Mantra krize
http://www.vest.si/2009/04/06/mantra-krize/
Da je nastopila huda globalna finančna kriza, ali kakorkoli jo že hočemo poimenovati, poslušamo že nekaj mesecev večkrat na dan. Ni ga govorca, ki se ne bi nanjo skliceval, jo uporabljal kot argument ali alibi v podajanju svojega prav; se skoraj spodobi in je že postal pravi modni trend. Celo moja osemletna nečakinja, ki črko »R« težje izgovarja, ko mi hoče ponagajati, ugasne luč in reče: »Moramo šparrrati, ker je svetovna gospodarrrska krrriza«. Seveda se pri tem hudomušno nasmeje, kot bi vedela, da manipulira z dobrim argumentom, ki mu ni mogoče oporekati, ga je težko dokazovati ali ga spodnesti; že sam po sebi je dovolj trden in nevprašljiv. Zanimivo kako hitro otroci absorbirajo diskurze ideologije in oblasti.

Neprestano že mesece poslušamo o tem kako je do tega prišlo, zakaj in kdo je krivec; ekonomisti, politiki, finančniki, bankirji. Prodajalci mnenj, ki se predstavljajo kot strokovnjaki pri tem že prav tekmujejo; kdo bo podal bolj mistično razlago in po možnosti celo napoved za prihodnost. Sprva se je zdelo, da velja pomiriti ljudi, jih prepričati, da ponovno vzpostavijo verjetje v polomljen finančni sistem, ki se je izkazal za prevaro, jim vliti novo zaupanje v tiste, ki so jih izropali in opeharili. Svetovan in priporočen je bil zmerni optimizem, da bo vsega kmalu konec in da gre le še za eno krizo, v ciklusu kriz, ki po logiki stvari nastopi vsake toliko let. »Iz krize bomo izšli močnejši« ali »kriza je lahko priložnost za nove izzive« so slogani, ki jih politiki s pridom uporabljajo v svoji nemoči in nevednosti kaj naj ukrenejo, kaj naj naredijo.

A sedaj se nihče ne upa več pretvarjati, da bomo odnesli poceni in hitro. Tisto, kar se je zdela zgolj finančna kriza, postaja vse bolj kriza realnega sektorja, ki se kaže v gospodarstvu in v vseh drugih od njega odvisnih področij. Predvsem pa postaja kriza ljudi; kriza na račun in hrbtih delavk in delavcev. Mnogim celo pride prav, da izvajajo pritisk in spremembe nad zaposlenimi delavci, da izvajajo politično manipulacijo, ki je v nekriznih časih ne bi mogli izvajati, ne bi bila dopustna in sprejemljiva. Grožnje postajajo realnost in ljudje množično pristajajo na cesti. Tako pa se prav v imenu krize pričenja napovedovati zgodovinske reforme, ki bodo podaljšale delovno dobo. Namesto, da bi njihova zgodovinskost šla v smeri drugačne politik, ki bi sankcionirala tiste, ki krizo povzročijo, v drastično omejevanje višine ali celo ukinitve nagrad in sejnin nadzornim svetom, vzpostavitvi sistema doslednega nadzora in transparentno izvajanje nadzora nad poslovanjem in bančnimi transakcijami. Guverner Banke Slovenije ocenjuje, da še ni čas za ukrepanje. Kdaj pa bo, ko bodo že vse banke v rdečih številkah in in bo popoln zlom? Seveda pri na si raje zatiskamo oči in se sprenevedamo dokler znese in se da, kot da bi ukrepali ko je že jasno, da tako ne gre naprej ali celo takrat, ko bi se še kaj lahko preprečilo. Tako ali tako odgovorni nikoli ne odgovarjajo, niso sankcionirani, nikoli ne plačajo za svojo krivdo; nasprotno, plača se jim praviloma povečuje sorazmerno z njihovimi propadlimi posli. Da ne govorimo o političnem prestižu in medijski pozornosti, ki jo sočasno uspejo dobiti. Ko bi le bil zgolj g. Bavčar edini primerek te vrste, bi se nam še dobro pisalo, a žal bo takih še veliko. Namesto tega bivši direktor NLB poleg redne visoke plače, ki jo je dobival, za nagrado v žep pobaše še milijon evrov in s tem se njegova odgovornost ustavi in konča. Predsednik Vlade se ob tem malo razburi pred mediji, zmoti ga takšno ravnanje in da nekakšna priporočila za v bodoče. A to je tudi vse kar zmore in zna, svojo trdno voljo, odločnost in brezkompromisnost, da se loti nepopularnih političnih reform pokaže drugje in na račun tistih, ki so najbolj šibki in ranljivi. Pa saj to je tudi napovedoval v svoji kampanji, le treba ga je bilo dobro poslušati in pravilno razumeti.

A še vedno se zdi, da ni tako hudo; nakupovalni centri kljub vsemu niso nič manj prazni. Dobro bi bilo vsake toliko časa omisliti in zavedati se, da je v mnogih delih sveta pojem krize nepredstavljiv, saj je njihovo običajno življenje boj za vsakdanjo hrano in vodo. Njihova normalnost je življenje na robu preživetja. Mi pa, ki imamo vsega dovolj, preveč in hočemo vedno zgolj še več, smo se navadili, da najemamo posojila celo za dopuste. Zakaj pa ne, če si privoščijo sosedi, bomo še mi. Navadili smob se življenja na kredit, kot bibilo samoumevno in gotovo, da bomo vedno imeli iz kje ga kriti. Skromnost in preudarnost je postala zasmehovana in staromodna, a očitno bo treba zopet premisliti in odkriti stare dobre vrednote naših babic in dedkov, ki so na lastni koži iskusili pomanjkanje in revščino. Saj smo jih poslušali, a hkrati malo s posmehom, verjeli, da se kaj takega ne more več ponoviti.

Prišel je čas za nove čase, za drugačno politiko, za novo ekonomijo, ki ji ne bo prvi in zadnji cilj zgolj maksimiziranje gospodarske rasti in neizmerno bogatenje peščice posameznikov in njihovih korporacij. Politko in ekonomijo, ki bo pred seboj kot glavno skrb imela blaginjo ljudi. A na to ne smemo čakati, saj nič ne pride samo po sebi, ampak moramo to zahtevati, ustvariti in sooblikovati.

Elena Pečarič

Elena Pecaric

YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Neubergerjeva 7
SI-1000 Ljubljana
t: +386 (0)1 521 22 77; f: +386 (0)1 521 22 88
www.yhd-drustvo.si
www.handyworld-si.com