V nadaljevanju spodaj je odličen članek, objavljen v reviji Polet dne 3.5.2007 izpod peresa novinarke Varje Kališnik. Uporablja popolnoma vsakdanji besednjak, ki približa duhovno kategorijo afirmacije "Jaz sem" takorekoč vsakemu bralcu. Na vsakemu posamezniku je potem odločitev kako bo ravnal s tem osvobajajočim in zdravilnim sporočilom.

Jaz sem

»Jaz sem« je ena boljših terapij, ki si jih splača privoščiti. Vse, kar počnemo, je, da v sebi razvijamo občutek »jaz sem«. Enostavno, da bolj ne more biti, če ne bi v ta stavek vrivali tisoč napak. To naredimo vedno, ko stavku Jaz sem prilepimo še etiketo. Na primer: jaz sem trmasta, visoka, nerodna, ne maram matematike, strelka po značaju, vase zaprta, živčna, depresivna, dež me spravlja v slabo voljo, ne znam loviti žoge, pikolovska, neorganizirana, ne maram birokracije, sovražim hinavščino, ljubim roza barvo, ne kuham … Žal ne vemo, da so te etikete najslabše, kar v življenju nadenemo na svojo osebnost. Moj »jaz sem«, je bil pred sedmimi leti skoraj nepismen. Mislil je, da nikoli v življenju ne bom pisala, ker je naporno, dolgočasno in zahteva veliko znanja. Če bi to etiketo ohranila in je ne odlepila s sebe, potem …
Etikete velja odlepiti, odvreči zato, ker je prilepka, ki sledi dejstvu »jaz sem«, produkt ega. »Jaz sem« brez etikete pa je duša, neskončna energija, osredotočenost, pogum, sočutje, ljubezen, radost, moč in prava vsebina vsakega od nas. Takrat samo smo v polju neskončnih možnosti. Kaj pa mi počnemo? Te nalepke skrbno hranimo, misleč, da samo one določajo vrsto nektarja v našem lončku. To počnemo zato, ker se bojimo, da brez nalepk ne bi imeli okvirjev, po katerih bi nas drugi opredeljevali, še bolj pa se opredeljujemo sami. Žal so ti okvirji le bolečina, ki nas loči od drugega. Če si nadenem »jaz sem« prijazna, lepa, zamerljiva, neustvarjalna, dolgočasna, trmasta in kaj vse, potem vem, da obstajam. Žal s tem določim, da točno to, kar sem si nalepila, tudi postanem. Potem ni sprememb v nekaj boljšega, ni napredovanja in razvoja.
Poznam mnoge, ki ne obstajajo in si ves čas lepijo mnoge nalepke, ker čutijo potrebo in hrepenenje, da bi obstajali. Poznate jih tudi vi, lahko jih prepoznamo tudi po tem, da ves čas spreminjajo svoje mnenje. V družbi nekaj povedo, če pa se kdo od navzočih s tem ne strinja, takšni ljudje takoj spremenijo svoje mnenje. Popravijo ga vsaj toliko, da je polovica po njihovo in pol od tistega, ki se z njimi ne strinja. Takšnega človeka potem ni. Ne obstaja. Je kot travna bilka, ki jo veter upogiba v vse smeri. Druga skrajnost je človek, ki se je pripravljen za svoje mnenje tudi stepsti, če je treba. Zahteva, da njegovo mnenje vsak sprejme in ga razume kot edino možno in pravilno. Stoji za tem, da je takšen, kot je, in pika. Pogosto je še ponosen na to svojo, kot misli, stoično držo. Ta skrajnost hrepeni po prepoznanju, po »jaz sem« občutku, ki pa ga napačno zahteva od drugih namesto od sebe.
Pravi »jaz sem« ima lastno mnenje. Ko sliši drugačne teze, spoštuje izrečeno, čeprav se s tistim ne strinja. Ne počuti se ogroženega in ne zaznava nobenih bolečih čustev zato, ker ne misli enako. Ne sili drugega, naj spremeni svoje mnenje. Hkrati pa se zaveda, da je ta trenutek »jaz sem«, v naslednjem pa bo drugačen »jaz sem«. Gotovo svetlejši, saj si dovoljuje spremembe. Dovoli si slišati drugačno mnenje in potem o tem premisli. Premisli zato, ker vedno obstaja možnost, da ima tudi drugi prav, tudi če se sam ta trenutek ne strinja z njim. Človek, ki to počne, ves čas v sebi razvija samo občutek »jaz sem«. Vse drugo se spreminja. Občuti vse, od miru, radosti, ljubezni, veselja do jeze, zavisti, strahu in žalosti, če tako nanese. Zaveda se, da so vsi občutki samo občutki. So nekaj, kar pride in gre, in se z njimi ne istoveti. Tudi z dobrimi ne.
Zakaj mislite, da nas večina ne more občutiti pravega občutka »jaz sem«?
Zato, ker se mu izogibamo. Izogibamo se spremembam, bolečinam, čeprav jih ves čas nosimo v sebi. Izogibamo se dolžnostim. Če moj »Jaz sem« ne zna pisati in taka pač sem, potem se mi ni treba spreminjati, ure in ure presedeti pred računalnikom in vaditi leposlovja, zgradbe stavkov in jasnosti napisanega. Potem mi ni treba neskončno časa porabiti za to, da bi nekaj napisala, in predvsem za to, da bi napisano tisočkrat prebrala in nič kolikokrat spremenila, da bi bilo napisano iz srca in ne iz glave. Potem mi ni treba brati vrste knjig in se ves čas izpopolnjevati v vedenju in v spoznanjih. Ni se mi treba ukvarjati z uredniki, pošiljati napisanega na tisoče naslovov, upajoč, da bo kdo spoznal luč v zgodbi. Ni mi treba nič drugega kot se imeti neskončno fino.
Pa se res imate fino, če to počnete? Kar preverite.
Pravi »jaz sem«, tisti brez etikete, dobro ve, da se človek ima fino takrat, ko nekaj ustvarja. Pa naj bo to prtiček iz idrijske čipke, hišica za ptičke, glinena vaza, slika iz posušenega cvetja, nadzidek k hiši, potovanje v tujino … Ko »jaz sem« počne vse to in mnogo več, trči tudi ob težave, ki ga učijo in spreminjajo na njegovi poti. Potem se spreminja v vedno drugačnega »jaz sem«. Potem razvija svojo osebnost. Potem razvija samopodobo, verjame vase, uživa v sebi. Potem življenje postane užitek.

Vir:
Polet, 3.5.2007
Varja Kališnik
http://www.delo.si/tiskano/html/20070503/Polet/0

hvala, dober članek

To je pohvale vredno. Članek je luč za vsakega, ki misli, da nič ne zna in ga drugi strašijo s svojimi namišljenimi sposobnostmi.
Tega je danes v službi veliko. Marsikdo za ceno svojega položaja krade sodelavcem občutek lastne vrednosti, kar lahko ustvari pri ljudeh hude travme.
JAZ SEM bi moral vsak občutiti.

Seveda sem, ali pa jaz sem, kako pa drugače....ni potrebe po opsesivnosti, lahko hitro dobim "jaz"mantro. Če recimo ustvarjam, in moje delo je takšno, moram nujno pozabiti na "jaz" in se transformirati v drugo energijo, sicer bom slabo opravila.
... ko ljubiš ostane samo "ti", recimo.

Tako mislim. Manj ko sem jaz, bolj sem.

Poveličevati jaz, pomeni krepiti ego, saj jaz=ego.

Jaz je umetni center, ki samega sebe ločuje od vsega stvarstva.
Šele ko jaz utihne popolnoma, je vse točno takšno kot v resnici je in obstaja totalna povezava vsega z vsem.

Dokler traja jaz, ni ljubezni.


Lep večer.


Mirko

Velikokrat je bilo na mnogih mestih pojasnjeno in to s strani različnih avtorjev da gre za mantro absolutnega obstajanja. Nekateri zelo površno čitajo ali sploh ne in replicirajo na domnevo o tem kaj bi lahko prebrali če bi v resnici brali in razumeli kaj berejo. Nizka stopnja zavedanja vodi v to da nekdo sploh ne opazi da je naletel na nekaj novega. To so avtomatične nevsebinske replike, ki niso v čast replikantom. Smo pa tudi pri zavesti Jaz sem še daleč od kolektivne zavesti Mi smo (naprimer inteligenca RA). Za tiste, ki se vsaj približno zavedajo svojega nezavedanja obstajajo odlične in preproste vaje za izboljšanje zavedanja. Zainteresirani si to lahko najdejo v nekaterih mojih tukajšnjih prispevkih. Ostali, ki bi radi ostali v stanju replikantskih trobil, ki trobijo sami sebi in poslušajo sami sebe to ni potrebno.

Yoda, ni potrebe po aroganci.
Nekaj si objavil in to smo komentirali. Aii pa se mogoče zahtevaš natančno določen komentar, pravilen po tvoji presoji?

Yoda:
Nekateri zelo površno čitajo ali sploh ne in replicirajo na domnevo o tem kaj bi lahko prebrali če bi v resnici brali in razumeli kaj berejo.
…Ostali, ki bi radi ostali v stanju replikantskih trobil, ki trobijo sami sebi in poslušajo sami sebe to ni potrebno.

Mirko:
Dragi Yoda, si ti dobro razumel mojo repliko?
Klasificirati sogovornika v „nižje“ zavedajoče bitje, pomeni povzdvigovati „sebe“.
Prav o takih nevarnostih govori moj komentar, saj je to dejanje ega. Le on potrebuje take delitve.

Naj ti postavim direktno vprašanje:
„Kje si v tej absolutni zavesti in inteligenci našel, da se le ta deli na višjo in nižjo in kam sodiš ti sam, v višjo ali nižjo zavest“?

Srečno.

Mirko

Vsakič, ko je bila kritična masa zavesti človeštva pripravljena, so se utelesili mojstri, ki so pomagali še bolj širiti človekovo zavedanje. Ko so Jezusa Kristusa vprašali, ali je prišel razvezat Mojzesov zakon in postave, je odgovoril: »Nisem prišel razvezat, temveč dopolnit!« Ko so ljudje pripravljeni, se za njihovo zavest razodene tudi tisto, kar je bilo do tedaj skrito in nezavedno.

Eno od takšnih sporočil mojstrov je bilo usmeriti pozornost ljudi v zavedanje lastnega božanskega notranjega bistva, biti, Jaza. Preobrat od materialnega navznoter. Odkrivanje lastne božanskosti z mantro oziroma zavedanjem »JAZ SEM«.

Vse, kar prinašajo učitelji, prinaša za človeška bitja tudi pasti in preizkušnje, v katerih se ljudje lahko zataknejo z osebnostjo, nerazumevanjem, nepozornostjo. Tudi v mantri »JAZ SEM«. Tako, da se ljudje niso v vsakem trenutku zavedali, da se nanaša na notranji božanski Jaz. In v tej pozabi s ponavljanjem »JAZ SEM« krepili točno tiste dele osebnosti, za katere bi bilo bolje, da bi jih odložili. In jih bomo morali prečistiti, če bomo želeli doživljati lastno božje kraljestvo na zemlji.

Tudi v tej mantri, predvsem pa v njeni uporabi, smo se soočili z omejenostjo besed. Koliko bistva sporočila se je izgubilo morda z nerazumevanjem tistega, ki mu je bilo sporočeno, kot tudi tistih, ki so mantro širili naprej, med druge narode s prevodi?

Angleščina ne omogoča ločitve osebnega zaimka »I« (jaz) od glagola »to be« (biti), torej se mantra v angleščini lahko glasi samo »I am« (Jaz sem). To velja tudi za mnoge druge jezike. Slovenščina pa omogoča ne samo formulacijo »Jaz sem«, temveč tudi ločitev osebnega zaimka »Jaz« od glagola »biti«, kar pa pomen mantre popolnoma spremeni oziroma ga razširi do neomejenosti. »Sem«.

Ločenost osebnosti skozi »JAZ SEM«

JAZ SEM način razmišljanja brez zavedanja me omejuje nase in ločuje od vsega ostalega. JAZ SEM namreč predpostavlja tudi drugi pol - tisto, kar si TI. Tako me ločuje od vsega, kar obstaja. Če JAZ SEM, obstaja nekaj, kar JAZ NISEM. Vendar SEM vse, torej je to še en način ločevanja oziroma omejevanja lastne neomejenosti skozi nezavedanje osebnosti.

Če JAZ SEM in TI SI ter JAZ SEM in JAZ NISEM, potem - TI NISI. To me ne samo ločuje, temveč lahko tudi dviguje nad tebe, saj jaz sem dober in pameten, ti pa nisi. Mi daje osnovo, da te kritiziram, obsojam in te poskušam spremeniti.

Uboga osebnost, ki se je ujela v toliko pasti! A, če se ne bi ujela, ne bi imela možnosti prepoznanja, da je čas za novo.

»SEM« namesto »JAZ SEM«

Čas za premik v zavesti. Najprej v poglobljeno zavedanje, da JAZ SEM ne pomeni jaza osebnosti, temveč izključno in samo notranji božanski Jaz. Tudi, če ste mantro ponavljali v zavedanju, da se nanaša na vaš božanski notranji Jaz, delujemo tudi na nezavednih nivojih. Na teh nivojih ste si morda pošiljali omejujoča in ločujoča sporočila skozi mantro JAZ SEM ter se tako kljub najboljšim namenom ujeli v isto past. Ali pa ste celo zavestno tako razmišljali in ločeno doživljali sebe, svet ter druge.

Torej zelo previdno z JAZ SEM, vedno zavedajoči se, kdo to izreka. Ali res vaš notranji Jaz ali jaz osebnosti, ki ga to vodi v ločevanje in omejevanje. Morda pa ste pripravljeni na nov nivo zavesti - SEM, ki vodi v zlato dobo človeštva.

SEM – enost v materiji

Ko v sebi »SEM«, ko se tega bodisi zavedaš, ali pa ne, tudi ti, oba samo sva. Sem v sebi in sem v tebi. Ločenosti ni več, sva enost tudi v fizični dimenziji. Čeprav ne morem neposredno vplivati na tvoje izbire in zavest, mojega zavedanja to ne spremeni. Ko samo sem, vem, da ni ničesar, kar nisem. Ko sem v sebi in v tebi in ni ničesar, kar ne bi bila, potem tudi ni mogoče, da ti ne bi bil. Sem, sva, oziroma smo. Ni več ločenosti, temveč sem v vsem, kar je bilo, je in bo, brez imen in omejitev.

Prisluhni znotraj in slišal boš s srcem, kajti razum tega ne zmore. Prisluhni v notranji tišini, kako SEM zveni in kaj ti pripoveduje. Vabi te navznoter, v zlato dobo.

***
Članek je prirejen po poglavju iz knjige »Zlata doba« in je bil objavljen v 70. številki revije Karmaplus.
Anita Škof

Nerazumljena ima intuicijo, ta je v srcu, ne v umu. Zato je občutila in doumela mantro tako kot mnogi drugi za pozitivno. Nekateri nimajo takih naravnih danosti zato jim preostane pusto mentalno špekuliranje, samosebinamenska zaciklana retorika, repliciranje na mah in podobni "darovi" s katerimi se ciklično samoproducirajo v svojih objavah.

V nekaterih primerih ne vem kaj je potrebno, kaj ne, Nan. kdo pa ve vedno za vsak primer ? Nič ne zahtevam od tebe, ali je bilo opaziti kaj takega ? Ali pa morda ti zahtevaš da sem tiho ? Me niti ne bi motilo. Dajaj komentarje po mili volji in po svoji podobi saj so tvoj odraz, tako kot so moji moja.

Ampak .... moja podoba ima zeloooo veliko različnih (hologramskih) sličic, odvisno od zornega kota in kdo jo gleda in kam ter proti komu je obrnjena.

Zato panefin sodim v zavest, ki jo ti nikdar ne boš doumel niti milimeter za časa svojega življenja s tvojim pristopom in načinom razmišljanja. V svoji preproščini si izpostavil enodimenzionalno izbiro višji - nižji. Pa si ti resen, če misliš da je to kaka izbira zame ?

"Spakuješ" se nekaj o umu pa nekaj paranoidno stalno svariš pred "nevemčim" ampak "nimaš za burek" pa bi stalno "častil" bralce Pozitivk z nekakšno svojo domnevno duhovnostjo ali "nevemčimže".

Tvoje mnenje panefin o afirmaciji "Jaz sem", kakršno je, lahko nastane samo v umu (ampak ne v kakršnemkoli), nikakor in nikoli pa ne intuitivno v srcu, čeprav to dvoje stalno "prodajaš" za svoje. Zato si ali popoln blefer ali pa je tvoj um .... In zato ti tudi zlepa ne bo dano občutiti darila afirmacije "Jaz sem". Ker nimaš intuicije "bleferčino", ampak uporabljaš samo svoj avtistični um. Z njim pa prodajaš propagandno meglo proti umu. To je tvoja rdeča nit.
Tvoje intuicije dokazano ni..... Dokaz podan zgoraj, če ga kdo rabi.
Večini zadostuje srce ter intuicija da dojamejo "Jaz sem", kdor premore to dvoje.
In resnično ti povem, da samo utrujaš, ok? Kdor je seveda pripravljen brati tvojo meglo.
In hvala za nič (0). To je namreč kar ti daješ in ponujaš.
In na koncu še to. Kar sem napisal ne velja za tvoj "Jaz sem", ki pa je žal še v latentni fazi, stari moj. Napisano velja za tvoj egić bleferčino. Sedaj se pa odloči kaj in kako boš s tem sporočilom. Obstaja več možnosti. Da vidimo kaj bo .......

Yoda: december 15 2009 12:05 (Prebrano 1269 krat)
Pravi »jaz sem« ima lastno mnenje. Ko sliši drugačne teze, spoštuje izrečeno, čeprav se s tistim ne strinja. Ne počuti se ogroženega in ne zaznava nobenih bolečih čustev zato, ker ne misli enako. Ne sili drugega, naj spremeni svoje mnenje. Hkrati pa se zaveda, da je ta trenutek »jaz sem«, v naslednjem pa bo drugačen »jaz sem«. Gotovo svetlejši, saj si dovoljuje spremembe. Dovoli si slišati drugačno mnenje in potem o tem premisli. Premisli zato, ker vedno obstaja možnost, da ima tudi drugi prav, tudi če se sam ta trenutek ne strinja z njim.

Mirko:
Yoda so tam zgoraj tvoje besede ali besede koga drugega?
Mar ne vidiš, da eno govoriš in drugo počneš in to takoj ko se nekdo globoko ne strinja s teboj?

Zaradi tega ne kupujem tovrstnih in podobnih umotvorov omejnega razuma.
Raje sem vse te navlake prost.
Hvala ti in lep večer.

Mirko

Mirko, žal nič ne razumeš, niti nisi pripravljen nič razumeti in vse to zato ker nisi prost - osvobojen samega sebe.

Pa še ena priročna zgodbica zate, ki jo po videnem ne boš (hotel) razumeti.

Pride hribovc v mesto. Vse mu je neznano. Nekako pride do hotela da bi se nahranil in prespal. Hotel slavi po dobri kuhinji. Ampak žal hribovcu nimajo kaj postreči, kar bi bilo njemu znanega. Hribovc pa tudi ni bil take sorte da bi poskusil kaj novega. Zato je zaključil da ne bo večerjal v hotelu, ker bi ga utegnili celo zastrupiti. On že ve kaj je užitno, kaj ni.
In je v svoji hribovski preproščini tudi začel na ves glas razglašati kako je vsa hrana v tem hotelu neužitna, škodljiva in zastrupljena. In s tem početjem je nadaljeval kljub temu da so mu mnogi povedali da so že bili gosti tega hotela in da je kuhinja zdrava ter odlična.
Ne hribovc je nadaljeval z glasnim razlaganjem kako se je najbolje izogibati vse hrane tega hotela in da jim svetuje njegovo hribovsko hrano, ki pa je žal bila popolnoma neobstoječa kajti hribovc je bil iz Nikjeršnje vasi, zato so bili tudi njegovi predlogi nikjeršnji.
Seveda je tudi ta zgodba nikjeršnja ker najhujši hribovci, to so tisti ravninski sploh ne obstajajo.