.« Ampak takšno čisto, originalno razmišljanje je osnova za vsak napredek, zato ker odpira nove možnosti. Zdi se, da otroci te sposobnosti izgubijo, ko se naučijo razmišljati v smislu pravilnih in napačnih odgovorov. Robinson piše: » Če nisi pripravljen motiti se, potem se ne boš nikoli domislil česa originalnega.« Šolanje nas torej `oduči´ pomembne sposobnosti: razmišljanja zunaj obstoječega.
Ustvarjalno razmišljanje bi moralo biti osnova postmodernega izobraževanja, saj tudi svet ni več enodimenzionalen. Ni potrebno, da je šola dolgočasna in učenci čutijo potrebo po navdihu. Potrebno bi bilo spodbujati ustvarjalnost tako glede vsebine snovi kot tudi glede podajanja snovi. Umetnost je bila znotraj šolskega sistema vedno podcenjena, zato ker ne prinaša nobene gospodarske koristi. Ampak pri umetniškem ustvarjanju oz. opazovanju in doživljanju umetnosti so vsi naši čuti popolnoma aktivni in smo izzvani, da prestopimo svoje meje. Več pozornosti bi se tudi moralo posvečati unikatnim lastnostim posameznega otroka in ga tako spodbujati, da optimalno uporabi svoje sposobnosti.
Robinson je prepričan, da mora šolski sistem temeljiti na mentaliteti današnjega časa: fleksibilnost, individualnost in raznolikost. Linearnega mora nadomestiti organski sistem. Samo tako se bo razvoj nadaljeval.«

Osebno se z mislimi g.Robinsona zelo strinjam, bi pa vendarle dodala še nekaj besed iz knjige Janeza Svetine: Slovenska šola za novo tisočletje:

»….sedaj (je) zelo razširjeno pojmovanje, da je glavna naloga šole posredovanje znanja, pri čemer se misli predvsem na pozitivistično faktografsko znanje ali papirnato knjižno znanje, medtem ko naj bi za kultiviranje in osebnostno vzgojo otrok in mladih skrbeli starši. S tem šola omeji pomen besede znanje na faktografijo ter teorijo in prakso različnih naravoslovnih znanosti (fizike, kemije, biologije, geografije itd.) ali različnih tehničnih disciplin in teorijo in obvladovanje postopkov ideografskih ali pojmovnih ved (matematike, logike, filozofije) ali na faktografijo in teorijo različnih humanističnih disciplin (zgodovine, književnosti, umetnostne zgodovine in teorije, sociologije, psihologije, prava itd.) ali na obvladovanje takšnih in drugačnih zunanjih veščin, ki so potrebne za delo v poklicu ali v vsakdanjem življenju (npr. gospodinjstva, uporabljanja računalnikov, znanja materinščine in nekaterih tujih jezikov itd.).

Vendar beseda znanje v resnici vsebuje mnogo več.Vsebuje tudi veliko stvari, ki so neobhodno potrebne za kolikor toliko pametno in zadovoljno človeško življenje, a jih sedaj ne poučujejo v naših šolah, žal pa zelo pogosto ali večinoma tudi ne v naših domovih: kako se je treba uglajeno in olikano vesti v družbi, kako je potrebno ali mogoče ali dopustno ravnati in se obnašati v različnih medosebnih odnosih in situacijah, kako naj človek spoznava samega sebe in druge ljudi ali kako naj ravna s samim seboj, s svojim tako zapletenim notranjim svetom nagonov, hotenj, čustev, želja, misli in sanj, kakšne so možne človeške življenjske vrednote in možni življenjski načini in cilji, kako je mogoče dosegati ali treba iskati svoje osebno notranje ravnovesje in svoj življenjski smisel, kako je mogoče odkrivati in doživljati pravo lepoto v glasbi, v likovni umetnosti, v literaturi in poeziji, v mišljenju, v filmih, v naravi, v ljudeh, v medosebnih odnosih in v samem sebi, kako je potrebno živeti, da bi živeli v harmoniji s samim seboj, z ljudmi in naravo, kako je treba ravnati v družbi, da bi znali zagotoviti svoje osnovne pravice in varovati pravice drugih, kako ravnati, da bi zares postala mogoča pristna demokratična ureditev družbenega življenja ali da bi zares postalo mogoče vsaj nekaj resnične avtonomija v življenju posameznika in vseh mogočih skupin v družbi. Tako se šola izogne posredovanju vrste različnih znanj, ki so za življenje vsaj toliko važna ali potrebna kakor poznavanje prirodoslovnih ved in različnih tehničnih disciplin, pogosto pa za posameznika in družbo še bolj pomembna.

…..naloge, ki bi jih morala opravljati dobra šola prihodnosti: ne le prenašanje in razširjanje žlahtnih človeških vrednot, najboljših kulturnih dosežkov, ki jih je znalo ustvariti vse človeštvo, in kultiviranje celega naroda ali družbe, temveč tudi oblikovanje takšnih posameznikov, ki bi bili sposobni živeti v harmoniji s samim seboj, s soljudmi in z naravo in bi bili tako sposobni uživati žlahtno in zadovoljno osebno življenje, hkrati pa oblikovati ali razvijati res kulturno ali celo duhovno bogato družbo.«

Naj na kratko povzamem. Otroka je torej potrebno najprej poslušati oz. začutiti njegovo individualno naravo, značaj in nekako poiskati njegove talente, nato pa ga na podlagi tega celostno vzgojiti in izobraziti. Osebno sem prepričana, da je nesmiselno pričakovati, da bo to storila šola. Razlogi za to so jasni: neprimeren sistem, ki je po vrhu prevelik in preveč tog, da bi se bil sposoben prilagoditi potrebam današnjega časa oz. današnjih otrok. Poleg tega se mi zdi, da je znotraj šolskega sistema vse premalo ljudi, ki bi bili pripravljeni na spremembe in ki bi posedovali zadosten vpogled v samega sebe in naravo življenja, da bi bili sposobni te spremembe izpeljati. Seveda svetle izjeme obstajajo, morda jih je celo zelo veliko (relativno gledano). Mislim, da bo potrebno mnogo manjših iniciativ s strani nas, staršev, ki bodo pripomogle k potrebnim spremembam, ki nas bodo popeljale v lepšo in boljšo prihodnost.

Torej….. zanima me…. ste kje starši, ki trenutno razmišljate o alternativah za šolanje svojih otrok (okolica Lj.)? V praktičnem smislu. Vem, da nekatere alternative že obstajajo, vendar se mi zdijo vse malo preveč filozofsko obarvane (rodovna šola, Waldorf, Montessori, Eliza mi je nekako najbližje, vendar je (fizično) predaleč, na Primorskem….). Sama razmišljam pribl. v tej smeri: manjša skupinica otrok, v kateri bi se bilo mogoče posvetiti vsakemu otroku posebej, lahko starostno mešana (vendar ne prevelik razkorak v letih), ki jo poučujemo starši sami, seveda tisti, ki se za to čuti pripravljen, seveda na podlagi kurikukuma. Formalna oblika: šolanje na domu. Brez neke strogo absolutne filozofske podlage.

Kontakt: jmateja@hotmail.com

Zelo zanimiv prispevek.
Žal je res, da je sistem zelo tog in preteče veliko časa in gredo mimo cele generacije otrok v šolskem sistemu, preden se zgodijo spremembe, predvsem pa pogosto celo nečloveški napori posameznikov, ki se odločijo kaj spremeniti, niso dovolj, da bi se kaj dosti spremenilo. Upanje pa ostaja...

Vkolikor se lotevaš tako zahtevnega projekta, ti lahko v tem trenutku pomagam le toliko, da ti podam tole informacijo:

Vesna Krmpotić je spisala pet knjig, katere nekateri učitelji že uporabljajo pri svojem delu, seveda na lastno iniciativo in zgolj kot popestritev v učnem procesu. To so precej debele knjige z zgodbami iz celega sveta, predlogi za razmišljanje, igro, meditacijo.... Vrline miru, resnice, ljubezni, pravilnega delovanja in vrline nenasilja.


Srečno in predvsem veliko uspeha ti želim pri tako zahtevnem projektu.

Gostja, hvala za tvojo podporo. Projekt je resda zahteven, toda po mojem nujno potreben. Zato mi bo vsaka informacija in nasvet prišla prav. Literaturo, ki si jo predlagala si bom vsekakor pogledala. Hvala!

živjo,

v vednost, v sloveniji že obstaja alternativa...sicer popolnoma izven sistema, pa vendar, začetek je

http://dolinamiru.blogspot.com/

http://www.eliza.si/

priporočam podroben ogled...razširjeno.

srečno

Hvala detelca, Elizo poznam, pa je žal predaleč, dolinemiru pa še ne. Si bom ogledala. To, da je popolnoma izven sistema me pa čisto nič ne moti :-) Hvala!